2014-07-09

Spet Ledenka in gotovo ne zadnjič

Lansko leto sem obisk Ledenke nehote prešprical, čeprav sem bil po obisku avstrijske Ledenke prepričan, da temu ne bo tako. No, nekaj društvenih akcij se je vseeno zvrstilo in se, na veselje vseh, jama še vedno pridno podaljšuje. Zadnja akcija je bila že med napornejšimi, saj je bila časovno že izredno požrešna. Vožnja iz Ljubljane s pešačenjem preko planin do vhoda zahteva namreč slabe 4 ure, v jami pa tudi 10 ur hitro mine. Bole je nazadnje vztrajal v budnem stanju skoraj 24 ur, kar je že klicalo k drugačni organizaciji.


Že nekaj časa smo razmišljali o spanju v Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik in tokrat zadevo tudi preizkusili. Načrtovana je bila številčno okrepljena akcija, a so akterji odpadali kot po tekočem traku in posledično zmanjševali število ciljev, ki smo si jih prvotno zadali. Na koncu smo trojica, v petek zvečer, smešno otovorjeni, štartali z zadnjega parkirišča pod Viševnikom in ob 23h že klepetali z oskrbnikoma zavetišča.


Zgodnja jutranja budnica je botrovala vstopu v jamo že pred osmo uro. Na srečo je bil vhod že lepo prehoden, ledu v vhodnih delih pa še manj, kot smo ga bili vajeni. Noge Viševniške čarovnice še strašneje kukajo izpod ledu in verjetno bomo v nekaj letih ugledali njeno celotno figuro. Zaradi taljenja smo pričakovali zalit prehod, a se je, kot kaže, proces poletnega taljenja šele dobro pričel.


Načrtovali smo postavitev bivaka v Petnini, merjenje jame in fotografiranje. Prostor za bivak bo kljub prepihu dovolj prijeten za bivanje, spanje na mehki podlagi pa v pravi užitek. Z Mihijem sva tla bivaka brez težav lepo izravnala s suhimi blatnimi naplavinami, Vid pa je poskrbel za tehnično izvedbo postavitve šotora. Če bo šotor za 10 EUR razmere preživel, je že drugo vprašanje, zato smo za vsak slučaj prinesli kar dva.


Druga zadolžitev je hitro splavala po vodi, saj smo v laserskem merilniku zaman iskali bateriji. Nekaj smo poizkušali s polnilnimi, ki pa s svojimi 1,2 V niti približno nista uspeli zagnati naprave. Smo pa enoglasno sklenili, da se bomo vsaj lažje posvetili fotkanju, ki je zastalo nekje pri dnu Kiklopa, približno na polovici jame. V Petnini naju je Mihi popeljal do prvega vprašaja, ki nas čaka pod stropom večje dvorane, s čudovito spranim stropom in spodobnimi fasetami po stenah. Začudenje ni niti malo ponehalo ob očitnem nadaljevanju, ki nas vabi v svoje skrivnosti, a to bo naloga za naslednjič.

Čarobni sifon

Potok, kateremu smo sledili skozi Čarobni meander, zastaja v Čarobnem sifonu in do tu je jama natančno izmerjena. Nadaljevanje se je takrat obetalo v stopnji nad sifonom, kjer je ekipa lansko leto uspešno namestila vrv in dosegla blaten rov. Tu prepih dosega spodobno moč, rov pa se kmalu prevesi skozi razgibane dele v večjo dvorano Koliko še.

Koliko še

Spust po meandru zahteva nekaj pazljivosti in te med drugim pripelje tudi do zaledja Čarobnega sifona. Nas je seveda zanimal del proti nadaljevanju jame, kjer smo po krajšem plezanju naleteli na lepe sipine in prodne nanose. Rovi se razširijo in prevesijo v lep spran meander s tokratnim malce višjim vodostajem. Prejšnje dni je namreč močneje deževalo, kar se je poznalo tudi v jami. Vse do odcepa, kjer voda izginja v ožini, je sproščujoča hoja po rovu v pravi užitek.


Rov se proti trenutnemu koncu začne vzpenjati prek blatne stopnje do dvoranice z obilo kapniškega okrasja, po krajši zožitvi pa se prek lepega balkona odpre zadnja dvorana. Prepih se je tu malce potuhnil in brskanje za nadaljevanji je bilo že prejšnjič v polnem teku. Mihi se še najbolj nagiba k majhni stropni odprtini, ki bo težko, a možno dosegljiva. Prav na koncu rova pa prepiha ni več, a so zato na ogled očarljive blatne skulpture.


Dolžino novih delov vsak ocenjuje po svoje. Številke se v grobem vrtijo od 400 do 600 metrov, kar podaljšuje jamo do slabih dveh kilometrov dolžine. Vprašajev je precej, dela pa še več, vsi pa smo enotni v tem, da je jamo treba predvsem izmeriti. In to še preden odkrijemo kaj novega.

Kapniška dvorana

K bivaku smo se vrnili okoli pete ure popoldne, čakalo pa nas je še slabe štiri ure plezanja do izhoda, dve uri hoje do parkirišča, pol ure vožnje do Paca in uro vožnje do Ljubljane. Če ne bi na parkirišču pri Bohinjski Bistrici za 20 minut zadremal bi bila vožnja do doma verjetno zelo vznemirljiva. Tokrat smo se po Ledenki sprehajali Miha, Vid in Peter, za močnejši vtis, kako to izgleda pa je na voljo spodnji video kolaž posnetkov sprehoda skozi jamo. No, in kot ponavadi dodatne fotke v galeriji.

2014-06-23

Jama Sežanske Reke

Le malo je manjkalo, pa bi spet zavili proti jami na italijanski strani in pokopali obljubo o obisku slovenske jame, ki smo si jo dali med obiskom Budimpešte. Obetajoča gneča v Skilanovi jami bi bila sicer impresivna izkušnja, a preveč obupna za lep spomin. In ker smo imeli "turizma" že malce čez glavo, se je za odlično priložnost pokazala Jama Sežanske Reke. Za fotografiranje smo se menili že nekajkrat, a je vedno prišlo kaj vmes. Tokrat je bil čas na voljo, vodostaj Reke nizek, vremenska napoved pa ob visokih temperaturah in brezvetrju zelo umirjena.


Področje med Škocjanskimi jamami in izvirom Timava je napenjalo raziskovalno žilico prenekaterega raziskovalca. Že v 19. stoletju so zaradi potrebe po pitni vodi potekale intenzivne raziskave pri iskanju jame, ki bi prodrla do reke Reke. Tudi kasneje in vse do današnjih dni, je najdba jame, ki bi vodila do Reke, obveljala za življenjski dosežek. Večina jamarjev raziskuje na tem področju le zaradi Reke, vendar jih do tja praviloma loči več kot 300 metrov globine težaškega dela.


Jama Sežanske Reke (JSR) ima že dolgo zgodovino. Vhod se nahaja blizu vasi Orlek pri Sežani, kjer sta Claudio in Stojan (JOSPD Trst) pred več kot desetletjem med zimskim pregledovanjem terena v manjši vrtači opazila okoli meter visoke tri stebre pare. Ti so se dvigali iz tal, brez kakršnekoli povezave z morebitno jamo, kar je bilo vsekakor zanimivo. Šele nekaj tednov kasneje po dolgotrajnem nalivu, ko je Reka v podzemlju naraščala, sta v isti vrtači opazila močnejše šumenje, ki je nakazovalo veliko odkritje. Ob robu vrtače je namreč močno pihalo, precej več kot navaden jamski prepih.


Claudio in Stojan sta v zemlji kmalu izkopala nekaj deset centimetrov široko razpoko in jo vsakodnevno vztrajno poglabljala ter širila. V enem letu jima je uspelo odkriti nekaj brezenc in razširiti metre brezupnih razpok. Vmes sta tudi izgubljala prepih in na koncu pristala pred grozečim podorom, ki je s svojo nestabilnostjo vlival precej pesimizma. V desetih letih sta še vsaj stokrat poizkušala slediti prepihu, vendar neuspešno in brez prave motivacije.

Wadaleaks

V tem času so se jima pridružili tudi jamarji iz Ajdovščine in Sežane. Poskrbeli so za nov zagon raziskav in jama je končno začela popuščati. Podor so uspeli sanirati z gradbenim ogrodjem in sčasoma prek krajših stopenj dosegli stopnjo Wadaleaks s 43 metri globine. Sledila so si brezna različnih globin, z ozkimi prehodi, ki so jih vztrajno širili in prispeli do delov, kjer se je že slišalo šumenje Reke. Nazadnje so se ustavili pred oknom, za katerim je bila le še črna tema in 67 metrov globoka stopnja. Reka je bila že zelo blizu.


Ko so jo končno dosegli, so v dvorani našli vrv, za katero se je izkazalo, da visi iz Brezna v Stršinkni dolini, katere vhod se nahaja 300 metrov zahodneje. To jamo raziskujejo sežanski jamarji, ki so leta 2003 dosegli Reko in prišli v isto dvorano kot raziskovalci JSR osem let kasneje. Tako je na zanimiv način, ko sta isto jamo dosegli dve ločeni ekipi jamarjev iz različnih klubov, nastal nov jamski sistem, kar pa ni osamljen primer.


Fascinanten spust do prvih sipin Reke te gotovo ne pusti brezbrižnega. Zaradi kapljic v zraku ne vidiš prav daleč in ti tudi najmočnejša razsvetljava ne pomaga prav dosti. Ko smo pristali v blatnih sipinah velike dvorane nas je do struge Reke ločilo še 50 metrov globine. Od tu je bil eden najlepših pogledov v vsej jami, čeprav je ob osvetlitvi z jamarskimi lučmi delovalo precej megleno.


Po naslednjih dveh spustih smo končno stopili v strugo Reke, ki se je tokrat skrivnostno izgubljala med kamnitimi bloki. V pritočnem jezeru smo se naslajali nad človeškimi ribicami in kozicami in razmišljali o potapljaških raziskavah, ki so tu že potekale. Potapljač Simon Burja je v sifonu preplaval okoli 250 metrov daleč, a suhih delov še ni dosegel.


V odtočnem delu potapljaških raziskav do sedaj še ni bilo. Tudi tu se je možno s čolnom popeljati po jezeru, vendar so na nas večji vtis pustili na gosto posejani rudisti po stenah odtoka, ki smo jih med vračanjem v večjih količinah občudovali tudi po breznih.


Kmalu smo se od Reke poslovili in se lotili še fotobeleženja stopenj do izhoda. Po štirih urah smo polni vtisov o velikanskem trudu raziskovalcev izstopili v temno noč in zaradi pozne ure ostali brez zaslužene pice. So si pa zaslužili pohvalo Bole, Mojca, Alex in Lisette, ki so razsvetljevali in pozirali v tej čudoviti jami. Dodatni posnetki v galeriji.

2014-06-05

Podzemni svet Budimpešte

Našim obiskom znamenitih jam pri sosedih kar ni videti konca. Po izredno slikoviti Gualtiero Savi v Italiji, nas je pot po nekajtedenskem zamiku vodila vse do Budimpešte. V njihove znamenite termalne jame nas je že prej vabil Csaba Egri, a smo vsakič našli primeren izgovor glede izvedbe. Tokratnemu vabilu Pétra Adamka pa preprosto nismo uspeli ubežati, se naložili v kombi in v petek zvečer odrinili k madžarskim sosedom.



Naš cilj je bila znamenita jama József-hegy, ki se je zaradi izrednih posebnosti oklepa opis Lechuguille v malem. Povsem upravičeno je zaradi tega uvrščena na seznam predlogov za Unescovo svetovno dediščino. O vsem, kar jama premore, je pred kratkim izšla tudi zajetna knjiga, a le v madžarskem jeziku. Vhod se nahaja na enem izmed vrhov Bude, na travniku sredi običajnega primestnega utripa, kjer stoji tudi jamarski dom. Nam se je to zdelo nadvse imenitno, saj smo vajeni povsem drugačnih pristopov do jam.



Jama ni nastala zaradi površinskih voda, kot je to ponavadi pri nas, temveč zaradi dvigajočega se hidrotermalnega delovanja. Za te jame so značilni razvejani spleti rovov, pravi labirinti spoštljivih dolžin. Z velikimi dvoranami se ravno ne morejo prehvaliti in tudi kapniških okrasij ni v izobilju, saj so zaradi slabe povezave s površjem nastajali dosti počasneje. So pa zato vidne nenavadne posebnosti v obliki velikih kristalov, aragonitov, sadrastih plošč in lestencev, aragonitnih iglic in še bi lahko našteval.



V jamo smo začeli vstopati šele v zgodnjih popoldanskih urah z bojaznijo, da nam bo časa za ogled preprosto zmanjkalo. Razvejani rovi na načrtu jame so namreč obetali dolgotrajno plazenje, vendar nas je na realna tla postavilo Petrovo kroženje nad le manjšim delom jame. Dejstvo je, da je jama izredno občutljiva, celo do te mere, da so nekateri deli doživeli le en obisk, ponovitve pa so strogo prepovedane. Naša sedemčlanska zasedba je bila za takšen občutljiv svet seveda preokorna.



Do največje dvorane smo se pretočili v običajnem ritmu. Na vseh odsekih, kjer so se odigrali pomembni dogodki v stilu širjenja in iskanja nadaljevanj, nas je Peter izčrpno informiral o težavnem delu prvopristopnikov. Tu so rovi večinoma ozki in oblepljeni s suhim blatnim nanosom, kar se je v kombinaciji s toplim zrakom okoli 13. stopinj izkazalo za prijetno drajsanje. Jama je praktično prekopana do globine 60 metrov, kjer so naleteli na največji prostor v jami poimenovan »železniška postaja Kinizsi«.



No, tu se začne popolnoma drugačen svet, kot smo ga bili vajeni nekaj deset metrov višje. Dvorana je tlakovana s sadrastimi ploščami v dolžini 70 metrov, ob robu pa se bohotijo vsaj polmetrski kristali. Pot je speljana okoli celotne dvorane, tako da jo je mogoče videti v celoti. Za boljšo predstavitev je tudi delno elektrificirana, kar kazi podobo, vendar posebnosti tvorb na srečo prevladajo.






Lepo označena pot nas je vodila do naslednjih dvoran in prehodov, kjer so kljub množičnemu obisku vse lepote še vedno na pravih mestih. Takoj se opazi predanost ekipe in skrb vodičev, ki se zavedajo krhkosti takšnega sistema in glede na njihov pristop, bodo lepote tu še dolgo kljubovale jamarskim firbcem.






Preko »sladoledne« dvorane smo se prek enostavnih prehodov prebili do našega zaključnega rova. Le nekaj metrov naprej so se pričeli že ožji deli z izredno občutljivimi stenami, kjer bi naša ekipa lahko udejanila prizor slona med porcelanom. No, ker zadnje čase akcije ne zaključimo brez fotografiranja nas je čakal še malce počasnejši povratek.



Kljub umirjenemu tempu smo iz jame pokukali po petih urah, vmes reševali še izgubljeno želvo v stranskem rovu, se okrepčali z odličnimi klobasami Petrovega očeta (ki je prav tako Péter Adamko) in grenko razmišljali o naslednjem dnevu, saj nam je akcija prehitro minila.



Iz zagate nas je rešil Csaba, ki nas je naslednji dan popeljal v jamo Pál-völgyi. Ta, skoraj s 30 kilometri dolžine, velja za eno najdaljših jam na Madžarskem. Odkrita je bila že leta 1904, ko je sin lastnika kamnoloma reševal izgubljeno ovco, kateri se je udrlo pod nogami. Danes slovi kot turistična jama, vendar je turistom na ogled le manjši del jame. Zanimivejši je seveda dostopen le jamarjem, kar sta nam omogočila jamarja Gabi in Atila iz lokalnega jamarskega društva.



Tudi tu smo ubrali že znano taktiko - najprej ogled jame, nazaj grede pa fotografiranje. Do najlepših delov smo porabili slabe tri ure in vmes spoznavali izredno domišljijo odkrivanja prehodov. Tam kjer res ne bi pričakoval nadaljevanja so jamarji bodisi načrtno ali naključno našli prehod v rove. Na nekaterih mestih so tako raziskave že popolnoma zastale, a so bili nenavadni dogodki »krivi« za nove kilometre rovov. Takšen je klasičen primer z odmikom skale na mestu, kjer so že vsi obupali, za odmaknjenim kamnom pa spet prepih in črna tema...



Izredno razgibano jamo prekinjajo krajše stopnje, ki so jih jamarji opremili s stalnimi kovinskimi lestvami. Na nekaterih ozkih mestih se prav sprašuješ, kako jim jih je uspelo stlačiti skozi vse ožine, vendar se je gotovo splačalo. V nasprotnem primeru bi morali poleg običajne opreme s seboj vlačiti še opremo za vrvno tehniko. Morda je jama zaradi podobnih ožin, kaminov in spustov mestoma že enolična, a jo na srečo krasijo najrazličnejša okrasja.





Do najlepših delov je načeloma potrebnega kar nekaj truda, se pa gotovo splača. Do tja je raziskovalce vodila dolgoletna raziskovalna vnema in niso kar vnemar poimenovali to odkritje »jubilejni del«. V že tako lepem profilu rova se šopirijo čudovite jamske posebnosti, ki iz dvorane v dvorano postajajo vse lepše. In za moj okus je del z imenom »ementaler« z velikimi fasetami pika na i že tako čudovitemu rovu.


Ker nas je čas kar precej priganjal, saj smo se morali ta dan vrniti nazaj v Slovenijo, je bilo fotografiranje precej ekspresno. Kakršnokoli dolgo snovanje posnetka je bilo povsem nezaželjeno, celotna ekipa pa je delovala kot najbolje utečena švicarska ura. Celo tehnika je delovala kot je morala. Ven smo pridrajsali po petih urah, se poslovili od madžarskih kolegov, jih seveda povabili v naše loge, napolnili kombi in odpeljali proti rodni grudi.



Podzemlje Budimpešte smo spoznavali Bole in Mojca, Miha in Ines z Jakom, Andrej, Vid, Tina in podpisani, ki že močno pogrešajo spet kakšno slovensko jamo. Predvsem pa se zahvaljujemo Petru za nastanitev in ogled čudovite jame ter Csabi za organizacijo drugega dneva. Še več v galeriji.

2014-05-05

Spet pri sosedih - tokrat Grotta Gualtiero Savi


Pred slabim letom in pol smo zaradi neugodnih vremenskih pripetljajev usmerili pogled proti toplejšim krajem, v pobočja doline Glinščice na italijanski strani. Takrat so nam zadišale jame, ki so se že dolgo časa valjale prav pri vrhu spiska obveznih destinacij. Zaradi organizacijskih zapletov smo kot prvo prečrtali Grotta Martino, čeprav je bila šele tretja na vrsti, prvi in najlepši med njimi Gualtiero Savi pa dodali oznako "nujno, čimprej". Najbližje smo ji bili med lanskoletnim drugim srečanjem jamskih fotografov, vendar smo bili z vodenjem po slovenskih jamah preveč zasedeni. No, pozabili je seveda nismo in spet je prišel nekako najbolj primeren trenutek za tovrstni obisk. Tokrat je vse steklo kot se spodobi in že smo v soboto srebali kavo z italijanskimi kolegi v Bazovici.

Candelabri


Gualtiero Savi premore dva vhoda in se s preko tremi kilometri rovov uvršča med daljše jame tega področja. Vendar pa je največja posebnost jame bogato okrasje, ki se praktično prične nekaj metrov za vhodom. V to smo se lahko prepričali že pri prvem presenečenju, v rovu lestencev (Candelabri), kjer je pozorno gibanje še posebej priporočljivo. S stropa namreč visijo metrski špageti, po tleh pa so posejani vitki in izredno občutljivi kapniki.

Končna dvorana

No, naš načrt ni bilo sprotno fotografiranje, temveč ogled jame do končne dvorane in fotografiranje ob povratku. V nasprotnem primeru konca jame verjetno ne bi videli, saj se motivov med enim obiskom enostavno preveč zvrsti. Najbolj ozaljšan rov je prav na koncu, kjer bi ljubitelji makro posnetkov lahko izvajali dolgoletni projekt beleženja detajlov. Nas seveda to ni pretirano zanimalo in smo si jih raje v miru ogledali, a nekatere posebne smo vseeno ovekovečili.



Med zanimivejšimi je gotovo skrivna niša, katere ne opaziš zlepa. Ob pomoči naših krasnih vodičev smo to skrivnost le opazili in notri se zares skrivajo čudesa. Prostora med kapniki je bilo komaj dovolj za velik objektiv in fleš, a sva z Boletom le uspela stisniti nekaj uporabnih posnetkov malih in izredno slikovitih rožic. Z žepnim fotoaparatom bi tu lahko ustvaril še marsikaj zanimivega!

Bole kaže s prstom proti niši

Rožice

Do največje dvorane Sala Morpurgo smo se ustavljali na kratkih razdaljah, čeprav sem si pri sebi rekel, da pretiravati pa res ne smem. Na primer, ravno ko smo končali s posnetkom in se premaknili za dobrih deset metrov naprej do naših vodičev, so si ti lahko končno oddahnili od dolgočasnega čakanja, a kaj, ko je bil ravno na njihovem mestu zopet zanimiv motiv. Za njihovo potrpežljivost sem jim seveda nadvse hvaležen, sem bil pa kasneje med pizzo deležen še njihove dodatne pohvale o zelo kratkem času potrebnem za posnetek. Sem jim seveda verjel na besedo, saj so v letih vodenja fotografov po jami doživeli že marsikatero maratonsko foto-izživljanje.

Sala Morpurgo

In še nekaj je za pohvaliti. Jama s svojim okrasjem velja za izredno občutljivo in je razumljivo, da se pazljivost zahteva od vsakega obiskovalca. Gibanju v jami so ponavadi v pomoč barvni trakovi, ki pa s svojo podobo precej kazijo izgled jame. Namesto traku se da označevanje omiliti s tanko vrvico, a lahko tudi v takem primeru pride do zapletov. Najboljši način so seveda budne oči vodnikov in tu so se naši prijatelji izkazali z odliko. Tiho so spremljali vsak naš korak in nam pri nejasnih odsekih pomagali s koristnimi nasveti.

Jama je bila pred časom že opremljena z barvnimi trakovi. Vendar pa so jamarji ugotovili, da je s tem izgubila ves čar in so trakove preprosto odstranili. Ostala je le še vrvica v začetnem delu, kjer omejuje dostop do velikih ponvic, ki so bile v času našega obiska suhe. Baje so po nekajdnevnem deževju polne vode in izredno slikovite, a voda na žalost tudi hitro odteče. Torej, več sreče prihodnjič...


... ko bomo morda pokukali še v en rov, ki smo ga tokrat izpustili iz našega ogleda. Tam se v ožjem meandru bohotijo posejane karfijolice in cel travnik rožic kakršne smo videli v skrivni niši skrajnega rova. Kaj nas je odvrnilo od ogleda si težko pojasnim, smo se pa potolažili ob pogledu na profil nekoč vodno aktivnega rova, kar se čudovito vidi na 3D posnetku.



Glavni rov mestoma prekinjajo ožine in krajši skoki, ki so opremljeni tako, da ni potrebna oprema za vrvno tehniko. Premikanje po jami to seveda dovolj poenostavi, predvsem zaradi vse mogoče foto in dodatne krame, ki jo ponavadi vlečemo s seboj. Kljub temu smo se po jami potikali okoli deset ur, vsaj polovico pa smo porabili za fotografiranje. Zaradi pozne ure nas je že skrbelo kako bo s prehranjevanjem, a smo našli še prosto mizo v divaški piceriji, kjer so se nam pridružili tudi italijanski kolegi.



Po jami smo se tokrat pretakali Matej, Mojca, Bole, Janez in pisec teh vrstic, še kak dodaten posnetek pa v galeriji.

2014-04-15

V iskanju jamskega leoparda



V množici petmestnega števila znanih slovenskih jam je precej takšnih, ki si zaslužijo posebno nalepko, pa naj bodo kratke ali dolge. Posebnost jim določajo oblike rovov, brezna, prehodi, polnila in zanimivi detajli, najbolj prestižno nalepko pa si gotovo lastijo jame z nenavadnimi tvorbami in paleolitskimi najdbami. Tiste res posebne so praviloma zaklenjene in nad njihovim stanjem bedijo lokalna jamarska društva, nekaj jam pa si lasti še dodatno nalepko državnega pomena. Običajen obisk teh jam ni mogoč in jih določa le državni organ, ponavadi v znanstvene namene.



Povabilu Jamarskega kluba Kraški Leopardi o fotografiranju Leopardove jame sem se zato navdušeno odzval, Z zvesto ekipo (Mojca, Bole, Ines/Miha) smo se včlanili v njihovo društvo in se ob odlični podpori lokalnih kulinaričnih specialitet spustili v jamo. Jama se uvršča na spisek najbolj občutljivih slovenskih jam, saj premore izredno lep zasigan rov s heliktitnimi tvorbami, ki jih v Sloveniji ni ravno v izobilju. Nazadnje sem jih omenjal v članku o Davorjevem breznu, kjer smo si ogledali 29 centimetrskega dolgina, tile tukaj pa se družijo še v večjih skupinah in ustvarjajo neverjetne skulpture ter še daljše dolžine.



In na ogled niso samo heliktiti. Na raznobarvnih površinah rova so nalepljeni tudi kroglasti kapniki podobni čebulicam ali kepicam sladoleda. O njihovem nastanku smo razvili kar nekaj šaljivih teorij, najboljša pa je gotova ta, da jih je nekdo s sladoledno žlico preprosto nametal po stropu, kar je ostalo, pa je naključno odvrgel po tleh in stenah ter potresel s karfijolicami in svečkami.



Premikanje po takšnem rovu zahteva od jamarja popolno zbranost. Vsak nepozoren premik okončin in telesa lahko povzroči nepopravljivo škodo. Za obisk takšnih jam jamar potrebuje določeno kilometrino in takšne občutljive jame prav gotovo niso za vsakogar. In če je že v najširših delih ne prav udobnega rova potrebno naviti previdnost do maksimuma, te v ožjih predelih s svojo krhkostjo še dodatno opozarjajo cevčice raznih dolžin in debelin.



No, in zakaj se jama imenuje Leopardova jama? Med prvimi raziskavami jame so jamarji v nasprotni smeri heliktitnega rova razširili špranjo in se po nekaj metrih prebili v zelo lepo okrašeno dvorano. Prav proti koncu dvorane so pod velikim kapnikom našli čeljust živali, za katero se je kasneje izkazalo, da je pripadala pred 35.000 leti umrlemu jamskemu leopardu. Na žalost je celotno okostje leoparda za večno shranjeno pod kapnikom in smo točno mesto najdbe lahko le slutili. Je pa dejstvo, da je imela jama takrat še en vhod, skozi katerega je leopard lahko prišel vanjo in doživel svoj bridki konec, a se je ta z leti zasul.


Na koncu heliktitnega rova so jamarji odkrili še eno dvorano. V njej se bohotijo metrske cevčice, a do nje vodi ozek rov, ki pa je bil na enem mestu za mene preozek. Kljub tlačenju in izdihovanju zraka je bila širina mojega prsnega koša preširoka in sem na žalost moral obrniti. Po pripovedovanju ostalih sem si fotografijo dvorane lahko naslikal samo v mislih.



Čas nam je seveda prehitro mineval. V vhodni dvorani smo še pobrskali po ostankih prve svetovne vojne, se čudili vandalom, zakaj so v jamo metali dimne bombe in se pretočili na površje. Kot odlični gostitelji so nam jamarji po zaključeni akciji postregli še z dodatnimi lokalnimi specialitetami, nas pa je čakala še dolga pot do Ljubljane. Več posnetkov pa v galeriji.