2015-08-05

Hlajenje v Markovem spodmolu

V poletnih pripekah, ko sončni žarki neusmiljeno dvigujejo temperaturo do neznosnih višav, je jamska klima s povprečjem osmih stopinj nadvse blagodejna. Najbolj osvežilen je ponavadi vhodni del, kjer se mešata zunanji in notranji zrak. Tam je že prijetno hladno, a še dovolj toplo za daljše poležavanje. Globje v jami v poletnih oblačilih pa tega ni najbolj priporočljivo početi, saj je kljub mamljivi jamski klimi dovolj hladno za nastanek resne situacije.


Tokrat smo bili oblečeni celo preveč. Namesto v podobleke smo se zatlačili v neoprene, kar je hipoma dvignilo notranjo temperaturo do vrelišča in se s čim manjšim naporom odvlekli do vhoda v Markov spodmol. Pot je že curkoma lil izza rokavov in v škornjih se je že nabrala manjša lužica, ko smo popadali po prodnikih vhodnega dela in umirjali podivjan srčni utrip.



Moji neuspeli obiski Markovega spodmola imajo že dolgo brado. Načrtovanih je bilo že precej obiskov, številni so bili tudi takrat, ko so potapljači jamo povezovali v skoraj osem kilometrski sistem z Vodno jamo v Lozi, a je vedno prišlo kaj vmes. Tokrat me je na jamo spomnil zapis italijanske foto skupine S-Team, ki so jamo pred kratkim obiskali in jo, kot je to pri njih v navadi, lepo poslikali. Treba je bilo le še sestaviti ekipo, kar pa kljub počitniškemu vzdušju, na srečo ni bilo težko.


Markov spodmol je ponorna jama na koncu Sajevškega polja in kot se za vodne jame spodobi, polna kotlic, spranih sten in jezer. Znana je tudi po lepih kapniških dodatkih, ki predvsem v sklepnem delu ustvarjajo čarobne barvne kontraste, vendar se jo največkrat omenja zaradi izrazitih faset. Te se pravljično bleščijo le ob pravilni osvetlitvi, še lepše pa na fotografijah, kjer svojo moč pokažejo običajni fleši. Ker jamo prekinjajo jezerca, jo je najlažje obiskati v neoprenih, so pa nekateri, tudi prvospristopniki, poskušali s čolni, vendar se takšna dejanja niso izkazala za najbolj enostavna.


Jama je sprva precej enolična, a se vtis že kmalu izboljša po prvi ujeti vodi. Pozornemu očesu nikakor ne uidejo prve fasete, v kasnejših dvoranah pa tudi plasti premoga. Sledijo si lepo okrašene dvorane z jezeri vse do stopnje, kjer se rov počasi spušča do končnega sifona. Po preprostem kanjonu smo se lotili še druge stopnje in se spustili ob robu lepe ponvice ter jamo zaključili z ogledom sifonskega jezera. Do konca jame je čas hitro minil, med povratkom pa niti ne, kar je v primeru obiska jame s fotografom, povsem običajno.



Za razliko od ostalih, mi je bilo v debelem neoprenu precej vroče in sem ves čas iskal priložnosti za namakanje. Najlepša je bila v končnem sifonu, kjer je bila še vedno vidna potapljaška vrvica, voda pa na srečo le rahlo skaljena. Čudovit prostor, posejan z nešteto fasetami je bil seveda idealen za prvo fotko, z mojo čudovito izolacijo pa sem bil edini heroj za poziranje v vodi. Takrat sem se spomnil na mojega brata Tiborja, ko je v podobni situaciji za lep posnetek v Jazbini v Rovnjah gol zaplaval v podobnem jezeru. Meni je bilo tokrat prijetno toplo, njemu pa verjetno nepozabno mrzlo.



Čedalje bolj mrzlo je bilo tudi Vidu, ki je imel le spodnji del neoprena in navadne nogavice. Treslo je tudi Boleta s tri milimetrsko neoprensko obleko, zaostajala pa ni niti Mojca, ki je večino časa preždela, čakajoč na moja fantaziranja o najboljši možnosti posnetka. Po nekaj urah so me začeli že gledati začudeno, saj je bilo meni, kljub večkratnemu namakanju, čedalje bolj vroče, njih pa je že precej načenjal mraz. Motivov se je prikazalo precej več, kot sem jih na začetku predvidel in jama je praktično na vsakem metru izredno fotogenična.


Seveda smo največ časa porabili pri delu jame, kjer so fasete najizrazitejše. Če sem iskren, bi se lahko tu najlažje predal eksperimentiranju. Povsod neštete fasete, po stropu, stenah in tleh, katere bi lahko osvetljeval na nešteto načinov, vzorci, detajli in kontrasti, prava pravljična dežela za vsakega fotografa. 3D posnetek je bil seveda nujen in morda bo ta še najlepše prikazal čarobnost prostora.


V obilici motivov mi je kasneje začela popuščati koncentracija. Z vsakim posnetkom sem obljubil, da je ta res zadnji, za ovinkom pa sem že spet odpiral kovček in naredil novega. Dokler ni več šlo in takrat smo dokončno spakirali in se šli pogreti na poletno temperaturo. Med vračanjem so se motivi še naprej vrstili, tudi najbolj znan z lepo zarisanim profilom, zato mi še en obisk jame gotovo ne uide. Samo, da ne bo spet kaj prišlo vmes.



Kot ponavadi, še šopek posnetkov v galeriji.

2015-05-08

Jama pred Kotlom

Matarsko podolje velja v Sloveniji za eno od področij z najvišjim številom obiskov jam in jih premore kar nekaj s spiska obveznih jamarskih destinacij. Verjetno se jih prav zato v zadnjem času loteva čedalje več jamarjev iz drugih dežel, ali pa so se lokalni jamarji teh jam že preprosto nažrli. Kakorkoli že, zaradi vseh izvenserijskih posebnosti, se te jame vsakomur prav lepo vtisnejo v spomin. Slikovito podolje z juga objema Slavniško pogorje, v katerem se, s preko 1000 metrov nadmorske višine, šopiri vrh Slavnik z nezgrešljivo anteno na vrhu. Družbo mu delajo še številni nižji vrhovi in udori, med njimi pa je za našo zgodbo najbolj pomembna kotlina Kotel.

Vhod v Jamo pred Kotlom


Ob njenem robu se nahaja vhod v Jamo pred Kotlom, ki je bila znana že dlje časa. Doživela je vsaj dva obiska, vendar raziskovalcem ni uspelo prodreti globje od 90. metrov. Kasneje sta se jame lotila Claudio in Stojan iz JOSPD Trst, našla prehod v oknu brezna in po številnih akcijah ter iskanjih po nadaljevanjih pridno poglabljala jamo, a se tudi ustavljala pred na videz nerešljivimi ugankami. Kasneje sta s pomočjo jamarjev JD Dimnice uspela razrešiti še zadnja vprašanja in jamo so po dvajsetih akcijah zaključili na globini 404 metrov. S tem je jama postala najglobja jama v jugozahodnem delu Slovenije in ta rekord drži še danes.

Na videz nerešljive uganke

Zanimivo pri tem je, da raziskovalcem med številnimi akcijami ni uspelo pritisniti niti ene fotografije iz te jame. Še najbližje temu sta bila Claudio in Franci med povratkom iz globin, takole pa Claudio opiše ta dogodek: "Kot je to v navadi, sva povabila na ogled jame našega prijatelja Francija Malečkarja. Digitalnih fotoaparatov takrat še ni bilo na obzorju, s Stojanom nisva nikoli fotografirala po jamah, Franci pa se je kar podvizal in s seboj vlekel manjši fotoaparat. Spust je potekal brez večjih problemov in Francijev fotoaparat je pridno počival na dnu manjše torbice. Po krajšem počitku na dnu jame, smo se lotili plezarije in Franci se je takoj lotil fotografiranja ter pri tem pridno vztrajal. Po dobri uri plezanja je Franci še vedno "bliskal". Sistematično je splezal par metrov in zatem "blisk" in tako nadaljeval do izhoda iz jame. Filma ni nikoli zamenjal, krepko pa je presegel 36 posnetkov, kolikor je za tiste čase zmogla normalna "mašinca". Ko sem o tem  razmišljal, mi je bilo jasno, da je Franci izumil nov sistem počitka pri plezanju daljših vertikal in da bo s fotografijami bolj slabo. Je pa novi sistem dobro vplival na naše mišice. Res je, da smo se iz jame vrnili bolj pozno v noč, nismo bili pa prav nič utrujeni. Na Francijeve fotografije pa še vedno čakava."

Eden izmed atraktivnejših pogledov, v sicer ne prav lepi jami

Jama je nato samevala vse do lanskega leta, ko so bili madžarski jamarji trdno odločeni, da jo bodo opremili in raziskali kar na hitro, čez vikend. Mislil sem, da bi izkoristil njihovo opremo in se v manjši ekipi zapeljali do dna, vendar so akcijo prehitro zaključili pa tudi dna niso dosegli. V začetku marca se je končno našlo malce več optimizma, saj je Jamarska reševalna služba organizirala reševalno vajo iz globine 300 metrov. Opremili so tudi zadnjih 100 metrov in na naši foto ekipi je bilo le, da se zberemo in iz globin končno privlečemo kakšno fotografijo.

Ines v prehodu, kjer so se raziskovalci prebili v najnižje dele


Na žalost je bila možno obiskati jamo na točno določen datum, saj je bilo treba jamo čimprej razopremiti. Zaradi tega sta Mojca in Bole akcijo prešpricala z opravičilom, se je pa po dolgem času v jamske globine spet spustila Ines. Poleg Mihe se je na akcijo pogumno prijavil še Janez, z dodatno pomočjo Zdenke in Bonija pa je bilo jasno, da fotke tokrat zagotovo bodo. Roka smo raje pustili pri miru, zaradi naglice je želel čimprej na dno po stotko (100 metrov vrvi) in ven, kar pa se je na koncu vsaj približno tako tudi izteklo.

Visokogorski značaj jame

Nedeljsko jutro smo začeli z obveznim kofetkanjem v Kozini in se še ob dokaj normalni uri zbrali pri lovski koči. Če ne bi Miha pozabil vrvne zavore in si jo na veliko srečo pri Kristjanu iz Kozine zatem sposodil, bi verjetno v jamo krenili še prej. A kot se je kasneje izkazalo, so nas upočasnjevale razčlenjenosti stopenj in številna prepenjanja, kar je po drugi strani nudilo dovolj časa za sprotno fotobeleženje. Nekje na 250 metrih globine je Janez zaradi znakov bolezni odnehal in se z Zdenko odpravil ven, nas pa sta čakali še edina lepo okrašena dorana in impozanten, z blatom zametan tunel.

Ines med kričeče barvnimi kapniškimi tvorbami

V dvorani se visokogorski značaj jame končno olepša s konkretnimi kapniškimi tvorbami, ki pa z intenzivno rdečo barvo niso najbolj fotogenične. Tu in tam se prelivajo tudi običajne marelične in mlečne barve, a se kmalu končajo in prevesijo v zaključni, z blatom obloženi rov velikih dimenzij. Dno jame ni ravno slikovito in bolj spominja na zaključek prebavnega trakta, vendar je dosežena globina odtehtala ves trud raziskovalcev. Že takrat pa so razmišljali o novih raziskavah in možnih nadaljevanjih. Ponujajo se praktično na vsakem stičišču rovov, potrebna je le volja za raziskovanje novih globin.

Najnižji blatni rov velikih dimenzij
Po hitrem okrepčilu in krajšem afnanju pred fotoaparatom smo se hitro odvlekli 150 metrov višje in vmes fotografsko beležili vtise. Roku se je s stotko še vedno precej mudilo in je primerno natovorjen prvi zapustil prizorišče, z Ines pa sva mu umirjeno sledila ter tu in tam pritisnila kakšno fotografijo. Po duhamornem premagovanju ožin in kratkih stopenj sva pri vhodu v jamo počakala še na otovorjenega Miho, Boni pa si je zaradi težav z opremo vzel še urico več.

Ines med bojem z vrvmi
Zaključek v poznih urah ni bil tak kot ponavadi. Pizzerije so bile namreč že vse zaprte, zaspanost je že trkala po glavi, le na kratko smo se lahko poslovili in odpeljali domov. A tokrat, tudi s fotografijami... Fotogalerija.


2015-05-05

Vrhniški pirhi - neminljive mojstrovine Franca Groma

Barvanje velikonočnih jajc je bilo vedno prijetno opravilo. Že kot otrok si bil ponosen tudi na najbolj nemogočo kombinacijo barv in vzorcev, ki so v sožitju z miniaturnimi putkami sestavljali groteskne inštalacije. Starši so na te izdelke vedno gledali ljubeče in se z nostalgijo spominjali svojih otroških dni. Najbolj razburljivi trenutki celotne procedure pa so bile gotovo zadnje ure pred razbijanjem lupine. Jajce si potežkal, si ga še zadnjič ogledal, potem pa z neusmiljenim udarcem razbil lupino. In čeprav so bila to le postarana, trdo kuhana jajca, je bil okus precej boljši od navadnih.



Vendar pa se človeška domišljija ni ustavila le pri barvanju velikonočnih jajc. Skozi številne generacije so se izoblikovale različne poslikave, vzorci, gravure in tehnike, nekatere med njimi spadajo tudi med cenjena umetniška dela. V množici najrazličnejše okrašenih velikonočnih jajc še posebej izstopajo prekrasni Vrhniški pirhi mojstra Franca Groma. Sodijo med največje dosežke slovenske rokodelske umetnosti, njihova slava pa se razteza prek mnogo dežel. Poleg številnih privatnih in muzejskih zbirk jih lahko kot protokolarna darila občudujemo tudi v mnogih predsedniških in kraljevskih sobanah.

Prvo srečanje s Francom Gromom

Ideja o 3D predstavitivi Gromovega dela se je kalila že dlje časa. Prvi stik je navezal Matjaž Podjed, ki je pred slabim desetletjem sestavil lepo 3D multivizijo kock Janeza Groma (brat Francove žene), katerega natančno zrezkane ter prevrtane kocke različnih materialov prav tako veljajo za unikatne umetnine. Po prvih srečanjih in testnih posnetkih smo na Stereoskopskem društvu idejo o predstavitvi Vrhniških pirhov malce zanemarili in se šele leta 2013 resneje lotili projekta. S scenarijem in režijo se je spoprijel Tibor Gedei, ki je s Francom opravil tudi izčrpen pogovor, še en dan pa smo porabili za fotografiranje pirhov. Decembra 2013 je bil film nared in premierno prikazan v okviru Stereoskopskih dni na Institutu Jožef Stefan, kjer so Vrhniški pirhi zasijali na velikem, 4x5 metrov velikem platnu.

Žal je Franc Grom, v aprilu 2015, po hudi bolezni končal svojo bogato ustvarjalno pot.


Scenarij in režija: Tibor Gedei
Kamera in montaža: Peter Gedei
Vodja projekta: Matjaž Podjed

Stereoskopsko društvo Ljubljana, 2013

2015-03-05

David proti Golijatu

Pogosto mi misli odtavajo k Olympusu OM4-T, ki mi je družbo delal več kot desetletje. Še danes ga vsake toliko vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Nobenega avtofokusa, nobenega ON/OFF stikala, le mojstrska mehanika in optika. S fiksnim objektivom ni zavzemal kakšnega pretiranega prostora. Z bliskavico vred sem ga lahko prenašal v majhnih, tudi nenavadnih torbah in škatlah, celo samogradnih. Deloval je brezhibno, kakovost je bila vrhunska in prav težko mi ga je bilo postaviti v omaro ter presedlati na digitalno tehniko. A kaj, ko ima ta številne prednosti in že ogled posnetka je bilo nekaj čudovito osvobajočega. Nobenih razvijanj več, nobenega nepotrebnega čakanja in nobenega stresa.

Olympus OM4-T je spoštljivo majhen v primerjavi s Canonom 5DmkII
Vendar pa je analogni ljubljenec imel prednost, ki sem jo še kako pogrešal pri digitalcih. Bil je namreč majhen in v to skupino boljših SLR-jev ne moremo tlačiti. Res je, na voljo so tudi manjši kompakti, ki premorejo skoraj vse, kar imajo tudi veliki, vendar se največkrat zatakne pri objektivu. Širšega kota, kot ga ponuja žariščnica 24 mm, ne premorejo, ta pa je v jamski fotografiji precej dobrodošel. Največ posnetkov ponavadi nastane med 16 in 21 mm (format 35 mm), kar jasno napeljuje na uporabo zoom-objektiva 16-35 mm. Tega ponujajo vsi veliki proizvajalci, vendar le za SLR-je.

Takole izgleda prostovoljno mučenje s "prasico" in fotokovčkom. Pred vhodom v Burjo. Foto: Dean Zobec.

Dokler smo še pri močeh lahko po jamah vlačimo tudi najtežje fotoaparate in objektive, povsem drugače pa je, ko jama pokaže svoje zobe. Vse jame le niso enostavne, lahko dostopne, prostorne in kratke. Veliko je tudi takšnih, ki ti zaradi ozkih prehodov, blata in globin pijejo prepotrebno energijo in takrat si misliš, le zakaj je bilo treba v to vleči še foto opremo. Z lažjo in manjšo, zapakirano v majhnem bidonu in vstavljeno med ostalo kramo v transportki bi bilo lahko življenje popolnoma drugačno. OK, objektiv se da seveda sneti in z nekaj vaje v bidon zatlačiti skupaj s fotoaparatom, vendar se temu strogo izogibam. Jo imam preveč rad in jo rajši ohranjam čisto ...

Fuji X-M1 je še manjši in v primerjavi s Canonom pravi malček






Poleg običajnih SLR-jev so se že pred leti pojavili prvi fotoaparati brez prizme. Ledino so orali pri Olympusu s sistemom micro 4/3, pridružili so se tudi drugi in v letih se je nabralo kar precej fotoaparatov in objektivov tega sistema, vendar me s kvaliteto posnetka niso prepričali. Šele pred kratkim, ko sem se spet začel spraševati o lažji in manjši alternativi, sem prek prijateljevega namiga usmeril misli proti Fujijevem taboru. In če ti omeni nekaj takega: "Poglej, micro 4/3 ni ne vem kaj, Fujija M1 dobiš rabljenega že za majhen denar, slika je super, objektivov je kolikor hočeš, poglej si malo...", mi ni ostalo drugega, kot ga preizkusiti.


Fuji X-M1 z objektivom 10-24mm: 760 gramov, Canon 5DmkII z objektivom 16-35mm: 1590 gramov
X-M1 lahko s flešem vred brez težav stlačim v bidon, ki je s težo 1,6 kilogramov skoraj trikrat lažji kot Canon s flešem v fotokovčku s 4,1 kilogrami.


Poleg majhnega ohišja je bil prvi pogoj seveda objektiv in Fuji ga na srečo proizvaja. Objektiv 10-24mm pokriva vse iskane goriščnice, je vrhunske izdelave z notranjim premikanjem leč med zumiranjem in celo s stabilizacijo slike. Ni ravno med lažjimi in tudi velikost je večja, kot bi jo pričakoval za tak sistem, a alternative praktično ni. Drugi pogoj pa je bila seveda kvaliteta posnetka, predvsem količina šuma v temnih predelih in daljših ekspozicijah, kar me je po preletu različnih on-line testnih strani, kjer se je Fujijevo tipalo odlično obneslo, povsem prepričalo. Brezzrcalniki imajo vgrajena tipala velikosti APS-C, ki jih ponavadi srečamo v manjših SLR-jih in so precej večja od tipal micro 4/3. Tako je večje tipalo "krivo" za manj šuma in posledično za boljšo fotografijo. Nenazadnje bi pri odločitvi lahko odločalo tudi ohišje, a ima M1 kljub majhnosti vse nastavitve, ki jih fotograf potrebuje. Manjka mu le okular, zato so vse informacije, vključno s predogledom na voljo le prek LCD zaslončka. Moteče? Stvar navade, meni je tak način kar hitro prirasel k srcu.

Testna fotografija Fuji X-M1, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testna fotografija Canon 5DmkII, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testno fotografijo smo priložnostno naredili med ogledom Predjame in kapnik Polž se je izkazal za primerno jamsko okolje. Vzporedno sta stala dva sistema: Canon 5DmkII z objektivom 16-35 mm/f2.8 in Fuji X-M1 z objektivom 10-24 mm/f4, z enakima nastavitvama 1/50s, f5.6, ISO 400, 4350K in slikano v RAW (ker sem bil malce raztresen, je bila Fujijeva ekspozicija nastavljena pri 1/5s, kar pa je Fujiju lahko le v breme), osvetljeno s štirimi Yongnuo YN-560II fleši. Izvoz je bil narejen iz Lightrooma brez dodatnih nastavitev, tako kot je fotoaparat zajel fotografijo. Podroben pregled pri Fujiju pokaže navdušujoče rezultate, v nekaterih elementih celo prekaša svojega velikega tekmeca. Fotografija je ostra, tudi v kotih, kromatskih popačenj je malo, dinamika povsem na nivoju in tudi bojazen okoli šuma je povsem odveč. Spodaj je nekaj primerov, ki bodo gotovo povedali več:

Fuji X-M1: ostrina v levem zgornjem kotu

Canon 5DmkII: ostrina v levem zgornjem kotu
Fuji X-M1: detajl in ostrina jamarja
Canon 5DmkII: detajl in ostrina jamarja
Fuji X-M1: kapnik Polž

Canon 5DmkII: kapnik Polž
Fuji X-M1: šum pri +4EV

Canon 5DmkII: šum pri +4EV
Naslednja težka jama bo zato lažja, v to sem prepričan. Fujijeva slabost se kaže le v nižji ločljivosti in slabem videu, fotografijam pa ni moč očitati ničesar. Res je, lahko bi ga primerjal tudi z najnovejšimi SLR-ji, kot sta 5DmkIII ali Nikon 810, vendar to ni bila poanta te primerjave. Bistvo je bilo najti neko alternativo, ki s svojo majhnostjo še vedno dosega visok nivo kvalitete fotografije in mislim, da se je za nekaj časa iskanje zaustavilo. Upam, da za čim dlje...

2015-02-27

Zgornji deli Čaganke


Po napornejšem obisku Čaganke se nam je obetal prijetnejši izlet še v zgornje, oziroma stare dele. Vremenska napoved ni bila najbolj prijazna in čeprav je napovedovala obilno sneženje, nas je pričakalo znosnih 20 centimetrov snega. Še sreča, saj ga je nekaj dni kasneje nametalo več kot meter in bi si obisk lahko le še narisali do pomladi.



Prava jamarska idila, čudovito, sončno obarvano jutro, mi pa po sveže zapadlem snegu, namesto v okrašen gozd, direktno proti vhodu v jamo. No, vsaj nizkih temperatur in snega v jamah ponavadi ni, je pa zato v nekaterih polno blata in Čaganka ga premore v izobilju. A so zgornji deli povsem neprimerljivi z blatnim vzdušjem v spodnjih delih, kar je bil za nas seveda bonus.

Detajli v prvih stopnjah



Prek prvih stopenj nam je čas hitro minil, kar smo popestrili tudi z občasnim fotografiranjem in zbijanjem šal o tem in onem. Začetni deli so sicer slikoviti, a so si mestoma podobni kot jajce jajcu, zato smo si nekaj detajlov raje pustili za povratek. Zanimala nas je predvsem 70-metrska stopnja in misli so bile bolj usmerjene v izvedbo te fotografije. Z malce vojaško organizacijo tipa "Ti-To" in "Ti-Tam" smo se razporedili že pred vstopom v stopnjo in si z radijskimi postajami precej olajšali izvedbo. Kapljanje vode namreč ustvarja kar precejšen kraval in komunikacija s kričanjem ne obrodi kaj prida sadov.

70-metrca


V meandru, ki je sledil, se je ves čas nekaj lomilo s postavitvijo modela in flešov, kar je na koncu privedlo do absurdnega kompliciranja s tehniko. Če se v takšni situaciji zaveš slabih idej, je bolje prekiniti zastavljeno, se zadovoljiti z že narejenim, čas pa raje porabiti drugje, kjer bodo končni rezultati dosti boljši. Tako smo se z večjim žarom posvetili Stropni rinki, kjer je Marjan s svojimi akrobacijami pri prepenjanju sliko precej lepo poživil.

Stropna rinka
Naša pot se je prek nove stopnje in krajšega meandra končno prelevila proti Koralnemu grebenu in naprej proti Akustični dvorani, naslednjemu velikemu prostoru v jami. Do dna Akustične dvorane sem jamo že prej spoznal, tako da je bila postavitev hitra in enostavna. In po dolgem času sem spet uporabil stojalo, Bole pa je na dnu dvorane prižgal eno žarnico za "toplejši" pridih ambienta.

Proti Akustični dvorani


Odrinili smo še proti Južnemu rovu. Cilj je bil narediti vsaj nekaj fotografij do vstopa v Gorenjsko nadaljevanje, a nam jih je skozi celoten rov uspelo narediti še malce več. Vendar pa se v nadaljevanje vseeno nismo tlačili, saj je zanj Šini obljubljal nekaj dodatnih ur, kar pa bi si težko privoščili. Čakalo nas je še običajno kofetkanje v bivaku v Severnem rovu s šaljivimi vložki o življenju jamarja in širše ter fotkanje preostalih motivov, ki sem si jih v mislih nanizal med tokratnim obiskom.

Južni rov

Kot se spodobi, je bila ura že pozna, ko smo pokukali na plano in snega ni bilo nič manj kot prej. Ogreta hiška je bila na koncu spet vrhunec dneva, okrepčilo izpod kuharskih rok Marjana in Šinija pa ena boljših kulinaričnih posebnosti, čeprav je šlo le za makarone in pasulj iz konzerve... Tokrat smo se po Čaganki podili Bole in Mojca, Marjan, Miha in Šini, več pa seveda v galeriji.

Šaljivi trenutki v bivaku

2015-01-12

Spodnji deli Čaganke

Po daljšem dogovarjanju se je končno obetala akcija v Čaganko, vendar včasih nanese tudi tako, da zvesti foto-pomočniki nimajo časa. A ker sem bil tokrat gostujoči jamar pri novomeškem klubu, dodatna pomoč ni bila vprašljiva. S Šinijem sva hitro uskladila število potrebnih "sužnjev" in akcija je lahko stekla.


Pred dobrimi šestimi leti je novomeškim jamarjem na območju Poljanske gore uspelo odkriti in z leti poglobiti jamo Čaganka do rekordnih globin. Prve raziskave so se kmalu zaustavile v podoru na globini -244 metrov, kar jo je že takrat postavilo na vrh najglobjih dolenjskih jam. Šele tri leta kasneje jim je v končnem podoru le uspelo odkriti prehod, vendar je nadaljevanje sledilo v brezupnem meandru. Prepih jim je vlival novih moči, volje je bilo v izobilju in ožine so začele popuščati.



Po številčnih akcijah in trdemu delu v globini jame so jamarji blizu vhoda v jamo postavili pravi bivak, z ležišči, ogrevanjem in streho nad glavo, kar precej olajša dolgotrajne akcije. Preizkus bivaka mi je Šini ponujal že na predvečer akcije, a sem se jamarskim debatam, ki bi se zavlekle pozno v noč, raje izognil. Dober spanec je bil prepotreben za fotkanje spodnjih delov jame, ki so s povratkom vred zahtevali okoli 15 ur intenzivnega foto-jamarjenja.



Razdeljeni v skupine smo v jamo vstopili še pred pol deseto in do konca starih delov je šlo kot namazano. Že takoj za vhodom jama navduši s prostornimi brezni in najbolj slikovito 70 metrsko stopnjo, čarobnimi  jezerci in kapniškimi skulpturami ter zanimivi prehodi, ki brezna povezujejo. Vse te krasote še čakajo na dostojno ovekovečenje in bi se jih z veseljem tudi lotili, a so bile naše sile in misli tokrat usmerjene proti dnu, kjer so ob izteku meandra odkrili prostorno galerijo Kalahari.

Podor v dvorani Game over
V dvorani Game over se stari deli končajo v podoru, nad njim pa se v nepredirno temo dviguje kamin, v katerem so preplezali že skoraj 100 metrov višine. Prš hladne vode iz tega kamina je tudi krivec, da je med skalami zazevala odprtina, ki vodi prek ozkih prehodov in številnih stopenj do trenutnega dna na globini -455 metrov. Tu se, kot kaže, jama še ne bo končala. In čeprav je nadaljevanje brezupno ozko, ožine pod pridnimi rokami že popuščajo in verjetno ne bo dolgo trajalo, ko bo presežen mejnik -500 metrov globine.

Kalahari
Kratek postanek v spodnjem bivaku smo izkoristili za okrepčilo in sproščene pogovore. Ura se je že nagibala proti drugi uri, nam pa je ostala še glavnina fotografiranja. Galerija Kalahari je ostanek nekoč aktivnega vodnega toka in s prostornimi rovi očara vsakega jamarja. Če ne drugega, predstavlja pravo nasprotje ozkim in blatnim višje ležečim delom jame, ki ob povratku radi posrkajo še zadnje moči.



Kalahari se deli na dva dela in oba predstavljata odtoka nekdaj veličastnega podzemnega vodotoka. V prvem se je Miha stlačil do zadnjih metrov, kjer so s kopanjem trenutno končali in privlekel na plano nekaj lepih okroglih prodnikov. Kot dokazni material velikih pretokov jim bo gotovo pomagal dvigniti vnemo za nova izkopavanja, saj gre tu za velike količine nasutega materiala. No, kjer je volja, je tudi pot.



Na drugem delu smo nemo opazovali majhen sifonček, ki se je napajal z vodo iz bližnjega kamina. Kaj daleč zaradi majhnih dimenzij ravno nismo videli, vendar voda gotovo nekam odteka. Tudi tu je ideja v kopanju, saj se ob dolgotrajnejših nalivih v tem koncu preliva kar precejšnja količina vode. Med našim obiskom te "sreče" nismo bili deležni in za nagrado ostali suhi skozi celo jamo.



Po krajših šaljivih trenutkih in poležavanju v bivaku nam je ostal še povratek. Časa je bilo povsem dovolj še za sekvenčna fotkanja, borbe jamarja z ožino, vrvjo in blatom. No, čez nekaj časa se tudi fotografu ni več ljubilo pripravljati in pospravljati fotoaparat, pa tudi blata se je že povsod preveč nabralo. Proti koncu spodnjih delov je bila mera že povsem polna, sledil je še kratek postanek v višjem bivaku in izhod v temno noč.



Pri zunanjem bivaku so se že pekle klobase in hiška je bila prijetno ogreta. Komfort, ki mu tisti trenutek ni bilo para in debata je lahko stekla pozno v noč. Spanje je bilo fantastično... Pri fotkanju so tokrat pomagali Šini, Miha in Matic, manj blata pa si lahko obetamo naslednjič, ko si natančneje ogledamo še stare dele jame...

Dodaten fotomaterial v galeriji...