2019-09-18

Čuk v Macoli na Kaninskih podih

Kot že vsako leto doslej, se je tudi letos sredi avgusta po kaninskem pogorju odvijala množična jamarska aktivnost. Vsa slovenska društva, nekatera tudi iz tujine, ki so z raziskovanji tu že tradicionalno prisotna, v dolgih poletnih dnevih izkoristijo čudovite vremenske pogoje za izvedbo taborov. Načrtov je vedno veliko in rezultati praviloma ne izostanejo. Letošnji vrhunec prav gotovo predstavlja dosežek Društva za raziskovanje jam Ljubljana s povezavo dveh tisočmetrc, Renejevega brezna in Brezna rumenega maka.

Pogled na Kaninske pode izpred koče Petra Skalarja

Slednje je bilo raziskano do magične globine že v letu 2017, poleg nje pa so jamarji iz številnih društev na večno lestvico najglobjih dopisali še dve, Brezno Hudi Vršič na Rombonskih podih in brezno Macola (Huevos-Jarak), ki se nahaja v bližini jamarskega bivaka. O zadnjih raziskavah v teh breznih je bilo obširneje objavljeno v reviji Jamar št.15, 03/2018, kjer praviloma ne objavljamo le golih besedil. Fotografije raziskovanj so zato precej priporočljive, na žalost pa pogosto izostanejo, saj se večina raziskovalcev temu početju ne posveča dovolj pozornosti. Razumljivo, prostor v transportki in predvsem čas sta namenjena raziskovanju, zato je vsaka dodatna krama, ki poleg vsega ta čas tudi jemlje, na dnu prioritetne liste.

Pri jamarskem bivaku

Takšnim zagatam se je seveda mogoče izogniti z akcijo, namenjeno le fotografiranju. Za članek o Macoli je bil razpoložljivi foto material precej pičel, zato sem obljubljal, da z ekipo poskrbim za manjkajoče. No, čas je tekel, članek z obstoječim materialom smo kljub temu objavili, do fotografske akcije pa je prišlo šele letos, a bolje pozno kot nikoli. Bistveni del akcije je bilo fotografiranje velikanske 450 metrov globoke vertikale Čuk, ki se prične kmalu za bivakom na globini okoli 520 metrov, kar pa nam bi uspelo več, pa bo le pika na i. Vabilu sta se odzvala Miha, ki je zaradi tega žrtvoval akcijo v Ledenko, in Nina le kot površinska podpornica. Številčno šibka sva vseeno upala še na kakšno dodatno pomoč in se pač pustila presenetiti na dan odhoda.

Pot do koče Petra Skalarja

Pot do Macole se je pričela v petek popoldne iz Ljubljane z nočnim postankom v Bovcu in lovljenju najbolj zgodnje gondole na Kanin. Precej otovorjeni smo se oglasili pri številčni druščini v koči Petra Skalarja in se po kratkem postanku pod vodstvom Nine prebijali čez Kaninske pode do vhoda v Macolo. Najino skrb glede dodatne pomoči je razblinil Matjaž, katerega sva uspela prepričati, da se nama pridruži, v bivaku na -520 pa so nas čakali še trije zainteresirani pomagači. Torej, pomočnikov več kot dovolj.

Dogovarjanja v bivaku

Do globine -300 m si sledijo številne kratke stopnje in ožine, ki so raziskovalcem onemogočale enostavna odkritja. Nekaj let je trajalo, da so uganke različnih težavnosti o nadaljevanjih ugodno razrešili in v letu 2016 prodrli do globine 450 m. V teh delih so stopnje daljše in jama se lepo odpre vse do večje dvorane Expo, kjer je urejen bivak. Tu smo se srečali z Jerico, mlajšim Benkom in Maffijem, ki so prejšnji dan iskali možna nadaljevanja nižje v Čuku. Maffi ga je od vseh nas najbolje poznal in bil zaradi tega avtomatično dodeljen naši ekipi. Medtem, ko sta mlajša dva zagrizla v prve metre vrvi proti izhodu, smo se strinjali, da bo najboljša pozicija za fotografa slabih 100 metrov nižje, bližji jamar na posnetku se bo ustavil okoli dodatnih 20, oddaljeni pa še 100 metrov globje.

Vse faze iskanja primernega prostora za fotoaparat - vpneš, posvetiš, postaviš. Foto: Matjaž Milharčič.

Načeloma je vse potekalo po planu. Maffi in Miha sta morala še dodatno opremljati smer v Čuku, z Matjažem sva v tem času naštudirala osvetlitev zgornjega dela, sam pa sem se spopadal še z vpenjanjem stativa in položajem fotoaparata. V tako ogromnem prostoru je komunikacija brez radijskih postaj seveda nemogoča, viseti na sidrišču z vso vpeto kramo in pri tem narediti še kakšno uporabno fotko pa skorajda na meji izvedljivega.

Prvih 150 metrov vertikale Čuk ...
... in detajl spodnjega dela.

Po nekaj poskusih, popravkih, eksperimentiranjih in nazadnje končnemu navdušenju smo vse skupaj z daljšim postankom zaključili v bivaku in se v pozni uri odpravili proti izhodu. Maffi je bil zaradi nekajdnevnega uživanja v jami opravičen dodatnega foto udejstvovanja, mi trije pa smo med povratkom poskusili poloviti še nekaj tistih pik na i.

Ena lepših vertikal v zgornjem delu jame.
Iz jame smo izstopili že precej v nedeljsko noč. Maffi in Matjaž sta se odpravila do bližnjega jamarskega bivaka, naju pa je precej otovorjena čakal še daljši sprehod do koče in zaslužen počitek. V dopoldanskih urah je bil planiran še obisk prvih 200 metrov Skalarjevega brezna, a je nekaj fotografske opreme še ležalo pred vhodom v Macolo. Roko na srce, precej prijetneje je bilo dan zaključiti s kramljanjem o pomembnih jamarskih stvareh, se nastavljati prijetni gorski klimi in sproščeno zaključiti z akcijo. Za Skalarja pa bo seveda še čas, baje že novembra.

Še enkrat nazaj do Macole po fotografsko in ostalo opremo.

Tokrat so pri fotkanju pomagali Miha Staut, Matjaž MIlharčič in Grega Maffi, brez katerih te zgodbe zagotovo ne bi brali. Hvala vsem! Še več fotomateriala na voljo v galeriji.

2019-05-05

Prenova poti v Hankejevem kanalu Škocjanskih jam

Škocjanske jame gotovo veljajo za eno največjih slovenskih znamenitosti, saj presenečajo z ogromnimi razsežnostmi udornic in podzemnega kanjona, mogočnostjo narave in divjostjo reke Reke. Ta je s svojo močjo izdolbla kilometre rovov, vse do izvira Timave na italijanski strani. Njen tok je v glavnem neznan, doseči ga je mogoče le v maloštevilnih globokih breznih, z globinami okoli 320 metrov.

Cerkvenikov most. V ozadju pod mostom je vidna pot v Hankejev kanal.

Turistična pot se od vstopa skozi Dol Globočak vije skozi suhe dvorane vse do vstopa v Šumečo jamo, ki predstavlja začetek največjega do sedaj znanega podzemnega kanjona na svetu. Pogled v  ogromno dvorano si obiskovalec zapomni za vse življenje, še večji vtis pa gotovo napravi Cerkvenikov most, ki se pne čez najožji del kanjona. Od tu naprej turistična pot zavije proti izhodu, v Hankejev kanal pa vodi le še ozka, vratolomno nadelana pot, ki poteka visoko nad reko Reko. Pot so v nepredstavljivih razmerah izdelali jamski delavci konec 19. stoletja, jih lastnoročno klesali, opremljali s klini in varovalnimi žicami ali ograjami ter postavljali lesene galerije in mostove. S tem so ustvarili edinstven tehniški spomenik.

Prvi metri poti pod Cerkvenikovim mostom

Pot poplavi le ob izjemno visokem vodostaju, a jo je kljub temu zob časa že precej načel. Poškodovane so bile številne varovalne ograje, na določenih odsekih jih sploh ni bilo več, številni izpuljeni nosilci in poškodovani mostički. Zaradi tega so se v upravi Škocjanskih jam odločili prenoviti poti in želeli ohraniti enak videz obstoječih elementov, izdelanih iz enakih materialov. Ponovno je bilo potrebno odkriti tudi postopek izdelave poti.

Detajl prvotne, več kot 120 let stare ograje.

Detajl obnovljene ograje
Prve faze so se pred 15. leti lotili nemški izvajalci in prenovili začetek poti, kasneje pa je bila napeljana tudi jeklenica. Z drugo fazo prenove je v sredini lanskega leta pričelo podjetje Ortar in Jerman, ki so se izkazali že pri postavljanju novega mostu pri izhodu iz Mariničeve jame v Malo dolino (PDF1, PDF2). Prenova poti je potekala okoli 6 mesecev, prenovili pa so več kot 900 metrov poti vse do Swidovega razglednika, kjer je za nadaljevanje potrebno prečkati reko Reko.

Popravljanje prvotne ograje pri Swidovem razgledniku

Delo v jami ne sodi ravno med enostavnejša dela, še težje pa je to početi pripet na ozki polici, visoko na šumečo reko Reko, v temi in vlagi. Že sam transport železnih ograj in opreme je predstavljal velik zalogaj, pri čemer so si pomagali z napeljano daljšo žičnico. A kljub temu je bilo treba vse še ročno znositi do delovišča, ki se je z vsakim popravljenim metrom poti vztrajno oddaljevalo. Najprej so odstranili staro ograjo in nosilce, jih pregledali in glede na ohranjenost zopet uporabili. Sledilo je vrtanje vrtin, napeljava ograje v nosilce, spajanje in zategovanje ter utrjevanje nosilcev.

Odstranjevanje in pregled prvotnih nosilcev
Vrtanje med visenjem nad Reko
Napeljava ograje v nosilce

Ob vsem tem trudu sodobnih jamskih delavcev si lahko mislimo, kako vztrajni in neutrudni so bili prvi delavci, domačini iz bližnjih vasi. Vsa njihova dela so bila ročna, težka in življenjsko nevarna, imeli so slabšo opremo in pot jim je bila neznana. Prenova poti v prvotni obliki na ta način v celoti ohranja njihov dosežek tudi zanamcem, v upanju, da bo jama in reka Reka do nje čimdlje prizanesljiva.


Vsem bodočim obiskovalcem rova bo pot zagotovo ostala v večnem spominu, vsaj približek temu pa si je možno ogledati v spodnjem videu. Posneto z GoPro, od Schmidlove dvorane do delovišča, s petkratno hitrostjo. Na posnetku nas vodi Borut Lozej, ki je tudi pomagal pri fotografiranju, kakor tudi Jaša Zidar, ki hodi za nama:


Še več fotomateriala pa je na voljo tule.

2019-02-27

Velika Rutarjeva jama


Zadnje čase večino jamarskih obiskov štejem v Križni jami, kar pa ne pomeni, da ne pokukamo tudi drugam, le časa preprosto zmanjkuje. Se pa čas vedno najde za nova odkritja. Ta so vedno vabljiva, saj je jama ob odkritju še lepa, čista in nepoškodovana. V zadnjem tednu je bila novoodkrita jama pri vasi Volče prava medijska senzacija. Zvrstile so se novice v različnih medijih, okoli vasi so se potikale televizijske ekipe in praktično ni bilo dneva, da ne bi tekla beseda o tej jami.


Vhod v jamo je odkril domačin Goran Rutar, ki je pozimi odkril predel stopljenega snega, kar ponavadi nakazuje na dihalnik, oziroma vhod v jamo. Najdbo je pokazal izkušenemu sežanskemu jamarju Ludviku Husuju, ki se je skupaj z zamejskim jamarjem Claudiom Bratosom takoj lotil širjenja. Dela ni bilo veliko, rezultat pa je obetal čudovito najdbo.


Po kratkem, a ozkem vstopu se odpre lepa vhodna dvorana, ki se začne po nekaj desetih metrih strmo spuščati po podoru vse do krajše zožitve. Potrebnih je bilo nekaj širitev, po manjši dvorani pa se po kratki stopnji odpre rov večjih dimenzij, ki preseneča s čudovitim stropom in lepo ohranjenim nasutjem ter sedimenti. Takšno stanje si seveda vsak želi ohraniti čim dlje, kar bo od vsakega obiskovalca terjalo mero pazljivosti in čuta za ohranitev. Ponavadi lahko že preprost namig "hodi tam, kamor je nekdo že stopil" pri tem precej pomaga.


Še zanimivejši del jame se ob strani odpira v naslednjem večjem podornem rovu, kjer se prek krajše stopnje spustimo v veliko, izredno lepo okrašeno dvorano. Ta se z dolžino okoli 50 metrov enakomerno spušča do končne točke, ki zaenkrat predstavlja konec jame. Sprehod po takšnem čudovitem in neokrnjenem svetu je seveda veličastno doživetje, namenjeno predvsem skrbnim obiskovalcem. Naša skrb se je na primer manifestirala tako, da smo se pred vstopom preobuli v čiste neoprenske čevlje in na ta način brezskrbno krožili med kapniškimi lepotci.


Jama na srečo ni blatna, kombinezoni do velike dvorane ostanejo še precej čisti, kar daje vsaj malo upanja, da bo jama še lep čas ostala v prvotnem stanju. Če bo jamar v transportko dodal še čista dodatna obuvala in se pred veliko dvorano preobul, bomo ta čas lahko še podaljšali. Težko pa je svetovati tistim brezvestnežem, ki bodo jamo uničevali s hojo po ponvicah, se z umazanimi rokavicami prijemali kapnikov ali zaradi nerodnosti odlomili kakšen kapnik. Kar se kljub ozaveščanju na žalost še vedno dogaja.


Raziskave v jami še niso končane. Nekaj možnosti se obeta v sosednjih dihalnikih, pa tudi v jami ostaja nekaj vprašajev, ki jih bo treba razrešiti. S fotkanjem smo se trudili Anja Hajna, Uroš Stepišnik, Yana Bilynets in jaz, do galerije pa loči le klik na povezavo.

2018-11-08

Koledarji za prihodnje leto in jamske vile

Morda so koledarji že precej prežvečena forma objavljanja fotografij, zagotovo pa ostajajo ena izmed najbolj priljubljenih. Vedno so pri roki, oziroma na steni, fotografija je vidna ves mesec, na koncu pa si ga lahko tudi shraniš in kadarkoli prelistaš. Za jamske fotografe sta najbolj zanimiva koledarja z jamsko tematiko Unterwelten in SpeleoProjects


Slednji redno izhaja že vse od leta 1986, objavo fotografije pa si vsak fotograf lahko s ponosom zapiše med reference. Založbo Speleoprojects je ustanovil znani, na žalost že pokojni švicarski fotograf Urs Widmer, zadnja leta pa je založba zamenjala lastništvo in se sedaj nahaja pod okriljem nemškega podjetja Speleo Concepts. Pri obeh koledarjih sodelujem že mnoga leta in tako bo tudi za prihodnje leto. V koledarju Unterwelten je objavljena fotografija iz Križne jame, v Speleoprojects pa iz Brgevčeve jame.





Še zanimivejši pa je gotovo koledar za leto 2018 in januar 2019, ki smo ga izdali v Jamarskemu klubu Železničar. Tema letošnjega so jamske vile, zgodba gre pa takole. Jamske vile, bajeslovna bitja, ki prebivajo v temnem in hladnem podzemlju, dobro prilagojene težkim razmeram, v nenehnem iskanju toplega izvora luči. O njih so se spletle že mnoge bajke in pripovedke, a srečal jih ni še nihče.  Za tistimi, ki so to srečo imeli, se je izgubila vsaka sled. V koledarju spremljamo hrabrega jamarja, ki se je izgubil sredi gozda in zlepa ni našel prave poti. Bližal se je mrak in kazalo je že, da bo moral prenočiti med drevesi, tedaj pa je zaslišal opojen klic. Bežno je uzrl zapeljivo podobo, ki je hip zatem izginila v temačno luknjo. “Jamska vila,” je pomislil. Ni okleval, prižgal je leščerbo in ji urno sledil pod zemljo. Očitno je hrabremu jamarju uspelo preživeti nevarna srečanja z jamskimi vilami, svoja doživetja pa je izdal v obliki stenskega koledarja.


Koledar je še vedno na voljo na spletni strani, v večjem formatu pa si bomo fotografije lahko ogledali na razstavi v fotogaleriji Šolt. Otvoritev razstave bo v torek, 13. novembra ob 18.30 uri, na ogled pa bodo vse do 10. decembra. Vabljeni!

2018-10-30

Kaj se skriva v kocki - večne umetnine Janeza Groma

Kaj se skriva v kocki, preprostem geometrijskem elementu z enako dolgimi stranicami? Odgovor na to vprašanje je Janez Grom iskal v ustvarjanju, z neštetimi kreativnimi pristopi vrtanja in rezkanja. Ko si kocko ogledujemo, je ta venomer drugačna, naj si bo zaradi kota gledanja ali osvetlitve. Z gotovostjo lahko trdimo, da sta njegova izredna natančnost in obvladovanje ročnega orodja čudovitim kreacijam vdahnila življenje.


S kockami pokojnega Janeza Groma smo se v Stereoskopskem društvu Ljubljana srečali leta 2004, ko je Janez Grom razstavljal v Železnikih. Takrat je naš član Matjaž Podjed naredil prve stereoskopske posnetke na diafilm in sestavil multivizijo, ki je bila predvajana v okviru predstav stereoskopskega društva. Janez se je kasneje v društvo tudi včlanil, saj ga je stereoskopija precej zanimala, a je žal njegovo ustvarjalno pot prekinila težka bolezen. Decembra 2017, prav na njegov nedočakan 80. rojstni dan, je bila v njegov spomin odprta razstava fotografij Jožeta Pristavca - Joca v Cankarjevem domu na Vrhniki, pred odprtjem pa smo zavrteli še daljši 3D film o njegovem delu in življenju. Skozi pripovedi Anke Grom, Janeza Čepona in Janeza Suhadolca spoznavamo Janeza Groma tudi kot človeka, prijatelja in življenjskega sopotnika in ne le kot avtorja umetelno izdelanih kock.

Film je nastajal nekaj mesecev. Največ časa je bilo namenjeno organizaciji in izvedbi pogovorov, makro posnetki pa so bili končani v enem dnevu. Scenarij je napisal Tibor Gedei, z uvodnim makro posnetkom se je potrudil Damir Vrančić, ostalo pa sem postoril sam. Pred vrhniško predstavo smo film prvič predvajali v okviru Stereoskopskih dni, ki jih v okviru Stereoskopskega društva Ljubljana organiziramo vsako leto. Film je bil lepo sprejet in marsikomu je bilo posebno doživetje opazovati kocke na velikem platnu. Spodaj sta na ogled dve 3D verziji filma, v anaglifu z rdečemodrimi očali in skrčeni slika-ob-sliki, ki je primerna za 3D televizorje. Kdor ne premore nič od naštetega si lahko film ogleda v 2D verziji, vendar naj bo to le v primeru, če 3D nikakor ni mogoč.

3D Anaglif:

3D hSBS:

2018-01-12

Malce daljši pregled objav in nagrad


Že precej oddaljeno leto 2016 je bilo skoraj v celoti povezano s Škocjanskimi jamami. Poleg 3D projekta, ki se je začel vleči v skorajda pozabljenem letu 2008 in sem ga v letu 2016 končno pripeljal do zaključka, je bilo zastavljenih še nekaj dodatnih izzivov. Razlog je bil namreč v bližajoči obeležitvi okrogle obletnice vpisa jam v seznam UNESCO, glavni cilj pa izdaja fotografij v privlačni knjižni obliki. Tako sem z ekipo v nekaj akcijah prekrižaril turistične dele, najbolj zanimivi pa sta bili akciji v Hankejevem kanalu. Zadnja je bila posvečena izključno Martelovi dvorani, kjer sva s hišnim fotografom Borutom Lozejem in štiričlansko podporno ekipo (Boštjan in Mojca Vrviščar, Lara in Sara Pirjevec) naredila fotografije največje podzemne dvorane v Sloveniji.


Še pred tem je bila meseca aprila v parku Tivoli odprta razstava revije National Geographic o ameriških nacionalnih parkih in Triglavskem narodnem parku. V izbor se je uvrstila tudi moja fotografija iz druge največje podzemne dvorane v Sloveniji, ki se nahaja v Breznu pri Medvedovi konti na Pokljuki. Dvorana sama po sebi ni kaj prida fotogenična, zanimiva je predvsem zaradi ogromnih dimenzij, ki so na fotografiji poudarjene s tremi jamarji, postavljenimi na ključna mesta dvorane. Fotografija je bila tudi izbrana za članek o Triglavskem narodnemu parku v majski številki slovenske izdaje.


Maja je tudi izšla posebna knjižna izdaja revije National Geographic Najlepši kraji na svetu. Med svetovnimi znamenitostmi so v slovenskem uredništvu dodali še nekaj slovenskih lokacij, med njimi tudi Škocjanske jame. Izbrana fotografija je drugače eden izmed posnetkov že omenjene 3D predstavitve. Proti koncu leta pa je izšel še obširen članek o Škocjanskih jamah v decembrski številki slovenske izdaje National Geographica. Uvrščene so bile fotografije z zadnjih akcij in dodatne fotografije Boruta Lozeja, doživljajsko besedilo pa je nastalo izpod rok Boruta Perica. Ves trud lahko strnem le v eno besedo - čudovito!




Februarja 2017 sem bil kot razstavljalec povabljen na nizozemski festival gorniškega filma. Razstava je bila seveda jamsko obarvana, kar je morda nenavadna tema za takšen festival, vendar je bila lepo sprejeta, čeprav nizozemci ne premorejo niti jam in niti gora. Odmevnejša je bila gotovo razstava Vlade Republike Slovenije z naslovom "I Feel Slovenia. I Feel Culture.", ki se je odpirala po različnih evropskih mestih, sam pa sem sodeloval s fotografijo iz Magdalene jame. Na žalost razstave ni gostilo tudi kakšno slovensko mesto, tako da si je nismo uspeli ogledati, je bila pa verjetno podobna že prejšnji ob 25. obletnici Republike Slovenije, z velikimi panoji in dostojnimi povečavami.

Aprila so pri spletni ediciji revije Wired objavili prispevek o "epičnih" instagram profilih z jamsko tematiko in med šest izbranih uvrstili tudi mojega. Nemška ekspozitura je šla še korak dlje in me uvrstila med 12 fotografov narave na instagramu, ki bi jim morali slediti. Odziv na prispevka je bil precejšen, posledica tega pa nekaj zanimivih objav. Najbolj sem navdušen nad pogovorom v oddaji/podcastu Strašno hudi, ki ga pripravljata novinarki Klara Škrinjar in Maja Čakarić. V domiselno sestavljeni oddaji smo se dotaknili mojega ustvarjanja skozi različne poglede, piko na i pa je s svojimi razmišljanji dodal še Boštjan Vrviščar, dolgoletni jamsko-fotografski "suženj". V načrtu je bil tudi krajši prispevek za oddajo Svet na Kanalu A, kar smo v enem dnevu tudi marljivo posneli. Šlo je za prijeten pogovor in malo šolo jamske fotografije (rezultat je spodaj), zakaj ni prišlo do objave, pa mi kljub nekajkratnemu poizvedovanju ni uspelo izvedeti. Škoda.


Je bilo pa zato več sreče z intervjujem za prilogo Manager v reviji Finance, ki ga je pripravil Gorazd Suhadolnik, kar je že v štartu obetalo, da ne bo šlo le za suhoparno naštevanje podatkov. Zagotovo pa ne smem mimo objave, ki je bila objavljena v tedniku Mladina. Tam je Vanja Pirc smiselno povezala moje dosedajšnje delo, misli in priznanja v lepo celoto, kar je zagotovilo enega lepših prispevkov.

Sledila je še ena objava v slovenski izdaji National Geographica, tokrat v prenovljeni rubriki Raziskujemo. Za ta prispevek smo obiskali jamo Kraško zlato na sežanskem krasu, v kateri so raziskovalci odkrili vodo, kar je za te kraje veliko odkritje. Tokrat sem ob fotografiji prispeval še besedilo, kar se mi zdi v primeru jamske fotografije nujen sopotnik. Marsikomu namreč ni jasno, kaj se v jamah sploh počne, kakšen trud zahteva jama in kaj na sliki sploh je. Takšen je na primer izgled ekipe, ki je dan preživela s pravim kraškim zlatom - blatom!


Za konec tega daljšega pisanja pa še nekaj o nagradah. Ni jih bilo veliko, pravzaprav lahko omenim le tretje mesto na natečaju Balkanske speleološke zveze v kategoriji "jamske lepote", pri ostalih pa nekako ni bilo posluha za vidnejše uvrstitve. Pa več sreče prihodnjič.




2017-08-10

Skrivnosti Brgevčeve jame

Najdbe novih jam v Sloveniji niso ravno eksotika, na katero bi morali čakati mesece ali leta. Praviloma se vhodi v nove jame odkrivajo tedensko, kar pa je šele uvod v to, da vhod postane tudi prava jama. Že dolgo časa velja namreč pravilo, da je za registracijo jame potrebnih vsaj 10 metrov podzemnega rova. Takšnih odkritih vhodov v morebitne jame je precej, večina pa jih sameva še dolga leta, preden se jih jamar zopet loti. So pa med njimi tudi bolj zanimivi vhodi, bodisi z močnim prepihom ali pa le najdeni na perspektivnih lokacijah, kjer so precejšnje možnosti za večje jame.



Teren v okolici Sežane je gotovo med najzanimivejšimi v Sloveniji. Tu se nahajajo najlepše jame, odkritega je že veliko, a je med vso to množico jam še ogromno neraziskanega. Enostavnih, široko dostopnih vhodov v jame je načeloma že zmanjkalo, za kaj novega pa je potrebno vhod izkopati. Eden takšnih znanih vhodov, ki je dolga leta sameval, je tudi vhod v Brgevčevo jamo. Jamarjem iz JD Sežana je bil vhod znan že mnogo let, vendar nekako niso našli časa oziroma volje za iskanje otipljivega nadaljevanja, dokler se jame ni lotil Claudio Bratos (JOSPD Trst), kateremu sta pri prvih metrih pomagala še Stojan Sancin in Ludvik Husu (JD Sežana), kasneje pa so pomoč ponudili še ostali sežanski jamarji.


Vhod je bil kmalu prehoden, pokazala se je prva razširitev in kmalu je vhod postal prava jama. Sledila je še nova ožina, ki pa je po nekaj akcijah končno popustila in ekipa je lahko vstopila v čudovito okrašen rov. Ta se prek parih zožitev prevesi v veliko glavno dvorano, baročno okrašeno s sigastimi tvorbami najrazličnejših oblik.


Pogled na nedotaknjene lepote prikliče v spomin prvotni izgled tukajšnjih jam, saj so s številčnimi obiski in predvsem vandalizmi vseh vrst tak videz jame že zdavnaj izgubile. V upanju, da se je odnos jamarjev do ohranitve jamskega inventarja do danes spremenil na bolje, bo jama lahko ostala nepoškodovana še naprej.



V glavni dvorani se jama deli na spodnji in zgornji del, pri vstopu v dvorano pa je še 25 metrsko brezno. Spodnji del se prek kratkega tobogana in sigaste pregrade zaključi v podoru, v zgornjem delu pa je raziskovalce pritegnil šibek prepih, kateremu so sledili do novega podora.


Tu so na presenečenje vseh uzrli zagozdene kosti. Kasneje se je izkazalo, da gre za okoli 15.000 let stare kosti, ki so verjetno pripadale bizonu, divjemu konju in turu, predniku današnjega goveda.Vendar pa presenečenj še ni bilo konec, saj so na koncu prekopanega podora odkrili dvorano, ki pa je bila Claudiu že znana.



Brgevčeva jama se nahaja blizu udornice Bjekovnik, v kateri je Claudio že pred leti poskušal najti nadaljevanje v južnem delu te udornice. Tam se nekaj metrov nad tlemi nahaja vhod v manjšo kamrico, kateremu sledijo izredno ozki rovi. Na nekaterih mestih je moral Claudio prehode razširiti, da je lahko prišel skozi, na zanimivo najdbo pa je naletel v kamrici na sredini rova. Na stropu lepo planiranega prostora so bili trije podpisi, med katerimi sta dva še vedno lepo berljiva. Kot se da razbrati, sta se tu podpisala prvopristopnika Otello Zirnich in L. Tavcer, pripisana pa je tudi letnica 28.XI.19.


Raziskovalca sta prispela do zadnje dvorane, v katero so skoraj po 100 letih zdaj prispeli novi raziskovalci, a po povsem drugi poti. Claudiu, kot odličnemu poznavalcu tega področja, kakor tudi zgodovine raziskovanj, sta prvopristopnika neznana. Ni ju moč najti niti v literaturi ali zapisnikih. Kot kaže, sta delovala samostojno in nista bila člana kakšnega jamarskega društva v tistem času. Vsekakor pa sta morala biti izredno vitka, da sta se lahko prebila skozi ozke rove.



Ker je jama zelo fotogenična in polna detajlov ter motivov, nas je iz svojih kratkih rovov spustila šele v poznih urah. Kljub le 200 metrov dolgi jami, je za fotografska izživljanja možno zapraviti kar nekaj obiskov, a je za takšne akrobacije nujna izredna pazljivost. Premikanje po takšnem prostoru zahteva skrbno izbran korak in tehten oprimek. Stopiš tja, kamor je nekdo že stopil in se oprimeš tiste točke, kjer se je nekdo že držal. Le na tak način bo jama ostala ohranjena še dolgo časa.


Tokratna neprecenljiva ekipa: Vid, Ana, Luka, Matej, Tadeja, Boštjan, Mojca, Ludvik in Rosana. Še dodaten fotomaterial pa v galeriji.

2016-08-03

Ivačičeva jama pod Triglavskim domom na Kredarici


V gore ne zahajam prav pogosto. Pa bi moral. Gorski svet je lep, ponuja nepozabne razglede in vtise, sicer pa že vsak ve, kaj ga vleče tja gor. Mene ponavadi vlečejo jame in teh v gorskem svetu ni malo. Poleg majhnih in nepomembnih jam najdemo v gorah tudi najglobjo in najdaljšo slovensko jamo ter še druge pomembne presežnike svetovnega slovesa. Je pa med njimi tudi kakšna legendarna, kot je na primer Ivačičeva jama pod Triglavskim domom na Kredarici, ki na lestvici najvišje ležečih jam v Sloveniji zaseda peto mesto.


Jamo so registrirali med raziskavami Triglavskega brezna leta 1961, imenuje pa se po najditelju, takratnemu meteorološkemu opazovalcu Francu Ivačiču. Ekipa raziskovalcev je takrat odkrila 130 metrov dolgo jamo podkvaste oblike z dvema vhodoma, v njej večjo podorno dvorano z ledeno ploščadjo, ki se nato prevesi v strm tobogan proti drugemu vhodu. Iskriv članek o tem obisku jame je bil izpod peresa pokojnega dr. Ivana Gamsa objavljen v julijski številki Planinskega vestnika leta 1962.


Med planinci naj bi bila jama precej znana in vanjo se marsikdo odpravi povsem nenačrtovano. Za ogled 130 metrov dolge jame je vsekakor priporočljiva svetilka in velika mera pazljivosti. Leden tobogan, ki se vije po desni strani jame, je lahko zaradi nenadnega zdrsa precej nevaren. Obhoditi se ga da po levi strani, kjer pa je zaradi manjših ledenih zaplat prav tako potreben previden korak. Nagrada za vložen trud je na dnu tobogana. Tam se v lepih barvnih plasteh sveti starodaven led, nekaj korakov naprej pa je pogled na snežni podor k drugemu vhodu. Dereze niso potrebne, mi smo jih vseeno vlekli za vsak slučaj.


Za obisk jame smo si rezervirali ležerno petkovo dopoldansko uro in se na ta način izognili zaprtju Gorenjske zaradi Putinovega obiska naslednjega dne. Otovorjeni smo krenili iz Krme, se vmes napojili pri vodnih zbiralnikih, prekleli mukotrpen odsek Kalvarijo in v času kosila srebali mrzlo pivo na Kredarici. V jamo smo vstopili ob 14. uri in se po dveh urah obiska zopet veselili lepega dneva. Ta dan nam je bila prihranjena popoldanska nevihta, nobenega pretiranega vetra ni bilo čutiti in tudi gneče ni bilo nikjer zaznati. Skratka, lep gorski dan.



Tokrat sta Anji in meni družbo delala še Mojca in Blaž, kar je bila njuna prva jamarska akcija po dveh letih jamarske abstinence. Škoda le, da je nismo uspeli zaključiti z običajnim prehranjevanjem v obliki pice po uspešni in prijetni akciji. Pa drugič... Galerija.