2015-02-27

Zgornji deli Čaganke


Po napornejšem obisku Čaganke se nam je obetal prijetnejši izlet še v zgornje, oziroma stare dele. Vremenska napoved ni bila najbolj prijazna in čeprav je napovedovala obilno sneženje, nas je pričakalo znosnih 20 centimetrov snega. Še sreča, saj ga je nekaj dni kasneje nametalo več kot meter in bi si obisk lahko le še narisali do pomladi.



Prava jamarska idila, čudovito, sončno obarvano jutro, mi pa po sveže zapadlem snegu, namesto v okrašen gozd, direktno proti vhodu v jamo. No, vsaj nizkih temperatur in snega v jamah ponavadi ni, je pa zato v nekaterih polno blata in Čaganka ga premore v izobilju. A so zgornji deli povsem neprimerljivi z blatnim vzdušjem v spodnjih delih, kar je bil za nas seveda bonus.

Detajli v prvih stopnjah



Prek prvih stopenj nam je čas hitro minil, kar smo popestrili tudi z občasnim fotografiranjem in zbijanjem šal o tem in onem. Začetni deli so sicer slikoviti, a so si mestoma podobni kot jajce jajcu, zato smo si nekaj detajlov raje pustili za povratek. Zanimala nas je predvsem 70-metrska stopnja in misli so bile bolj usmerjene v izvedbo te fotografije. Z malce vojaško organizacijo tipa "Ti-To" in "Ti-Tam" smo se razporedili že pred vstopom v stopnjo in si z radijskimi postajami precej olajšali izvedbo. Kapljanje vode namreč ustvarja kar precejšen kraval in komunikacija s kričanjem ne obrodi kaj prida sadov.

70-metrca


V meandru, ki je sledil, se je ves čas nekaj lomilo s postavitvijo modela in flešov, kar je na koncu privedlo do absurdnega kompliciranja s tehniko. Če se v takšni situaciji zaveš slabih idej, je bolje prekiniti zastavljeno, se zadovoljiti z že narejenim, čas pa raje porabiti drugje, kjer bodo končni rezultati dosti boljši. Tako smo se z večjim žarom posvetili Stropni rinki, kjer je Marjan s svojimi akrobacijami pri prepenjanju sliko precej lepo poživil.

Stropna rinka
Naša pot se je prek nove stopnje in krajšega meandra končno prelevila proti Koralnemu grebenu in naprej proti Akustični dvorani, naslednjemu velikemu prostoru v jami. Do dna Akustične dvorane sem jamo že prej spoznal, tako da je bila postavitev hitra in enostavna. In po dolgem času sem spet uporabil stojalo, Bole pa je na dnu dvorane prižgal eno žarnico za "toplejši" pridih ambienta.

Proti Akustični dvorani


Odrinili smo še proti Južnemu rovu. Cilj je bil narediti vsaj nekaj fotografij do vstopa v Gorenjsko nadaljevanje, a nam jih je skozi celoten rov uspelo narediti še malce več. Vendar pa se v nadaljevanje vseeno nismo tlačili, saj je zanj Šini obljubljal nekaj dodatnih ur, kar pa bi si težko privoščili. Čakalo nas je še običajno kofetkanje v bivaku v Severnem rovu s šaljivimi vložki o življenju jamarja in širše ter fotkanje preostalih motivov, ki sem si jih v mislih nanizal med tokratnim obiskom.

Južni rov

Kot se spodobi, je bila ura že pozna, ko smo pokukali na plano in snega ni bilo nič manj kot prej. Ogreta hiška je bila na koncu spet vrhunec dneva, okrepčilo izpod kuharskih rok Marjana in Šinija pa ena boljših kulinaričnih posebnosti, čeprav je šlo le za makarone in pasulj iz konzerve... Tokrat smo se po Čaganki podili Bole in Mojca, Marjan, Miha in Šini, več pa seveda v galeriji.

Šaljivi trenutki v bivaku

2015-01-12

Spodnji deli Čaganke

Po daljšem dogovarjanju se je končno obetala akcija v Čaganko, vendar včasih nanese tudi tako, da zvesti foto-pomočniki nimajo časa. A ker sem bil tokrat gostujoči jamar pri novomeškem klubu, dodatna pomoč ni bila vprašljiva. S Šinijem sva hitro uskladila število potrebnih "sužnjev" in akcija je lahko stekla.


Pred dobrimi šestimi leti je novomeškim jamarjem na območju Poljanske gore uspelo odkriti in z leti poglobiti jamo Čaganka do rekordnih globin. Prve raziskave so se kmalu zaustavile v podoru na globini -244 metrov, kar jo je že takrat postavilo na vrh najglobjih dolenjskih jam. Šele tri leta kasneje jim je v končnem podoru le uspelo odkriti prehod, vendar je nadaljevanje sledilo v brezupnem meandru. Prepih jim je vlival novih moči, volje je bilo v izobilju in ožine so začele popuščati.



Po številčnih akcijah in trdemu delu v globini jame so jamarji blizu vhoda v jamo postavili pravi bivak, z ležišči, ogrevanjem in streho nad glavo, kar precej olajša dolgotrajne akcije. Preizkus bivaka mi je Šini ponujal že na predvečer akcije, a sem se jamarskim debatam, ki bi se zavlekle pozno v noč, raje izognil. Dober spanec je bil prepotreben za fotkanje spodnjih delov jame, ki so s povratkom vred zahtevali okoli 15 ur intenzivnega foto-jamarjenja.



Razdeljeni v skupine smo v jamo vstopili še pred pol deseto in do konca starih delov je šlo kot namazano. Že takoj za vhodom jama navduši s prostornimi brezni in najbolj slikovito 70 metrsko stopnjo, čarobnimi  jezerci in kapniškimi skulpturami ter zanimivi prehodi, ki brezna povezujejo. Vse te krasote še čakajo na dostojno ovekovečenje in bi se jih z veseljem tudi lotili, a so bile naše sile in misli tokrat usmerjene proti dnu, kjer so ob izteku meandra odkrili prostorno galerijo Kalahari.

Podor v dvorani Game over
V dvorani Game over se stari deli končajo v podoru, nad njim pa se v nepredirno temo dviguje kamin, v katerem so preplezali že skoraj 100 metrov višine. Prš hladne vode iz tega kamina je tudi krivec, da je med skalami zazevala odprtina, ki vodi prek ozkih prehodov in številnih stopenj do trenutnega dna na globini -455 metrov. Tu se, kot kaže, jama še ne bo končala. In čeprav je nadaljevanje brezupno ozko, ožine pod pridnimi rokami že popuščajo in verjetno ne bo dolgo trajalo, ko bo presežen mejnik -500 metrov globine.

Kalahari
Kratek postanek v spodnjem bivaku smo izkoristili za okrepčilo in sproščene pogovore. Ura se je že nagibala proti drugi uri, nam pa je ostala še glavnina fotografiranja. Galerija Kalahari je ostanek nekoč aktivnega vodnega toka in s prostornimi rovi očara vsakega jamarja. Če ne drugega, predstavlja pravo nasprotje ozkim in blatnim višje ležečim delom jame, ki ob povratku radi posrkajo še zadnje moči.



Kalahari se deli na dva dela in oba predstavljata odtoka nekdaj veličastnega podzemnega vodotoka. V prvem se je Miha stlačil do zadnjih metrov, kjer so s kopanjem trenutno končali in privlekel na plano nekaj lepih okroglih prodnikov. Kot dokazni material velikih pretokov jim bo gotovo pomagal dvigniti vnemo za nova izkopavanja, saj gre tu za velike količine nasutega materiala. No, kjer je volja, je tudi pot.



Na drugem delu smo nemo opazovali majhen sifonček, ki se je napajal z vodo iz bližnjega kamina. Kaj daleč zaradi majhnih dimenzij ravno nismo videli, vendar voda gotovo nekam odteka. Tudi tu je ideja v kopanju, saj se ob dolgotrajnejših nalivih v tem koncu preliva kar precejšnja količina vode. Med našim obiskom te "sreče" nismo bili deležni in za nagrado ostali suhi skozi celo jamo.



Po krajših šaljivih trenutkih in poležavanju v bivaku nam je ostal še povratek. Časa je bilo povsem dovolj še za sekvenčna fotkanja, borbe jamarja z ožino, vrvjo in blatom. No, čez nekaj časa se tudi fotografu ni več ljubilo pripravljati in pospravljati fotoaparat, pa tudi blata se je že povsod preveč nabralo. Proti koncu spodnjih delov je bila mera že povsem polna, sledil je še kratek postanek v višjem bivaku in izhod v temno noč.



Pri zunanjem bivaku so se že pekle klobase in hiška je bila prijetno ogreta. Komfort, ki mu tisti trenutek ni bilo para in debata je lahko stekla pozno v noč. Spanje je bilo fantastično... Pri fotkanju so tokrat pomagali Šini, Miha in Matic, manj blata pa si lahko obetamo naslednjič, ko si natančneje ogledamo še stare dele jame...

Dodaten fotomaterial v galeriji...

2014-08-13

Mali naravni most v mesečini


Rakov Škocjan je že nekaj let priljubljena izletniška točka, znana bližnji in daljni okolici. Največ promocije si je prislužil z internetnimi objavami fotografij glavnih posebnosti kraške doline, predvsem Malega in Velikega naravnega mosta. Ob koncu tedna je danes v lepem vremenu skoraj nemogoče zaužiti popoln mir tukajšnje narave, saj je vrvež obiskovalcev precej večji kot desetletja nazaj. Takrat smo kot mulci lahko še nemoteno raziskovali skrivne poti doline in prehodili prve korake "preživetja" v naravi.

Veliki naravni most v jutranji svetlobi

Nazadnje, ko sem šaril okoli Malega naravnega mosta in poskušal narediti nekaj fotografij, so izletniki pod most prihajali v nekaj minutnih intervalih. Vsak si je še podrobno ogledal spodnji del mostu in se spoštljivo umikal moji foto inštalaciji, zgoraj pri mostu pa so že čakali novi obiskovalci, ki so se pogumno odpravljali proti dnu jame. Kakšen zadovoljiv posnetek seveda ni prišel v poštev, sem si pa lahko v miru ogledal most in v mislih sestavil nočno fotografijo. In nastalo je tole:

Mali naravni most


Avgustovska polna luna, ki je z velikostjo in svetlostjo marsikaterega fotografa zvabila k večernemu fotografiranju, je bila kot naročena za dopolnitev dramatične scene. Po najbolj idealnem scenariju bi se morala luna nahajati točno nad lokom mosta, a kdaj, če sploh, bo prišla do tja, nisem vedel. Pod most sem se za vsak slučaj odpravil okoli 21. ure in med zabijanjem časa nestrpno opazoval počasno premikanje svetlobe po stenah udornice. Luna se je med drevjem začela slabotno prikazovati šele ob 1.30 uri ter se v četrt ure skrila za lokom mosta.

Mali naravni most s polno luno


Zanimivo noč sem tokrat preživel v družbi netopirjev, ki so pridno letali iz Zelških jam, izletnikov pa tokrat "začuda" ni bilo nikjer na spregled. Malce večje fotografije v galeriji.
Tehnični podatki posnetkov Malega naravnega mosta: Canon 5D mkII, 16-35mm/f2.8 pri f5.6, osvetlitev 20s, ISO 800, osvetljeno z LED Lenser X21, Scurion 1500, bulb Osram AG3B.


2014-07-09

Spet Ledenka in gotovo ne zadnjič

Lansko leto sem obisk Ledenke nehote prešprical, čeprav sem bil po obisku avstrijske Ledenke prepričan, da temu ne bo tako. No, nekaj društvenih akcij se je vseeno zvrstilo in se, na veselje vseh, jama še vedno pridno podaljšuje. Zadnja akcija je bila že med napornejšimi, saj je bila časovno že izredno požrešna. Vožnja iz Ljubljane s pešačenjem preko planin do vhoda zahteva namreč slabe 4 ure, v jami pa tudi 10 ur hitro mine. Bole je nazadnje vztrajal v budnem stanju skoraj 24 ur, kar je že klicalo k drugačni organizaciji.


Že nekaj časa smo razmišljali o spanju v Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik in tokrat zadevo tudi preizkusili. Načrtovana je bila številčno okrepljena akcija, a so akterji odpadali kot po tekočem traku in posledično zmanjševali število ciljev, ki smo si jih prvotno zadali. Na koncu smo trojica, v petek zvečer, smešno otovorjeni, štartali z zadnjega parkirišča pod Viševnikom in ob 23h že klepetali z oskrbnikoma zavetišča.


Zgodnja jutranja budnica je botrovala vstopu v jamo že pred osmo uro. Na srečo je bil vhod že lepo prehoden, ledu v vhodnih delih pa še manj, kot smo ga bili vajeni. Noge Viševniške čarovnice še strašneje kukajo izpod ledu in verjetno bomo v nekaj letih ugledali njeno celotno figuro. Zaradi taljenja smo pričakovali zalit prehod, a se je, kot kaže, proces poletnega taljenja šele dobro pričel.


Načrtovali smo postavitev bivaka v Petnini, merjenje jame in fotografiranje. Prostor za bivak bo kljub prepihu dovolj prijeten za bivanje, spanje na mehki podlagi pa v pravi užitek. Z Mihijem sva tla bivaka brez težav lepo izravnala s suhimi blatnimi naplavinami, Vid pa je poskrbel za tehnično izvedbo postavitve šotora. Če bo šotor za 10 EUR razmere preživel, je že drugo vprašanje, zato smo za vsak slučaj prinesli kar dva.


Druga zadolžitev je hitro splavala po vodi, saj smo v laserskem merilniku zaman iskali bateriji. Nekaj smo poizkušali s polnilnimi, ki pa s svojimi 1,2 V niti približno nista uspeli zagnati naprave. Smo pa enoglasno sklenili, da se bomo vsaj lažje posvetili fotkanju, ki je zastalo nekje pri dnu Kiklopa, približno na polovici jame. V Petnini naju je Mihi popeljal do prvega vprašaja, ki nas čaka pod stropom večje dvorane, s čudovito spranim stropom in spodobnimi fasetami po stenah. Začudenje ni niti malo ponehalo ob očitnem nadaljevanju, ki nas vabi v svoje skrivnosti, a to bo naloga za naslednjič.

Čarobni sifon

Potok, kateremu smo sledili skozi Čarobni meander, zastaja v Čarobnem sifonu in do tu je jama natančno izmerjena. Nadaljevanje se je takrat obetalo v stopnji nad sifonom, kjer je ekipa lansko leto uspešno namestila vrv in dosegla blaten rov. Tu prepih dosega spodobno moč, rov pa se kmalu prevesi skozi razgibane dele v večjo dvorano Koliko še.

Koliko še

Spust po meandru zahteva nekaj pazljivosti in te med drugim pripelje tudi do zaledja Čarobnega sifona. Nas je seveda zanimal del proti nadaljevanju jame, kjer smo po krajšem plezanju naleteli na lepe sipine in prodne nanose. Rovi se razširijo in prevesijo v lep spran meander s tokratnim malce višjim vodostajem. Prejšnje dni je namreč močneje deževalo, kar se je poznalo tudi v jami. Vse do odcepa, kjer voda izginja v ožini, je sproščujoča hoja po rovu v pravi užitek.


Rov se proti trenutnemu koncu začne vzpenjati prek blatne stopnje do dvoranice z obilo kapniškega okrasja, po krajši zožitvi pa se prek lepega balkona odpre zadnja dvorana. Prepih se je tu malce potuhnil in brskanje za nadaljevanji je bilo že prejšnjič v polnem teku. Mihi se še najbolj nagiba k majhni stropni odprtini, ki bo težko, a možno dosegljiva. Prav na koncu rova pa prepiha ni več, a so zato na ogled očarljive blatne skulpture.


Dolžino novih delov vsak ocenjuje po svoje. Številke se v grobem vrtijo od 400 do 600 metrov, kar podaljšuje jamo do slabih dveh kilometrov dolžine. Vprašajev je precej, dela pa še več, vsi pa smo enotni v tem, da je jamo treba predvsem izmeriti. In to še preden odkrijemo kaj novega.

Kapniška dvorana

K bivaku smo se vrnili okoli pete ure popoldne, čakalo pa nas je še slabe štiri ure plezanja do izhoda, dve uri hoje do parkirišča, pol ure vožnje do Paca in uro vožnje do Ljubljane. Če ne bi na parkirišču pri Bohinjski Bistrici za 20 minut zadremal bi bila vožnja do doma verjetno zelo vznemirljiva. Tokrat smo se po Ledenki sprehajali Miha, Vid in Peter, za močnejši vtis, kako to izgleda pa je na voljo spodnji video kolaž posnetkov sprehoda skozi jamo. No, in kot ponavadi dodatne fotke v galeriji.

2014-06-23

Jama Sežanske Reke

Le malo je manjkalo, pa bi spet zavili proti jami na italijanski strani in pokopali obljubo o obisku slovenske jame, ki smo si jo dali med obiskom Budimpešte. Obetajoča gneča v Skilanovi jami bi bila sicer impresivna izkušnja, a preveč obupna za lep spomin. In ker smo imeli "turizma" že malce čez glavo, se je za odlično priložnost pokazala Jama Sežanske Reke. Za fotografiranje smo se menili že nekajkrat, a je vedno prišlo kaj vmes. Tokrat je bil čas na voljo, vodostaj Reke nizek, vremenska napoved pa ob visokih temperaturah in brezvetrju zelo umirjena.


Področje med Škocjanskimi jamami in izvirom Timava je napenjalo raziskovalno žilico prenekaterega raziskovalca. Že v 19. stoletju so zaradi potrebe po pitni vodi potekale intenzivne raziskave pri iskanju jame, ki bi prodrla do reke Reke. Tudi kasneje in vse do današnjih dni, je najdba jame, ki bi vodila do Reke, obveljala za življenjski dosežek. Večina jamarjev raziskuje na tem področju le zaradi Reke, vendar jih do tja praviloma loči več kot 300 metrov globine težaškega dela.


Jama Sežanske Reke (JSR) ima že dolgo zgodovino. Vhod se nahaja blizu vasi Orlek pri Sežani, kjer sta Claudio in Stojan (JOSPD Trst) pred več kot desetletjem med zimskim pregledovanjem terena v manjši vrtači opazila okoli meter visoke tri stebre pare. Ti so se dvigali iz tal, brez kakršnekoli povezave z morebitno jamo, kar je bilo vsekakor zanimivo. Šele nekaj tednov kasneje po dolgotrajnem nalivu, ko je Reka v podzemlju naraščala, sta v isti vrtači opazila močnejše šumenje, ki je nakazovalo veliko odkritje. Ob robu vrtače je namreč močno pihalo, precej več kot navaden jamski prepih.


Claudio in Stojan sta v zemlji kmalu izkopala nekaj deset centimetrov široko razpoko in jo vsakodnevno vztrajno poglabljala ter širila. V enem letu jima je uspelo odkriti nekaj brezenc in razširiti metre brezupnih razpok. Vmes sta tudi izgubljala prepih in na koncu pristala pred grozečim podorom, ki je s svojo nestabilnostjo vlival precej pesimizma. V desetih letih sta še vsaj stokrat poizkušala slediti prepihu, vendar neuspešno in brez prave motivacije.

Wadaleaks

V tem času so se jima pridružili tudi jamarji iz Ajdovščine in Sežane. Poskrbeli so za nov zagon raziskav in jama je končno začela popuščati. Podor so uspeli sanirati z gradbenim ogrodjem in sčasoma prek krajših stopenj dosegli stopnjo Wadaleaks s 43 metri globine. Sledila so si brezna različnih globin, z ozkimi prehodi, ki so jih vztrajno širili in prispeli do delov, kjer se je že slišalo šumenje Reke. Nazadnje so se ustavili pred oknom, za katerim je bila le še črna tema in 67 metrov globoka stopnja. Reka je bila že zelo blizu.


Ko so jo končno dosegli, so v dvorani našli vrv, za katero se je izkazalo, da visi iz Brezna v Stršinkni dolini, katere vhod se nahaja 300 metrov zahodneje. To jamo raziskujejo sežanski jamarji, ki so leta 2003 dosegli Reko in prišli v isto dvorano kot raziskovalci JSR osem let kasneje. Tako je na zanimiv način, ko sta isto jamo dosegli dve ločeni ekipi jamarjev iz različnih klubov, nastal nov jamski sistem, kar pa ni osamljen primer.


Fascinanten spust do prvih sipin Reke te gotovo ne pusti brezbrižnega. Zaradi kapljic v zraku ne vidiš prav daleč in ti tudi najmočnejša razsvetljava ne pomaga prav dosti. Ko smo pristali v blatnih sipinah velike dvorane nas je do struge Reke ločilo še 50 metrov globine. Od tu je bil eden najlepših pogledov v vsej jami, čeprav je ob osvetlitvi z jamarskimi lučmi delovalo precej megleno.


Po naslednjih dveh spustih smo končno stopili v strugo Reke, ki se je tokrat skrivnostno izgubljala med kamnitimi bloki. V pritočnem jezeru smo se naslajali nad človeškimi ribicami in kozicami in razmišljali o potapljaških raziskavah, ki so tu že potekale. Potapljač Simon Burja je v sifonu preplaval okoli 250 metrov daleč, a suhih delov še ni dosegel.


V odtočnem delu potapljaških raziskav do sedaj še ni bilo. Tudi tu se je možno s čolnom popeljati po jezeru, vendar so na nas večji vtis pustili na gosto posejani rudisti po stenah odtoka, ki smo jih med vračanjem v večjih količinah občudovali tudi po breznih.


Kmalu smo se od Reke poslovili in se lotili še fotobeleženja stopenj do izhoda. Po štirih urah smo polni vtisov o velikanskem trudu raziskovalcev izstopili v temno noč in zaradi pozne ure ostali brez zaslužene pice. So si pa zaslužili pohvalo Bole, Mojca, Alex in Lisette, ki so razsvetljevali in pozirali v tej čudoviti jami. Dodatni posnetki v galeriji.

2014-06-05

Podzemni svet Budimpešte

Našim obiskom znamenitih jam pri sosedih kar ni videti konca. Po izredno slikoviti Gualtiero Savi v Italiji, nas je pot po nekajtedenskem zamiku vodila vse do Budimpešte. V njihove znamenite termalne jame nas je že prej vabil Csaba Egri, a smo vsakič našli primeren izgovor glede izvedbe. Tokratnemu vabilu Pétra Adamka pa preprosto nismo uspeli ubežati, se naložili v kombi in v petek zvečer odrinili k madžarskim sosedom.



Naš cilj je bila znamenita jama József-hegy, ki se je zaradi izrednih posebnosti oklepa opis Lechuguille v malem. Povsem upravičeno je zaradi tega uvrščena na seznam predlogov za Unescovo svetovno dediščino. O vsem, kar jama premore, je pred kratkim izšla tudi zajetna knjiga, a le v madžarskem jeziku. Vhod se nahaja na enem izmed vrhov Bude, na travniku sredi običajnega primestnega utripa, kjer stoji tudi jamarski dom. Nam se je to zdelo nadvse imenitno, saj smo vajeni povsem drugačnih pristopov do jam.



Jama ni nastala zaradi površinskih voda, kot je to ponavadi pri nas, temveč zaradi dvigajočega se hidrotermalnega delovanja. Za te jame so značilni razvejani spleti rovov, pravi labirinti spoštljivih dolžin. Z velikimi dvoranami se ravno ne morejo prehvaliti in tudi kapniških okrasij ni v izobilju, saj so zaradi slabe povezave s površjem nastajali dosti počasneje. So pa zato vidne nenavadne posebnosti v obliki velikih kristalov, aragonitov, sadrastih plošč in lestencev, aragonitnih iglic in še bi lahko našteval.



V jamo smo začeli vstopati šele v zgodnjih popoldanskih urah z bojaznijo, da nam bo časa za ogled preprosto zmanjkalo. Razvejani rovi na načrtu jame so namreč obetali dolgotrajno plazenje, vendar nas je na realna tla postavilo Petrovo kroženje nad le manjšim delom jame. Dejstvo je, da je jama izredno občutljiva, celo do te mere, da so nekateri deli doživeli le en obisk, ponovitve pa so strogo prepovedane. Naša sedemčlanska zasedba je bila za takšen občutljiv svet seveda preokorna.



Do največje dvorane smo se pretočili v običajnem ritmu. Na vseh odsekih, kjer so se odigrali pomembni dogodki v stilu širjenja in iskanja nadaljevanj, nas je Peter izčrpno informiral o težavnem delu prvopristopnikov. Tu so rovi večinoma ozki in oblepljeni s suhim blatnim nanosom, kar se je v kombinaciji s toplim zrakom okoli 13. stopinj izkazalo za prijetno drajsanje. Jama je praktično prekopana do globine 60 metrov, kjer so naleteli na največji prostor v jami poimenovan »železniška postaja Kinizsi«.



No, tu se začne popolnoma drugačen svet, kot smo ga bili vajeni nekaj deset metrov višje. Dvorana je tlakovana s sadrastimi ploščami v dolžini 70 metrov, ob robu pa se bohotijo vsaj polmetrski kristali. Pot je speljana okoli celotne dvorane, tako da jo je mogoče videti v celoti. Za boljšo predstavitev je tudi delno elektrificirana, kar kazi podobo, vendar posebnosti tvorb na srečo prevladajo.






Lepo označena pot nas je vodila do naslednjih dvoran in prehodov, kjer so kljub množičnemu obisku vse lepote še vedno na pravih mestih. Takoj se opazi predanost ekipe in skrb vodičev, ki se zavedajo krhkosti takšnega sistema in glede na njihov pristop, bodo lepote tu še dolgo kljubovale jamarskim firbcem.






Preko »sladoledne« dvorane smo se prek enostavnih prehodov prebili do našega zaključnega rova. Le nekaj metrov naprej so se pričeli že ožji deli z izredno občutljivimi stenami, kjer bi naša ekipa lahko udejanila prizor slona med porcelanom. No, ker zadnje čase akcije ne zaključimo brez fotografiranja nas je čakal še malce počasnejši povratek.



Kljub umirjenemu tempu smo iz jame pokukali po petih urah, vmes reševali še izgubljeno želvo v stranskem rovu, se okrepčali z odličnimi klobasami Petrovega očeta (ki je prav tako Péter Adamko) in grenko razmišljali o naslednjem dnevu, saj nam je akcija prehitro minila.



Iz zagate nas je rešil Csaba, ki nas je naslednji dan popeljal v jamo Pál-völgyi. Ta, skoraj s 30 kilometri dolžine, velja za eno najdaljših jam na Madžarskem. Odkrita je bila že leta 1904, ko je sin lastnika kamnoloma reševal izgubljeno ovco, kateri se je udrlo pod nogami. Danes slovi kot turistična jama, vendar je turistom na ogled le manjši del jame. Zanimivejši je seveda dostopen le jamarjem, kar sta nam omogočila jamarja Gabi in Atila iz lokalnega jamarskega društva.



Tudi tu smo ubrali že znano taktiko - najprej ogled jame, nazaj grede pa fotografiranje. Do najlepših delov smo porabili slabe tri ure in vmes spoznavali izredno domišljijo odkrivanja prehodov. Tam kjer res ne bi pričakoval nadaljevanja so jamarji bodisi načrtno ali naključno našli prehod v rove. Na nekaterih mestih so tako raziskave že popolnoma zastale, a so bili nenavadni dogodki »krivi« za nove kilometre rovov. Takšen je klasičen primer z odmikom skale na mestu, kjer so že vsi obupali, za odmaknjenim kamnom pa spet prepih in črna tema...



Izredno razgibano jamo prekinjajo krajše stopnje, ki so jih jamarji opremili s stalnimi kovinskimi lestvami. Na nekaterih ozkih mestih se prav sprašuješ, kako jim jih je uspelo stlačiti skozi vse ožine, vendar se je gotovo splačalo. V nasprotnem primeru bi morali poleg običajne opreme s seboj vlačiti še opremo za vrvno tehniko. Morda je jama zaradi podobnih ožin, kaminov in spustov mestoma že enolična, a jo na srečo krasijo najrazličnejša okrasja.





Do najlepših delov je načeloma potrebnega kar nekaj truda, se pa gotovo splača. Do tja je raziskovalce vodila dolgoletna raziskovalna vnema in niso kar vnemar poimenovali to odkritje »jubilejni del«. V že tako lepem profilu rova se šopirijo čudovite jamske posebnosti, ki iz dvorane v dvorano postajajo vse lepše. In za moj okus je del z imenom »ementaler« z velikimi fasetami pika na i že tako čudovitemu rovu.


Ker nas je čas kar precej priganjal, saj smo se morali ta dan vrniti nazaj v Slovenijo, je bilo fotografiranje precej ekspresno. Kakršnokoli dolgo snovanje posnetka je bilo povsem nezaželjeno, celotna ekipa pa je delovala kot najbolje utečena švicarska ura. Celo tehnika je delovala kot je morala. Ven smo pridrajsali po petih urah, se poslovili od madžarskih kolegov, jih seveda povabili v naše loge, napolnili kombi in odpeljali proti rodni grudi.



Podzemlje Budimpešte smo spoznavali Bole in Mojca, Miha in Ines z Jakom, Andrej, Vid, Tina in podpisani, ki že močno pogrešajo spet kakšno slovensko jamo. Predvsem pa se zahvaljujemo Petru za nastanitev in ogled čudovite jame ter Csabi za organizacijo drugega dneva. Še več v galeriji.