Na krajšem obisku Konasnice

O jami Konasnici so se razpisali že mnogi, kar ni zaradi njenih lepot nič nenavadnega. Jama je znana že dlje časa, a šele odkritje novih delov je krivo za pravo gorenjsko jamarsko senzacijo. Nobeden namreč ni pričakoval vseh običajnih lepot v obliki najrazličnejših kapnikov, zaves, ponvic, bele sige in še kaj bi se našlo. Zaradi tega so pred novimi deli odkritelji namestili vrata, ki lepo poskrbijo za moten dostop obiskovalcev z zlimi nameni. Ostale obiske dobronamernih jamarjev pa uspešno regulirajo pri turističnem društvu, kjer v dražgoški brunarici izposojajo ključ.

Po jutranjem gumidefektu in posledično poznejšem odhodu iz Ljubljane smo po kratkem postanku v Dražgošah začeli z iskanjem pravega parkirnega mesta. Po malce zmedenem opisu natakarice smo ga malenkostno zgrešili, na kar nas je opozoril prijazni domačin. Njegova prijaznost je šla celo tako daleč, da nam je s kretnjo nakazal pot, po kateri naj bi se povzpeli. Na žalost je bila napačna, kar smo ugotovili s poznejšim pogledom na GPS napravo, a se zaradi trme in ponosa nismo spustili nazaj na izhodiščno točko. Prečenje po neshojeni strmini je bilo seveda posebno doživetje. 

Do jame smo se tako privlekli šele ob 13. uri in ob dodatni želji, "da se ne bi ravno v trdi jami vlekli navzdol" ugotovil, da kakšnega kvalitetnega časa za foto izživljanja ravno ne bo. No, malce smo še potavali po vhodnem delu in se po ožjem prekopanem rovu pretočili skozi  vrata v nove dele, zbrali svoje misli in urno krenili proti koncu jame.

Jama se je že po nekaj metrih pokazala v vsej svoji lepoti. Čeprav smo pričakovali udoben rov, sta nas velikost in oblika še dodatno presenetila. Če ne drugega, smo se vsi strinjali v tem, da je nekoč voda tu spoštljivo delovala. Jama ves čas sledi isti smeri, brez zoprnih prekinitev v obliki pasaž ali stopenj. Paziti je treba le na premišljen korak, kar pa je v vsaki jami samo po sebi umevno.

Zadnje čase smo ugotavljali, da je bolj smiselno prekrižariti celotno jamo in se fotobeleženju posvetiti med povratkom. Dobra stran takšnega početja je v visoki morali sotrpinov, saj ni nobenega zoprnega ustavljanja zaradi fotkanja, vendar pa mora po drugi strani fotograf vložiti kar nekaj energije v pomnenje prostorov, ki bodo na povratku deležni posebne obravnave. Na žalost se takrat pokaže slaba stran te strategije, saj morala hitro skopni zaradi pogostega ustavljanja in dolgega čakanja. Hm, nekaj vmes bi bilo seveda idealno...

Ker je jama pogosto obiskana so jamarji označili pot z nadvse vidnimi rdečebelimi trakovi. Debata o tem ali je to potrebno ali ne je tu brezpredmetna, saj bi brez tovrstnih označb jama že zdavnaj izgubila svoj čar. Res je jamarska romantika v tem primeru manjša in tudi občutek nedotaknjenosti povsem splahni, a je možno vsaj s popravljeno fotografijo prikazati prvinskost teh prostorov.

Proti koncu jame se odcepi najlepši rov. Danes je seveda precej drugačen, kot so ga videli prvopristopniki, saj je svoj davek terjal obisk velikega števila ljudi. Ta se na srečo kaže le v potacanih tleh, poškodovanega in umazanega okrasja niti ni opaziti. Pohvale, predvsem tistim, ki v jame redkokdaj zaidejo.

Ob tako pozni uri je bilo jasno, da bo tokratni fotografski povratek hiter in karseda selektiven. Nekje na sredini lepega rova je morala že drvela proti dolgočasju in slabi volji, kar je seveda nakazovalo, da bo treba izlet kdaj ponoviti. Čeprav sem se neupravičeno zmrdoval, da je "jama pa res usrana do amena", sem v družbi domačega računalnika ugotovil, da je vsekakor vredna še enega obiska. In ker sem si jamo enkrat že ogledal, bo prišla v poštev primernejša strategija fotografiranja.

Po končani akciji smo si tradicionalno pizzo privoščili v dražgoški brunarici, ki jo ob priporočilu škofjeloških jamarjev tudi mi toplo priporočamo... Po dražgoških strminah in globinah smo se tokrat potikali Mojca, Andrej, Vesna, Alan, Nebojša in novopečeni Blaž. Še kakšen dodaten posnetek pa v galeriji.

Velika dvorana v Breznu pri Medvedovi konti

Čeprav sem nazadnje obljubljal, da bo naslednja akcija namenjena Ledeni jami na Viševniku, se to zaradi organizacijskih zapletov na žalost ni uresničilo. Smo pa zato našli ustrezno nadomestno jamo, o kateri smo razpredali že v avstrijskem visokogorju. Domišljijo nam je namreč burila druga največja podzemna dvorana v Sloveniji, ki smo jo še pod vplivom dvorane Titanov želeli čimprej obiskati in ovekovečiti. Nabrali smo opremo, medse povabili še prostorskega fotografa Boštjana Burgerja in se odpravili proti pokljuškim gozdovom.

Dvorana se nahaja v Breznu pri Medvedovi konti in kakšnega posebnega truda, razen pri 100 metrskem spustu, pravzaprav ni potrebno vložiti. Prav gotovo pa so bile prve raziskave tega brezna v šestdesetih letih dosti bolj razburljive. Takrat so se po breznih spuščali še po lestvicah, za kar si moral imeti kar nekaj poguma in zaupanja v prijatelje. Drugi obisk se je tako končal skoraj tragično, ko se je jamarju med spuščanjem 20 metrov nad tlemi odtrgal spoj lestvice ter je zaradi tega prosto padel še 15 metrov. Ker je bil varovan, ga je sotrpin na površju, kljub velikim težavam, le uspešno zadržal, za nameček pa se mu je uspelo izogniti enemu od številnih smrekovih debel, ki štrlijo iz podornega stožca.

Največji med njimi deluje impozantno in nepredstavljiv je bil trenutek, ko se je z vso silo zapičil v podorno kamenje. Dokler bo še vztrajal v svoji pokončni drži, bo služil kot odlična markacijska točka vsakega posnetka. No, nekako se nam je zazdelo, da bi bil poravnan lepši. Ni nam uspelo...

Ko dvorano osvetliš z močnimi lučmi deluje na prvi pogled povsem običajno majhna. Stene so po občutku oddaljene kakšnih 30 metrov, do stropa je največ 20, vse skupaj ne deluje nič kaj posebnega. Jama ne premore velikih kapnikov na katerih bi se ti ustavil pogled, skalnati bloki pa na daljavo delujejo kot večji kamni.


Videz seveda vara, saj je premer dvorane okoli 150 metrov, višina stropa pa ponekod presega tudi več kot 50 metrov. Šele ko postaviš jamarja v oddaljeni kot dvorane, ti postane jasno, za kako velikanske dimenzije gre. Optična prevara "par excellence".

Ni pa to bila edina naloga, ki smo si jo zadali. Odločili smo se še pokukati v kratko stopnjo na drugem koncu dvorane, kjer je Vid malo potreniral opremljanje jame. Med zabijanjem svedrovca smo si ostali privoščili še malo eksperimentalnih in šaljivih trenutkov, na koncu ugotovili, da je Vid vzorno opravil preizkušnjo in še opravili s fotko sicer dolgočasnega brezna.

Kljub enostavni jami smo dan kar kvalitetno zabili ter se šele v poznih urah skobacali na površje, a na srečo dovolj zgodaj za zaključek v lokalni pizzeriji. Pri tokratnem, bolj kreativnem osvetljevanju, smo se trudili Bole, Janez, Natalija, Vid in Matej, še več fotomateriala pa seveda v galeriji.

V ledenem podzemlju Eiskogla

Dogovarjanja o obisku jame Eiskogelhöhle v sosednji Avstriji so se v zadnjem letu končno premaknila iz točke nič. Po dveh odpovedih že začrtanih datumov, nam je konec letošnjega septembra v tretje le uspelo sestaviti ekipo in uskladiti logistične ter vremenske težave. Čeprav je bila napoved za naše kraje optimistično zastavljena, so se na avstrijski strani Alp nabirali težki oblaki. Kakšen tovor nosijo, nam je bilo dano spoznati šele naslednji dan, ko smo po dobrem spancu v koči doktorja Heinricha, v mokrem in oblačnem jutru, na hrbte naložili vso potrebno kramo za hribolazenje, jamarjenje in fotografiranje.

Vhod v jamo se nahaja na 2100 metrih nadmorske višine, kjer se ob koncu septembra že lahko kažejo ostri zimski zobje. Na vršnem prelazu nas je ob spremljavi dežno-snežnih padavin prepihalo kot za šalo, celo toliko, da smo skoraj izgubili enega člana. Popuščati je začelo šele pri vhodu v jamo in nam tako olajšalo preoblačenje v jamarsko uniformo. Tokratna ekipa je bila številčno močna. Poleg devetih članov JKŽ se je akciji pridružilo še enako število nemških jamarjev, ki so uredili vstop in vodenje po jami. Jama je namreč turistična (?!?) in slovi kot najvišje ležeča tovrstna jama.

Manj zanimivi vhodni deli so minili hitro in navdušili le z manjšimi detajli ter traverzami. Kljub gorskemu tipu jame, meandrov in brezen ni bilo na spregled pa tudi ožino smo našli le eno. Smo pa dobro izbuljili oči, ko smo vstopili v ogromno dvorano Titanenhalle. Po sprehodu skozi njo se seveda nismo počutili kot titani, bi pa bilo gotovo zanimivo kakšnega srečati v tako ogromnem prostoru.

Prvi stik z ledom je bilo manjše razočaranje. Ledeni stalagmit, ki ponavadi očara s svojo velikostjo, tokrat ni kazal ponosnega videza. Za obisk jame smo namreč izbrali najslabši letni čas, ko se ponavadi led topi. Kapljalo in curljajo je od vsepovsod, a optimizem vseeno ni splahnel. Proti končnim delom se je led spet začel kazati v svoji najlepši podobi in v prehodu do znamenite Halle der Circe žarel v lepih barvnih odtenkih.

Znamenita dvorana je doživela že veliko fotografskih obiskov in jo ponavadi vsi ovekovečijo z iste točke. Tudi nama z Alex ni ušla podobna kompozicija. Koordinacijo smo poskušali urejati z radijskimi postajami, vendar je opisovanje mest osvetljevanja bilo skrajno naporno. Lažje se je bilo nekajkrat spustiti po klancu navzdol in na licu mesta pojasniti osvetlitvene želje. Na koncu se je z nastajanjem fotografije trudilo šest jamarjev in seveda model.

Na žalost množičen obisk terja svoj davek. Pot, po kateri se spustiš do ledenih velikanov, je peščena, katere nanos se neprestano nalaga ob vznožju ledu, z derezami pa ga vsak obiskovalec še dodatno raznaša naokoli. Upam le, da ga vsake toliko časa voda le odplakne, vendar sodeč po količini, temu ni tako. No, nekaj ur obiska nam je hitro minilo in na žalost nismo uspeli pokukati še v nekatere zaledenele dele. Je pa slabo voljo odpihnilo lepo vreme, ki nas je čakalo na izhodu.

Naslednji dan nas je pričakalo lepo jutro z bežečimi meglicami po dolini, pravo nasprotje prejšnjega dne, ko nas je opralo in prezeblo do vhoda v jamo. Kot naročeno za skupinsko fotko. Poleg jamarjev in jamark nas je s prisotnostjo na fotki počastil tudi Jaka, član junior sekcije JKŽ in gospodarica Maria, ki je skrbela za naše dobro počutje.

Naslednjič pa nas zopet čaka obisk ledene jame. Seveda bomo obiskali našo znanko na Viševniku, ki s svojo skromnostjo težko tekmuje z avstrijsko velikanko. Do takrat pa še tale razglednica z goro Eiskogel v ozadju in seveda dodatne fotke v galeriji.

Poletne objave

V poletnih mesecih se je nabralo nekaj objav v tiskanih medijih, ravno toliko, da si zaslužijo omembo tudi na blogu. Jamskim se je po daljšem zatišju pridružil tudi nov 3D projekt za katerega je seveda poskrbel team Place3D, pogum pa so tokrat zbrali pri slovenski izdaji revije Playboy. Če sva bila pri prejšnjih podobnih izdajah z Matjažem zastopana skromno, so se v uredništvu tokrat res potrudili. Objavljen je tako Matjažev Playmate in fotografija arhitekturnega projekta Galaxy Soho, Matjažev intervju 20V s celostranskim portretom, osemstranski oris mojega 3D profila s kupom fotk in dobrodošlimi nasveti ter portret hokejskega kluba Slavija. Za ljubitelje tihe vožnje je objavljen 3D portret novega električnega avtomobila Tesla, za nameček pa je na Playboyevi spletni strani objavljen še krajši pogovor o 3D fotografiji. Res bogato in poučno. Malce manj opazno nas je obšla izdaja Digitalne kamere, saj so poleg moje omembe avtorja fotografij pozabili vključiti še naslov članka v kazalu revije. Kdor je ne bo prelistal, ne bo opazil zanimivega pisanja Damirja Vrančiča o 3D fotografiji. Več sreče uredništvu prihodnjič.

Je pa bilo zato odmevneje med jamskimi izdajami. Kot veliko čast si lahko štejem objavo v slovenski izdaji National Geographica o jami Davorjevo brezno, za katero se je s sestavljanjem besedila trudil Tadej Golob. Za bolj doživeto pisanje smo ga spravili v jamo in ga živega tudi izvlekli, med manevrom pa ponovili fotko iz velike dvorane, kjer so poleg sotrpinov iz jamarskega kluba Železničar pomagali še škofjeloški jamarji. Članek je bil v matičnem uredništvu izbran med štiri najboljše meseca junija.
Prelomna pa je bila tudi objava v znameniti angleški jamarski reviji Descent, saj je bila na naslovnici prvič objavljena fotografija iz slovenske jame in od slovenskega fotografa. In to po več kot 40. letih izhajanja. Objavljene so fotografije iz Golokratne jame, kjer smo obiskali izredno lepo ohranjeno dvorano. Poleg naslovnice se fotografije bohotijo še v sredini in na ovitku, pripisano pa je še lepo besedilo. Hvala uredništvu!
Tole pisanje naj zaključim še enkrat v domačem tisku. V avgustovski izdaji Planinskega vestnika je izšla simpatična pripoved Mojce Stritar o Ledeni jami na planini Viševnik, kamor pridno zahajamo že nekaj let. Ob čudovitem besedilu je objavljenih še nekaj fotografij iz te zanimive jame.
Za vizualen vtis pobrskajte med objavami na domači spletni strani.

Po dolgem času spet v Mitjino jamo

Kot že velikokrat napisano je Matarsko podolje ena izmed lepših jamarskih destinacij v Sloveniji. Zanimivo je pravzaprav kar po celotni dolžini in tudi na koncu skriva kar nekaj jam, katerih lepote zmorejo prižgati plamen pozornosti tudi najbolj razvajenim jamarjem. Nekatere jame je že močno načel zob obiskovanja, drugim pa je zaradi nadzorovanega vstopa uspelo uiti tovrstnim ugrizom. Ena takšnih je gotovo Mitjina jama, katero ni možno obiskati brez ustreznega ključa.

V Mitjini jami smo tokrat zabeležili tretji obisk. Prvi se je odvil že daljnega 1996, ko sem z bratom Tiborjem, ki je skrbel za 3D posnetke ter številčno podporno ekipo prekrižaril začetne dele jame, se navduševal nad čudovitim okrasjem in prostornimi dvoranami ter si obljubil, da se še vrnem. Obljubo sem izpolnil za potrebe fotografiranja klubskega "Naked Cavers" koledarja in že kmalu ugotovil, da bo jamo treba spet obiskati.

Tokrat nas je radovednost gnala zaradi bližajočega mednarodnega srečanja jamskih fotografov, ki se bo odvijal v naših login in okolici Trsta. Osvežiti je bilo treba spomin kakšna je jama, ali bo primerna za foto beleženja in najpomembneje - ali bo zadovoljila izkušene jamske fotografe. No, ugotovili smo, da se je treba na nekaterih mestih kar pošteno pretegniti, vendar je vsekakor vredno truda.

Naš tokratni cilj so bili skrajni rovi, kjer se skriva kar nekaj posebnih tvorb, ki jih v ne vidiš prav pogosto. Vendar pa je blato v teh koncih, predvsem v ozkih delih, zelo radodarno, pa tudi občutljivost ne prav širokega rova ne prenese kakšnih množičnih obiskov. Kljub vsemu je trud gotovo poplačan s čudovito kristaliziranimi izsušitvenimi razpokami, ki s svojo nezemeljsko podobo očara vsakogar. Nas je vsekakor.

Rov se proti koncu razširi v dvorano, kjer je potrebna že skrajna previdnost glede izbire poti. Pod škornji se pri vsakem koraku lomi krhek sloj sige in če kje, je tu najbolj pomembno hoditi po že shojenih poteh in loviti še tako neznatne krpice blatnih stopinj prejšnjih obiskovalcev.

Tokrat smo se po rovih Mitjine jame trudili Mojca, Blaž in Miha, akcijo pa smo zaključili z dobro pizzo in se doma mukoma lotili blatne opreme. Še nekaj dodatnih posnetkov pa seveda v galeriji.

Ko zapiha Burja

V jami Burja nas je nazadnje prepihalo točno pred štirimi leti. Takrat smo na povabilo Claudia in Stojana fotografsko zabeležili lepote jame, ki jim v teh krajih, roko na srce, kar stežka najdemo dostojno primerjavo. Že takrat, ko je bila jama le ozka špranja iz katere je močno pihalo, je bilo mogoče slutiti, da bo tokrat šlo za nekaj izjemnega. In res, odprla se je čudovito zasigana jama, z ogromnimi prostori in redkimi tvorbami.

Tokrat smo se podali v končne dele, kjer je na zadnji akciji raziskovalcem zmanjkalo kar nekaj metrov vrvi. Pot do tja ni enostavna. Vhodna ozka špranja se po kratkih stopnjah močno razširi v prostorno brezno, kateremu sledimo vse do dvorane na 160. metrih globine. In ko misliš, da se jama tu konča, te prijetno preseneti 50 metrski kamin, ki se na vrhu prevesi v čudoviti dvorani, vse do Karfijolastega brezna.

Tam so se pred leti raziskave zaustavile, vendar Claudiova raziskovalna vnema v tem času ni počivala. Kasneje je jamo zopet opremil in pričel z iskanjem prehoda v labirintu spustov in vzponov Karfijolastega brezna. Prepih je bil občuten, a prehoda ni bilo nikjer. Končno je s pomočjo ajdovskih jamarjev našel pot, ki jih je pripeljala do globjega brezna, našega tokratnega cilja.

Najlepše pri raziskovanju jam je seveda takrat, ko se jama še nadaljuje. In takrat veš zagotovo, da se boš tja še vrnil. Radovednost, ki žene jamarja, je velika, še večja pa so ponavadi pričakovanja. Tokrat so se zaključila v manjši dvoranici s številnimi možnostmi nadaljevanja, kjer smo nižje že lahko opazovali nanose blata, znanilca poplavne cone. A kot nalašč je zopet zmanjkalo vrvi. Po krajšem brskanju v možnih nadaljevanjih so jo Claudio, Vasja in Robert hitro popihali ven, nas pa je čakala še malce daljša fotoavantura.

In ker je bila radovednost prevelika so se čez teden dni zopet vrnili, poglobili jamo na -270 metrov, prišli do sifona in se spet izgubljali v številnih nadaljevanjih. Krasno zagotovilo, da se v jamo zopet vrnemo.
Med fotografiranjem smo se tokrat izgubljali Janez, Valter in Marko, še nekaj dodatnih sličic pa seveda v galeriji.

Spet jamarjenje na Matarskem podolju

Ko ideje splahnijo in se kljub praskanju po najbolj nemogočih virih kar nočejo prikazati, se ponavadi odpravimo na Matarsko podolje, kjer kraljujejo lepše slovenske jame. Čeprav bi lahko o jamskih lepotah razpredali na široko kaj je komu všeč, si kapniška okrasja vseeno zaslužijo prvo mesto. In tega je na podolju v izobilju.

Naša tokratna destinacija je že več kot desetletje znana jama, ki pa kakšnega občega slovesa ravno ne premore. Se pa zato praviloma najde na spisku obveznih jamskih izletov pri tujih jamarjih, predvsem iz nemško govorečega področja. Jama je pogosto obiskana, a kljub obiskom še zmerno nepoškodovana. Zaradi kapniškega okrasja in najdbe okostij je bilo predlagano tudi zaprtje, vendar je ostalo le pri neuresničeni želji.

Jama je klasično zastavljena. Vhodno brezno preseka rov, kateri se v krajšem kraku konča v neprehodnih ožinah in podoru, daljši pa nas preko ljubkih ožin in širin pripelje do ornamentno zasigane dvorane. Kapniška okrasja so se tu razbohotila v polni meri in kot v pravljici je vsak naslednji kapnik lepši od prejšnjega. Brez vrvi nadaljevanja ne bomo videli, čeprav lahko prostorno dvorano z nekaj domišljije premagamo tudi s prostim plezanjem.

Do zaključka jame ni več prav daleč. Šarm naslednje dvorane je starodavni podor, kjer je jama v prazgodovinskih časih verjetno imela tudi drugi vhod. Tla so tam natančno poravnana. Jamarju nudijo čudovit prostor za počitek, ki bi ga brez težav prekvalificirali v sijajno večdnevno zatočišče. Ob strani te prijetne sobane smo pokukali še v nezanimivo stransko brezno, a se raje kot spustu posvetili opremljanju zadnje stopnje, kjer naj bi se jama končala.

In jama se je tu res končala. Resda v lepo dekorirani dvorani, a malce neslavno, brez kakršnekoli možnosti nadaljevanja. Nekaj smo svetili v zgornje dele in umovali, kje bi lahko šlo naprej, tudi zdelo se nam je že, da vidimo rov. Vendar pa bi bilo kakršnokoli plezanje brez tehničnih pomagal zelo tvegano.

Kratko, a sladko, doma pa fotošok. Tako rdeče obarvane jame že dolgo časa nisem videl. Pod jamarsko razsvetljavo je vsak kapnik v rjavem odtenku, doma za računalnikom pa je barva podivjala proti rdečemu spektru. No ja, smo v digitalnem svetu in realnost ni več prepuščena emulziji diafilma. Se mi včasih kar kolca po starih časih...
V jami so se z menoj tokrat trudili Bole in Mojč, Mojca in Blaž, Uroš, Janez, še več fotomateriala pa je na ogled v galeriji.

3D video portret pianistke Lovorke Nemeš Dular

Do portreta priznane pianistke Lovorke Nemeš Dular je prišlo kar po prijateljskih povezavah, saj se v mojem portfoliu portreti ravno ne drenjajo. Običajni vprašanji v stilu "kdaj bom imel čas" in "kje bi to naredila" sta lahko sila neprijetni in včasih iskanje odgovora bolj spominja na odisejado kot pa na kratek sprehod. A je za slednje na veliko veselje poskrbela dodatna ideja o izvedbi 3D videa. No, čas in prostor sta se tako hitro našla.

Po najinem prvem druženju v dvorani Grosupeljske knjižnice, kjer so nama za nekaj ur odstopili simpatičen koncertni prostor, sva v drugo zasedla veliko dvorano v Zavodu svetega Stanislava. Večji prostor zahteva tudi večji klavir, le tehnika se je na srečo zmanjšala. Če sem se v Grosuplju v glavnem ukvarjal kam naj zaboga postavim težak in neroden doma izdelan "mirror-rig", sem v drugo to zagato rešil s priročnejšo aparaturo. Ampak težav seveda s tem še ni bilo konec. Pri snemanju z eno kamero je ponovitev precej, in če ne drugega, so za izvajalca kar zoprne, saj je pomembna natančnost izvedbe.

Predanost glasbi zahteva človeka v celoti. Ure in ure vaj, leta in leta izobraževanja, vzponi in padci. Kdor se v življenju ni nikoli uril v obvladovanju glasbenega inštrumenta, si težko predstavlja, s kakšnimi odrekanji se glasbeniki soočajo. Že v mali glasbeni šoli za uspeh zahtevajo veliko truda, višje na stopničkah izboraževanja pa se zahteve le še stopnjujejo. Veliko jih odneha, nekateri prej, drugi kasneje, le najbolj vztrajnim pa je dano okusiti najvišjo stopnico - zlitje z inštrumentom, postati eno, čutiti glasbo in je ne samo slišati. Je ta popolna predanost samo ljubezen do glasbe ali tudi do inštrumenta? Graciozni premiki rok, božanje klavirskih tipk, igranje s celim telesom, dovolj razlogov, da je potrebno glasbo tudi gledati.

Torej, video na HD, vklopite celozaslonski način, nataknite 3D očala in navijte zvok na maksimum. Spodaj YouTube verzija, na voljo je tudi na Vimeu, od aprila dalje pa bo predvajan na Sisvelovem kanalu 3D Tile Format prek Astra satelita 1L (19.2° 11023H symbol rate 22000 FEC 5/6). Na velikem 5 x 4 metrov velikem platnu pa smo si ga ogledali na stereoskopskih dnevih Stereoskopskega društva Ljubljana lanskega decembra.

Konec Davorjevega brezna?

Prejšnji vikend smo končno uspeli uskladiti prenatrpane urnike in se za povrh še uspešno izognili razsajajočim respiratornim virusom. Potrebovali smo namreč številčno zasedbo, predvsem nosače, ki bi bili pripravljeni znositi težki jeklenki in ostalo potapljaško kramo do končnega sifona Davorjevega brezna. Potapljaču Mateju smo nošnjo seveda prepovedali, saj je bila njegova fizična moč potrebnejša pri potopu. Na srečo se je med garače prijavilo kar šest naših vrlih članov, dodatno pa sta ekipo popestrila še Rok in Božo. Za mednarodno akcijo so poskrbeli italijanski jamarji pod vodstvom Luisa, okoli nas pa se je smukal tudi snemalec Antonio, ki pripravlja dokumentarec o čudoviti jami. Gneča, ni kaj.

Kljub temu smo se skozi rove pretočili v zmerno hitrem tempu. Mojca, Mojč in Alan so pridno pomagali pri fotkanju delov potrebnih fotografskih prevetritev, a nam to početje začuda ni vzelo veliko časa. Tako smo presenečeni ujeli ostanke prejšnje ekipe, ki se je na dnu največje dvorane ravno tlačila v neoprenske obleke. Kot zadnji se je prelevil Matej, katerega so nosači pred njim že morali priganjati, saj je kot zvezda dneva imel pred seboj še težko pričakovani vodni nastop.

Vodostaj v spodnji etaži jame je bil tokrat precej višji in je napredovanje proti končnemu sifonu precej popestril. Vse skupaj je kazalo na krasen podzemni kanjoning in mislim, da jama ni še nikoli kazala tako lepega videza. Kljub vsemu si foto postankov nismo uspeli privoščiti, saj se nam je mudilo priti čim hitreje do sifona. Smo pa foto-beleženja teh lepot prihranili za kasneje, ob povratku.

Matejev potop se je na žalost končal 75 metrov daleč in 25 metrov globoko, kjer se je obrnil pred preozkim in blatnim nadaljevanjem. Jama se za humanoide tu zaenkrat konča in verjetno bo pri tem tudi ostalo. Sifon zahteva močno in številčno potapljaško podporo, kar pa je glede na dolžino in globino jame precejšen organizacijski zalogaj. "Je precej več drugih sifonov, ki jih moramo še preplavati", je na kratko dodal Matej.

Vrnitev na površje je kljub številčni zasedbi potekala brez zastojev, kar je bila odlična priložnost za dodatno fotkanje. Po krajšem teženju z bliskanjem nam je na koncu vzplamtelo upanje na večerno pizzo, katero smo že pred začetkom akcije odmislili zaradi pričakovanega poznega zaključka. In ker upanje umre zadnje, smo jo na koncu le dočakali v bližnji Kozini. Kot ponavadi je še nekaj fotk v galeriji.

Prva pokušina v Grotta Martina

Po dolgem času se je spet bližala vikend akcija, a nametanega snega je bilo še vsepovsod polno. Saj ne, da bi bil moteč, a razmišljanje o primernem parkiranju in gazenju snega do vhoda pač ne pristoji starim jamarjem. Torej se je bilo treba spet ozreti po jugozahodnem delu Slovenije. Ponavadi je za rekovalescenco po daljšem foto-počivanju obisk jam Matarskega podolja najbolj zdravilen, vendar je tudi tam sneg pokazal svoje bele zobe. Smo se pa zato spomnili na jame, po katerih se nam sline cedijo že nekaj let in so le lučaj oddaljene od slovensko-italijanske meje. Zakaj jih nismo obiskali že prej, ne vem, morda zaradi lenobe ali pomanjkanja časa. Kdo bi vedel? No, ker sta prvi dve na spisku odpadli zaradi takšnih in drugačnih razlogov, je bila naslednja Grotta Martina.

Klasičen potek prek zbora v Dragi, kratkega sprehoda po stari železniški trasi Kozina-Trst prek spusta v strmine doline Glinščice se je  zaključil pred ne ravno impresivnim vhodom v jamo. Ker se je zanesljivi foto-šerpni ekipi (Bole, Mojč, Mojca, Mihi) prilepila še dodatna skupinica (Zdenka, Boni, Matjaž, Daniela, Janez), smo se pod vodstvom znamenitega tržaškega jamarja Pino Guidija hitro zabasali v vhodnem rovu. Kriva so bila seveda vrata pa tudi ozki rovi, ki se kmalu razširijo v prvi dvoranici. Za njo so že prva naravna čudesa v obliki metrskih špagetov in vitkih stalagmitov, malce dlje pa pomembno križišče dveh rovov.

Nas je tokrat zanimal rov proti štirim jezerom, labirintastega pa si bomo privoščili kdaj kasneje. Od tu si sledijo rovi bolj dolgočasno podorno-meandrastega tipa, obarvani s pičlo sigasto prevleko in le tu in tam okrancljani s posrečenim kapniškim okrasjem. Šele prvo jezero ponudi jamarju malce več vizualnega ugodja, saj je pogled proti vodi in manjši lestvici nadvse očarljiv. Od tu naprej je voda stalen spremljevalec vse do zadnjega jezera.

Že drugi stik z vodo je več kot zanimiv. Veliko jezero, ki je bilo ob našem obisku polno vode, je tudi med sušo vredno obiska. Improviziran mostič z napeljanima žicama olajša mučno prestopanje z enega konca jezera na drugega in to v obeh stanjih, ob visoki vodi seveda še posebej, saj bi drugače potrebovali čoln.  Plan je bil osvetliti jezero z žarnico, vendar je tehnika na žalost zatajila. Zato le posnetek bolj dokumentarne narave.

Druga znamenitost jame pa je prav gotovo sigasti slap nadelan s klamfami, ki na prvi pogled močno kazijo sicer čudovito igro narave. Jama je kljub dvigom in spustom opremljena tako, da jo je mogoče premagati brez uporabe vrvne tehnike. V takih primerih je najlažje nadelati klamfe, palice in vrvne prečke, seveda pa tudi tu iznajdljivost ne pozna meja.

Čakal nas je še daljši vodni rov, kjer smo se borili z blatnimi stenami in lovili ravnotežje, tretje jezero, katerega smo obšli ob strani ter finale z vstopom v slikovit meander, ki nas je popeljal do končne dvorane s četrtim jezerom.

Blatne sipine so bile za nas praktično nedosegljive, saj nas je od njih ločila kratka stopnja opremljena z blatno vrvjo. Dol bi nekako še šlo, povratek pa bi bil zagotovo nemogoč. Na srečo je Janez izvlekel kovačijo, se opremil s fleši in osvetlil zadnje jezero, kjer se jama tudi konča.

Več fotk pa v galeriji.