2015-03-05

David proti Golijatu

Pogosto mi misli odtavajo k Olympusu OM4-T, ki mi je družbo delal več kot desetletje. Še danes ga vsake toliko vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Nobenega avtofokusa, nobenega ON/OFF stikala, le mojstrska mehanika in optika. S fiksnim objektivom ni zavzemal kakšnega pretiranega prostora. Z bliskavico vred sem ga lahko prenašal v majhnih, tudi nenavadnih torbah in škatlah, celo samogradnih. Deloval je brezhibno, kakovost je bila vrhunska in prav težko mi ga je bilo postaviti v omaro ter presedlati na digitalno tehniko. A kaj, ko ima ta številne prednosti in že ogled posnetka je bilo nekaj čudovito osvobajočega. Nobenih razvijanj več, nobenega nepotrebnega čakanja in nobenega stresa.

Olympus OM4-T je spoštljivo majhen v primerjavi s Canonom 5DmkII
Vendar pa je analogni ljubljenec imel prednost, ki sem jo še kako pogrešal pri digitalcih. Bil je namreč majhen in v to skupino boljših SLR-jev ne moremo tlačiti. Res je, na voljo so tudi manjši kompakti, ki premorejo skoraj vse, kar imajo tudi veliki, vendar se največkrat zatakne pri objektivu. Širšega kota, kot ga ponuja žariščnica 24 mm, ne premorejo, ta pa je v jamski fotografiji precej dobrodošel. Največ posnetkov ponavadi nastane med 16 in 21 mm (format 35 mm), kar jasno napeljuje na uporabo zoom-objektiva 16-35 mm. Tega ponujajo vsi veliki proizvajalci, vendar le za SLR-je.

Takole izgleda prostovoljno mučenje s "prasico" in fotokovčkom. Pred vhodom v Burjo. Foto: Dean Zobec.

Dokler smo še pri močeh lahko po jamah vlačimo tudi najtežje fotoaparate in objektive, povsem drugače pa je, ko jama pokaže svoje zobe. Vse jame le niso enostavne, lahko dostopne, prostorne in kratke. Veliko je tudi takšnih, ki ti zaradi ozkih prehodov, blata in globin pijejo prepotrebno energijo in takrat si misliš, le zakaj je bilo treba v to vleči še foto opremo. Z lažjo in manjšo, zapakirano v majhnem bidonu in vstavljeno med ostalo kramo v transportki bi bilo lahko življenje popolnoma drugačno. OK, objektiv se da seveda sneti in z nekaj vaje v bidon zatlačiti skupaj s fotoaparatom, vendar se temu strogo izogibam. Jo imam preveč rad in jo rajši ohranjam čisto ...

Fuji X-M1 je še manjši in v primerjavi s Canonom pravi malček






Poleg običajnih SLR-jev so se že pred leti pojavili prvi fotoaparati brez prizme. Ledino so orali pri Olympusu s sistemom micro 4/3, pridružili so se tudi drugi in v letih se je nabralo kar precej fotoaparatov in objektivov tega sistema, vendar me s kvaliteto posnetka niso prepričali. Šele pred kratkim, ko sem se spet začel spraševati o lažji in manjši alternativi, sem prek prijateljevega namiga usmeril misli proti Fujijevem taboru. In če ti omeni nekaj takega: "Poglej, micro 4/3 ni ne vem kaj, Fujija M1 dobiš rabljenega že za majhen denar, slika je super, objektivov je kolikor hočeš, poglej si malo...", mi ni ostalo drugega, kot ga preizkusiti.


Fuji X-M1 z objektivom 10-24mm: 760 gramov, Canon 5DmkII z objektivom 16-35mm: 1590 gramov
X-M1 lahko s flešem vred brez težav stlačim v bidon, ki je s težo 1,6 kilogramov skoraj trikrat lažji kot Canon s flešem v fotokovčku s 4,1 kilogrami.


Poleg majhnega ohišja je bil prvi pogoj seveda objektiv in Fuji ga na srečo proizvaja. Objektiv 10-24mm pokriva vse iskane goriščnice, je vrhunske izdelave z notranjim premikanjem leč med zumiranjem in celo s stabilizacijo slike. Ni ravno med lažjimi in tudi velikost je večja, kot bi jo pričakoval za tak sistem, a alternative praktično ni. Drugi pogoj pa je bila seveda kvaliteta posnetka, predvsem količina šuma v temnih predelih in daljših ekspozicijah, kar me je po preletu različnih on-line testnih strani, kjer se je Fujijevo tipalo odlično obneslo, povsem prepričalo. Brezzrcalniki imajo vgrajena tipala velikosti APS-C, ki jih ponavadi srečamo v manjših SLR-jih in so precej večja od tipal micro 4/3. Tako je večje tipalo "krivo" za manj šuma in posledično za boljšo fotografijo. Nenazadnje bi pri odločitvi lahko odločalo tudi ohišje, a ima M1 kljub majhnosti vse nastavitve, ki jih fotograf potrebuje. Manjka mu le okular, zato so vse informacije, vključno s predogledom na voljo le prek LCD zaslončka. Moteče? Stvar navade, meni je tak način kar hitro prirasel k srcu.

Testna fotografija Fuji X-M1, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testna fotografija Canon 5DmkII, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testno fotografijo smo priložnostno naredili med ogledom Predjame in kapnik Polž se je izkazal za primerno jamsko okolje. Vzporedno sta stala dva sistema: Canon 5DmkII z objektivom 16-35 mm/f2.8 in Fuji X-M1 z objektivom 10-24 mm/f4, z enakima nastavitvama 1/50s, f5.6, ISO 400, 4350K in slikano v RAW (ker sem bil malce raztresen, je bila Fujijeva ekspozicija nastavljena pri 1/5s, kar pa je Fujiju lahko le v breme), osvetljeno s štirimi Yongnuo YN-560II fleši. Izvoz je bil narejen iz Lightrooma brez dodatnih nastavitev, tako kot je fotoaparat zajel fotografijo. Podroben pregled pri Fujiju pokaže navdušujoče rezultate, v nekaterih elementih celo prekaša svojega velikega tekmeca. Fotografija je ostra, tudi v kotih, kromatskih popačenj je malo, dinamika povsem na nivoju in tudi bojazen okoli šuma je povsem odveč. Spodaj je nekaj primerov, ki bodo gotovo povedali več:

Fuji X-M1: ostrina v levem zgornjem kotu

Canon 5DmkII: ostrina v levem zgornjem kotu
Fuji X-M1: detajl in ostrina jamarja
Canon 5DmkII: detajl in ostrina jamarja
Fuji X-M1: kapnik Polž

Canon 5DmkII: kapnik Polž
Fuji X-M1: šum pri +4EV

Canon 5DmkII: šum pri +4EV
Naslednja težka jama bo zato lažja, v to sem prepričan. Fujijeva slabost se kaže le v nižji ločljivosti in slabem videu, fotografijam pa ni moč očitati ničesar. Res je, lahko bi ga primerjal tudi z najnovejšimi SLR-ji, kot sta 5DmkIII ali Nikon 810, vendar to ni bila poanta te primerjave. Bistvo je bilo najti neko alternativo, ki s svojo majhnostjo še vedno dosega visok nivo kvalitete fotografije in mislim, da se je za nekaj časa iskanje zaustavilo. Upam, da za čim dlje...

2015-02-27

Zgornji deli Čaganke


Po napornejšem obisku Čaganke se nam je obetal prijetnejši izlet še v zgornje, oziroma stare dele. Vremenska napoved ni bila najbolj prijazna in čeprav je napovedovala obilno sneženje, nas je pričakalo znosnih 20 centimetrov snega. Še sreča, saj ga je nekaj dni kasneje nametalo več kot meter in bi si obisk lahko le še narisali do pomladi.



Prava jamarska idila, čudovito, sončno obarvano jutro, mi pa po sveže zapadlem snegu, namesto v okrašen gozd, direktno proti vhodu v jamo. No, vsaj nizkih temperatur in snega v jamah ponavadi ni, je pa zato v nekaterih polno blata in Čaganka ga premore v izobilju. A so zgornji deli povsem neprimerljivi z blatnim vzdušjem v spodnjih delih, kar je bil za nas seveda bonus.

Detajli v prvih stopnjah



Prek prvih stopenj nam je čas hitro minil, kar smo popestrili tudi z občasnim fotografiranjem in zbijanjem šal o tem in onem. Začetni deli so sicer slikoviti, a so si mestoma podobni kot jajce jajcu, zato smo si nekaj detajlov raje pustili za povratek. Zanimala nas je predvsem 70-metrska stopnja in misli so bile bolj usmerjene v izvedbo te fotografije. Z malce vojaško organizacijo tipa "Ti-To" in "Ti-Tam" smo se razporedili že pred vstopom v stopnjo in si z radijskimi postajami precej olajšali izvedbo. Kapljanje vode namreč ustvarja kar precejšen kraval in komunikacija s kričanjem ne obrodi kaj prida sadov.

70-metrca


V meandru, ki je sledil, se je ves čas nekaj lomilo s postavitvijo modela in flešov, kar je na koncu privedlo do absurdnega kompliciranja s tehniko. Če se v takšni situaciji zaveš slabih idej, je bolje prekiniti zastavljeno, se zadovoljiti z že narejenim, čas pa raje porabiti drugje, kjer bodo končni rezultati dosti boljši. Tako smo se z večjim žarom posvetili Stropni rinki, kjer je Marjan s svojimi akrobacijami pri prepenjanju sliko precej lepo poživil.

Stropna rinka
Naša pot se je prek nove stopnje in krajšega meandra končno prelevila proti Koralnemu grebenu in naprej proti Akustični dvorani, naslednjemu velikemu prostoru v jami. Do dna Akustične dvorane sem jamo že prej spoznal, tako da je bila postavitev hitra in enostavna. In po dolgem času sem spet uporabil stojalo, Bole pa je na dnu dvorane prižgal eno žarnico za "toplejši" pridih ambienta.

Proti Akustični dvorani


Odrinili smo še proti Južnemu rovu. Cilj je bil narediti vsaj nekaj fotografij do vstopa v Gorenjsko nadaljevanje, a nam jih je skozi celoten rov uspelo narediti še malce več. Vendar pa se v nadaljevanje vseeno nismo tlačili, saj je zanj Šini obljubljal nekaj dodatnih ur, kar pa bi si težko privoščili. Čakalo nas je še običajno kofetkanje v bivaku v Severnem rovu s šaljivimi vložki o življenju jamarja in širše ter fotkanje preostalih motivov, ki sem si jih v mislih nanizal med tokratnim obiskom.

Južni rov

Kot se spodobi, je bila ura že pozna, ko smo pokukali na plano in snega ni bilo nič manj kot prej. Ogreta hiška je bila na koncu spet vrhunec dneva, okrepčilo izpod kuharskih rok Marjana in Šinija pa ena boljših kulinaričnih posebnosti, čeprav je šlo le za makarone in pasulj iz konzerve... Tokrat smo se po Čaganki podili Bole in Mojca, Marjan, Miha in Šini, več pa seveda v galeriji.

Šaljivi trenutki v bivaku

2015-01-12

Spodnji deli Čaganke

Po daljšem dogovarjanju se je končno obetala akcija v Čaganko, vendar včasih nanese tudi tako, da zvesti foto-pomočniki nimajo časa. A ker sem bil tokrat gostujoči jamar pri novomeškem klubu, dodatna pomoč ni bila vprašljiva. S Šinijem sva hitro uskladila število potrebnih "sužnjev" in akcija je lahko stekla.


Pred dobrimi šestimi leti je novomeškim jamarjem na območju Poljanske gore uspelo odkriti in z leti poglobiti jamo Čaganka do rekordnih globin. Prve raziskave so se kmalu zaustavile v podoru na globini -244 metrov, kar jo je že takrat postavilo na vrh najglobjih dolenjskih jam. Šele tri leta kasneje jim je v končnem podoru le uspelo odkriti prehod, vendar je nadaljevanje sledilo v brezupnem meandru. Prepih jim je vlival novih moči, volje je bilo v izobilju in ožine so začele popuščati.



Po številčnih akcijah in trdemu delu v globini jame so jamarji blizu vhoda v jamo postavili pravi bivak, z ležišči, ogrevanjem in streho nad glavo, kar precej olajša dolgotrajne akcije. Preizkus bivaka mi je Šini ponujal že na predvečer akcije, a sem se jamarskim debatam, ki bi se zavlekle pozno v noč, raje izognil. Dober spanec je bil prepotreben za fotkanje spodnjih delov jame, ki so s povratkom vred zahtevali okoli 15 ur intenzivnega foto-jamarjenja.



Razdeljeni v skupine smo v jamo vstopili še pred pol deseto in do konca starih delov je šlo kot namazano. Že takoj za vhodom jama navduši s prostornimi brezni in najbolj slikovito 70 metrsko stopnjo, čarobnimi  jezerci in kapniškimi skulpturami ter zanimivi prehodi, ki brezna povezujejo. Vse te krasote še čakajo na dostojno ovekovečenje in bi se jih z veseljem tudi lotili, a so bile naše sile in misli tokrat usmerjene proti dnu, kjer so ob izteku meandra odkrili prostorno galerijo Kalahari.

Podor v dvorani Game over
V dvorani Game over se stari deli končajo v podoru, nad njim pa se v nepredirno temo dviguje kamin, v katerem so preplezali že skoraj 100 metrov višine. Prš hladne vode iz tega kamina je tudi krivec, da je med skalami zazevala odprtina, ki vodi prek ozkih prehodov in številnih stopenj do trenutnega dna na globini -455 metrov. Tu se, kot kaže, jama še ne bo končala. In čeprav je nadaljevanje brezupno ozko, ožine pod pridnimi rokami že popuščajo in verjetno ne bo dolgo trajalo, ko bo presežen mejnik -500 metrov globine.

Kalahari
Kratek postanek v spodnjem bivaku smo izkoristili za okrepčilo in sproščene pogovore. Ura se je že nagibala proti drugi uri, nam pa je ostala še glavnina fotografiranja. Galerija Kalahari je ostanek nekoč aktivnega vodnega toka in s prostornimi rovi očara vsakega jamarja. Če ne drugega, predstavlja pravo nasprotje ozkim in blatnim višje ležečim delom jame, ki ob povratku radi posrkajo še zadnje moči.



Kalahari se deli na dva dela in oba predstavljata odtoka nekdaj veličastnega podzemnega vodotoka. V prvem se je Miha stlačil do zadnjih metrov, kjer so s kopanjem trenutno končali in privlekel na plano nekaj lepih okroglih prodnikov. Kot dokazni material velikih pretokov jim bo gotovo pomagal dvigniti vnemo za nova izkopavanja, saj gre tu za velike količine nasutega materiala. No, kjer je volja, je tudi pot.



Na drugem delu smo nemo opazovali majhen sifonček, ki se je napajal z vodo iz bližnjega kamina. Kaj daleč zaradi majhnih dimenzij ravno nismo videli, vendar voda gotovo nekam odteka. Tudi tu je ideja v kopanju, saj se ob dolgotrajnejših nalivih v tem koncu preliva kar precejšnja količina vode. Med našim obiskom te "sreče" nismo bili deležni in za nagrado ostali suhi skozi celo jamo.



Po krajših šaljivih trenutkih in poležavanju v bivaku nam je ostal še povratek. Časa je bilo povsem dovolj še za sekvenčna fotkanja, borbe jamarja z ožino, vrvjo in blatom. No, čez nekaj časa se tudi fotografu ni več ljubilo pripravljati in pospravljati fotoaparat, pa tudi blata se je že povsod preveč nabralo. Proti koncu spodnjih delov je bila mera že povsem polna, sledil je še kratek postanek v višjem bivaku in izhod v temno noč.



Pri zunanjem bivaku so se že pekle klobase in hiška je bila prijetno ogreta. Komfort, ki mu tisti trenutek ni bilo para in debata je lahko stekla pozno v noč. Spanje je bilo fantastično... Pri fotkanju so tokrat pomagali Šini, Miha in Matic, manj blata pa si lahko obetamo naslednjič, ko si natančneje ogledamo še stare dele jame...

Dodaten fotomaterial v galeriji...

2014-08-13

Mali naravni most v mesečini


Rakov Škocjan je že nekaj let priljubljena izletniška točka, znana bližnji in daljni okolici. Največ promocije si je prislužil z internetnimi objavami fotografij glavnih posebnosti kraške doline, predvsem Malega in Velikega naravnega mosta. Ob koncu tedna je danes v lepem vremenu skoraj nemogoče zaužiti popoln mir tukajšnje narave, saj je vrvež obiskovalcev precej večji kot desetletja nazaj. Takrat smo kot mulci lahko še nemoteno raziskovali skrivne poti doline in prehodili prve korake "preživetja" v naravi.

Veliki naravni most v jutranji svetlobi

Nazadnje, ko sem šaril okoli Malega naravnega mosta in poskušal narediti nekaj fotografij, so izletniki pod most prihajali v nekaj minutnih intervalih. Vsak si je še podrobno ogledal spodnji del mostu in se spoštljivo umikal moji foto inštalaciji, zgoraj pri mostu pa so že čakali novi obiskovalci, ki so se pogumno odpravljali proti dnu jame. Kakšen zadovoljiv posnetek seveda ni prišel v poštev, sem si pa lahko v miru ogledal most in v mislih sestavil nočno fotografijo. In nastalo je tole:

Mali naravni most


Avgustovska polna luna, ki je z velikostjo in svetlostjo marsikaterega fotografa zvabila k večernemu fotografiranju, je bila kot naročena za dopolnitev dramatične scene. Po najbolj idealnem scenariju bi se morala luna nahajati točno nad lokom mosta, a kdaj, če sploh, bo prišla do tja, nisem vedel. Pod most sem se za vsak slučaj odpravil okoli 21. ure in med zabijanjem časa nestrpno opazoval počasno premikanje svetlobe po stenah udornice. Luna se je med drevjem začela slabotno prikazovati šele ob 1.30 uri ter se v četrt ure skrila za lokom mosta.

Mali naravni most s polno luno


Zanimivo noč sem tokrat preživel v družbi netopirjev, ki so pridno letali iz Zelških jam, izletnikov pa tokrat "začuda" ni bilo nikjer na spregled. Malce večje fotografije v galeriji.
Tehnični podatki posnetkov Malega naravnega mosta: Canon 5D mkII, 16-35mm/f2.8 pri f5.6, osvetlitev 20s, ISO 800, osvetljeno z LED Lenser X21, Scurion 1500, bulb Osram AG3B.


2014-07-09

Spet Ledenka in gotovo ne zadnjič

Lansko leto sem obisk Ledenke nehote prešprical, čeprav sem bil po obisku avstrijske Ledenke prepričan, da temu ne bo tako. No, nekaj društvenih akcij se je vseeno zvrstilo in se, na veselje vseh, jama še vedno pridno podaljšuje. Zadnja akcija je bila že med napornejšimi, saj je bila časovno že izredno požrešna. Vožnja iz Ljubljane s pešačenjem preko planin do vhoda zahteva namreč slabe 4 ure, v jami pa tudi 10 ur hitro mine. Bole je nazadnje vztrajal v budnem stanju skoraj 24 ur, kar je že klicalo k drugačni organizaciji.


Že nekaj časa smo razmišljali o spanju v Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik in tokrat zadevo tudi preizkusili. Načrtovana je bila številčno okrepljena akcija, a so akterji odpadali kot po tekočem traku in posledično zmanjševali število ciljev, ki smo si jih prvotno zadali. Na koncu smo trojica, v petek zvečer, smešno otovorjeni, štartali z zadnjega parkirišča pod Viševnikom in ob 23h že klepetali z oskrbnikoma zavetišča.


Zgodnja jutranja budnica je botrovala vstopu v jamo že pred osmo uro. Na srečo je bil vhod že lepo prehoden, ledu v vhodnih delih pa še manj, kot smo ga bili vajeni. Noge Viševniške čarovnice še strašneje kukajo izpod ledu in verjetno bomo v nekaj letih ugledali njeno celotno figuro. Zaradi taljenja smo pričakovali zalit prehod, a se je, kot kaže, proces poletnega taljenja šele dobro pričel.


Načrtovali smo postavitev bivaka v Petnini, merjenje jame in fotografiranje. Prostor za bivak bo kljub prepihu dovolj prijeten za bivanje, spanje na mehki podlagi pa v pravi užitek. Z Mihijem sva tla bivaka brez težav lepo izravnala s suhimi blatnimi naplavinami, Vid pa je poskrbel za tehnično izvedbo postavitve šotora. Če bo šotor za 10 EUR razmere preživel, je že drugo vprašanje, zato smo za vsak slučaj prinesli kar dva.


Druga zadolžitev je hitro splavala po vodi, saj smo v laserskem merilniku zaman iskali bateriji. Nekaj smo poizkušali s polnilnimi, ki pa s svojimi 1,2 V niti približno nista uspeli zagnati naprave. Smo pa enoglasno sklenili, da se bomo vsaj lažje posvetili fotkanju, ki je zastalo nekje pri dnu Kiklopa, približno na polovici jame. V Petnini naju je Mihi popeljal do prvega vprašaja, ki nas čaka pod stropom večje dvorane, s čudovito spranim stropom in spodobnimi fasetami po stenah. Začudenje ni niti malo ponehalo ob očitnem nadaljevanju, ki nas vabi v svoje skrivnosti, a to bo naloga za naslednjič.

Čarobni sifon

Potok, kateremu smo sledili skozi Čarobni meander, zastaja v Čarobnem sifonu in do tu je jama natančno izmerjena. Nadaljevanje se je takrat obetalo v stopnji nad sifonom, kjer je ekipa lansko leto uspešno namestila vrv in dosegla blaten rov. Tu prepih dosega spodobno moč, rov pa se kmalu prevesi skozi razgibane dele v večjo dvorano Koliko še.

Koliko še

Spust po meandru zahteva nekaj pazljivosti in te med drugim pripelje tudi do zaledja Čarobnega sifona. Nas je seveda zanimal del proti nadaljevanju jame, kjer smo po krajšem plezanju naleteli na lepe sipine in prodne nanose. Rovi se razširijo in prevesijo v lep spran meander s tokratnim malce višjim vodostajem. Prejšnje dni je namreč močneje deževalo, kar se je poznalo tudi v jami. Vse do odcepa, kjer voda izginja v ožini, je sproščujoča hoja po rovu v pravi užitek.


Rov se proti trenutnemu koncu začne vzpenjati prek blatne stopnje do dvoranice z obilo kapniškega okrasja, po krajši zožitvi pa se prek lepega balkona odpre zadnja dvorana. Prepih se je tu malce potuhnil in brskanje za nadaljevanji je bilo že prejšnjič v polnem teku. Mihi se še najbolj nagiba k majhni stropni odprtini, ki bo težko, a možno dosegljiva. Prav na koncu rova pa prepiha ni več, a so zato na ogled očarljive blatne skulpture.


Dolžino novih delov vsak ocenjuje po svoje. Številke se v grobem vrtijo od 400 do 600 metrov, kar podaljšuje jamo do slabih dveh kilometrov dolžine. Vprašajev je precej, dela pa še več, vsi pa smo enotni v tem, da je jamo treba predvsem izmeriti. In to še preden odkrijemo kaj novega.

Kapniška dvorana

K bivaku smo se vrnili okoli pete ure popoldne, čakalo pa nas je še slabe štiri ure plezanja do izhoda, dve uri hoje do parkirišča, pol ure vožnje do Paca in uro vožnje do Ljubljane. Če ne bi na parkirišču pri Bohinjski Bistrici za 20 minut zadremal bi bila vožnja do doma verjetno zelo vznemirljiva. Tokrat smo se po Ledenki sprehajali Miha, Vid in Peter, za močnejši vtis, kako to izgleda pa je na voljo spodnji video kolaž posnetkov sprehoda skozi jamo. No, in kot ponavadi dodatne fotke v galeriji.

2014-06-23

Jama Sežanske Reke

Le malo je manjkalo, pa bi spet zavili proti jami na italijanski strani in pokopali obljubo o obisku slovenske jame, ki smo si jo dali med obiskom Budimpešte. Obetajoča gneča v Skilanovi jami bi bila sicer impresivna izkušnja, a preveč obupna za lep spomin. In ker smo imeli "turizma" že malce čez glavo, se je za odlično priložnost pokazala Jama Sežanske Reke. Za fotografiranje smo se menili že nekajkrat, a je vedno prišlo kaj vmes. Tokrat je bil čas na voljo, vodostaj Reke nizek, vremenska napoved pa ob visokih temperaturah in brezvetrju zelo umirjena.


Področje med Škocjanskimi jamami in izvirom Timava je napenjalo raziskovalno žilico prenekaterega raziskovalca. Že v 19. stoletju so zaradi potrebe po pitni vodi potekale intenzivne raziskave pri iskanju jame, ki bi prodrla do reke Reke. Tudi kasneje in vse do današnjih dni, je najdba jame, ki bi vodila do Reke, obveljala za življenjski dosežek. Večina jamarjev raziskuje na tem področju le zaradi Reke, vendar jih do tja praviloma loči več kot 300 metrov globine težaškega dela.


Jama Sežanske Reke (JSR) ima že dolgo zgodovino. Vhod se nahaja blizu vasi Orlek pri Sežani, kjer sta Claudio in Stojan (JOSPD Trst) pred več kot desetletjem med zimskim pregledovanjem terena v manjši vrtači opazila okoli meter visoke tri stebre pare. Ti so se dvigali iz tal, brez kakršnekoli povezave z morebitno jamo, kar je bilo vsekakor zanimivo. Šele nekaj tednov kasneje po dolgotrajnem nalivu, ko je Reka v podzemlju naraščala, sta v isti vrtači opazila močnejše šumenje, ki je nakazovalo veliko odkritje. Ob robu vrtače je namreč močno pihalo, precej več kot navaden jamski prepih.


Claudio in Stojan sta v zemlji kmalu izkopala nekaj deset centimetrov široko razpoko in jo vsakodnevno vztrajno poglabljala ter širila. V enem letu jima je uspelo odkriti nekaj brezenc in razširiti metre brezupnih razpok. Vmes sta tudi izgubljala prepih in na koncu pristala pred grozečim podorom, ki je s svojo nestabilnostjo vlival precej pesimizma. V desetih letih sta še vsaj stokrat poizkušala slediti prepihu, vendar neuspešno in brez prave motivacije.

Wadaleaks

V tem času so se jima pridružili tudi jamarji iz Ajdovščine in Sežane. Poskrbeli so za nov zagon raziskav in jama je končno začela popuščati. Podor so uspeli sanirati z gradbenim ogrodjem in sčasoma prek krajših stopenj dosegli stopnjo Wadaleaks s 43 metri globine. Sledila so si brezna različnih globin, z ozkimi prehodi, ki so jih vztrajno širili in prispeli do delov, kjer se je že slišalo šumenje Reke. Nazadnje so se ustavili pred oknom, za katerim je bila le še črna tema in 67 metrov globoka stopnja. Reka je bila že zelo blizu.


Ko so jo končno dosegli, so v dvorani našli vrv, za katero se je izkazalo, da visi iz Brezna v Stršinkni dolini, katere vhod se nahaja 300 metrov zahodneje. To jamo raziskujejo sežanski jamarji, ki so leta 2003 dosegli Reko in prišli v isto dvorano kot raziskovalci JSR osem let kasneje. Tako je na zanimiv način, ko sta isto jamo dosegli dve ločeni ekipi jamarjev iz različnih klubov, nastal nov jamski sistem, kar pa ni osamljen primer.


Fascinanten spust do prvih sipin Reke te gotovo ne pusti brezbrižnega. Zaradi kapljic v zraku ne vidiš prav daleč in ti tudi najmočnejša razsvetljava ne pomaga prav dosti. Ko smo pristali v blatnih sipinah velike dvorane nas je do struge Reke ločilo še 50 metrov globine. Od tu je bil eden najlepših pogledov v vsej jami, čeprav je ob osvetlitvi z jamarskimi lučmi delovalo precej megleno.


Po naslednjih dveh spustih smo končno stopili v strugo Reke, ki se je tokrat skrivnostno izgubljala med kamnitimi bloki. V pritočnem jezeru smo se naslajali nad človeškimi ribicami in kozicami in razmišljali o potapljaških raziskavah, ki so tu že potekale. Potapljač Simon Burja je v sifonu preplaval okoli 250 metrov daleč, a suhih delov še ni dosegel.


V odtočnem delu potapljaških raziskav do sedaj še ni bilo. Tudi tu se je možno s čolnom popeljati po jezeru, vendar so na nas večji vtis pustili na gosto posejani rudisti po stenah odtoka, ki smo jih med vračanjem v večjih količinah občudovali tudi po breznih.


Kmalu smo se od Reke poslovili in se lotili še fotobeleženja stopenj do izhoda. Po štirih urah smo polni vtisov o velikanskem trudu raziskovalcev izstopili v temno noč in zaradi pozne ure ostali brez zaslužene pice. So si pa zaslužili pohvalo Bole, Mojca, Alex in Lisette, ki so razsvetljevali in pozirali v tej čudoviti jami. Dodatni posnetki v galeriji.