2014-04-15

V iskanju jamskega leoparda



V množici petmestnega števila znanih slovenskih jam je precej takšnih, ki si zaslužijo posebno nalepko, pa naj bodo kratke ali dolge. Posebnost jim določajo oblike rovov, brezna, prehodi, polnila in zanimivi detajli, najbolj prestižno nalepko pa si gotovo lastijo jame z nenavadnimi tvorbami in paleolitskimi najdbami. Tiste res posebne so praviloma zaklenjene in nad njihovim stanjem bedijo lokalna jamarska društva, nekaj jam pa si lasti še dodatno nalepko državnega pomena. Običajen obisk teh jam ni mogoč in jih določa le državni organ, ponavadi v znanstvene namene.



Povabilu Jamarskega kluba Kraški Leopardi o fotografiranju Leopardove jame sem se zato navdušeno odzval, Z zvesto ekipo (Mojca, Bole, Ines/Miha) smo se včlanili v njihovo društvo in se ob odlični podpori lokalnih kulinaričnih specialitet spustili v jamo. Jama se uvršča na spisek najbolj občutljivih slovenskih jam, saj premore izredno lep zasigan rov s heliktitnimi tvorbami, ki jih v Sloveniji ni ravno v izobilju. Nazadnje sem jih omenjal v članku o Davorjevem breznu, kjer smo si ogledali 29 centimetrskega dolgina, tile tukaj pa se družijo še v večjih skupinah in ustvarjajo neverjetne skulpture ter še daljše dolžine.



In na ogled niso samo heliktiti. Na raznobarvnih površinah rova so nalepljeni tudi kroglasti kapniki podobni čebulicam ali kepicam sladoleda. O njihovem nastanku smo razvili kar nekaj šaljivih teorij, najboljša pa je gotova ta, da jih je nekdo s sladoledno žlico preprosto nametal po stropu, kar je ostalo, pa je naključno odvrgel po tleh in stenah ter potresel s karfijolicami in svečkami.



Premikanje po takšnem rovu zahteva od jamarja popolno zbranost. Vsak nepozoren premik okončin in telesa lahko povzroči nepopravljivo škodo. Za obisk takšnih jam jamar potrebuje določeno kilometrino in takšne občutljive jame prav gotovo niso za vsakogar. In če je že v najširših delih ne prav udobnega rova potrebno naviti previdnost do maksimuma, te v ožjih predelih s svojo krhkostjo še dodatno opozarjajo cevčice raznih dolžin in debelin.



No, in zakaj se jama imenuje Leopardova jama? Med prvimi raziskavami jame so jamarji v nasprotni smeri heliktitnega rova razširili špranjo in se po nekaj metrih prebili v zelo lepo okrašeno dvorano. Prav proti koncu dvorane so pod velikim kapnikom našli čeljust živali, za katero se je kasneje izkazalo, da je pripadala pred 35.000 leti umrlemu jamskemu leopardu. Na žalost je celotno okostje leoparda za večno shranjeno pod kapnikom in smo točno mesto najdbe lahko le slutili. Je pa dejstvo, da je imela jama takrat še en vhod, skozi katerega je leopard lahko prišel vanjo in doživel svoj bridki konec, a se je ta z leti zasul.


Na koncu heliktitnega rova so jamarji odkrili še eno dvorano. V njej se bohotijo metrske cevčice, a do nje vodi ozek rov, ki pa je bil na enem mestu za mene preozek. Kljub tlačenju in izdihovanju zraka je bila širina mojega prsnega koša preširoka in sem na žalost moral obrniti. Po pripovedovanju ostalih sem si fotografijo dvorane lahko naslikal samo v mislih.



Čas nam je seveda prehitro mineval. V vhodni dvorani smo še pobrskali po ostankih prve svetovne vojne, se čudili vandalom, zakaj so v jamo metali dimne bombe in se pretočili na površje. Kot odlični gostitelji so nam jamarji po zaključeni akciji postregli še z dodatnimi lokalnimi specialitetami, nas pa je čakala še dolga pot do Ljubljane. Več posnetkov pa v galeriji.

2014-03-25

Tradicija

Člani jamarskega kluba Železničar radi gojimo tradicijo v vseh oblikah. Najpogostejša so vsekakor tradicionalna druženja, ki predstavljajo eno glavnih osi klubskega življenja. Novopečeni člani se tradicionalno zagovarjajo na Luciferovanju, starejši preverijo klubsko vzdušje na tradicionalnem medgeneracijskem srečanju, novoletno zabavo pa že nekaj let tradicionalno popestrijo člani pobratenega rakovškega društva. Tradicionalno organiziramo tudi jamarsko šolo, se tradicionalno udeležujemo tradicionalnih dogodkov in se tradicionalno odpravljamo v jamski svet izza naših meja.

Luciferovanje 2011

Tradicionalno izdajamo tudi klubsko glasilo Bilten. In letošnje, že 29. po vrsti, je najobsežnejše doslej. Prispevki zasedajo kar 152 strani zanimivega čtiva in kot se tradicionalno spodobi, je Bilten za člane društva zastonj, za ostale pa brezplačen. Na voljo je v elektronski in tiskani izdaji, za slednjo pa bo treba pocukati kakšnega člana kluba ali pa obiskati prostore društva, kjer tradicionalno sestankujemo vsak četrtek.

http://issuu.com/jkzeleznicar/docs/bilten_2014_lo

In ker smo jamarji, imamo tudi tradicionalne obiske jam. Eden takšnih je obisk Jame pri Sv. Treh Kraljih, kamor se praviloma zgrinjamo v prvi polovici januarja, če se le da, na dan Svetih Treh Kraljev. Tradicionalno gre tu za masovno akcijo, kjer je pomembno druženje, popestreno s salvami smeha in dobro voljo. Takrat pustimo polne "prasice" z običajno kramo doma in se sproščeno pretočimo skozi razgibane rove.

Jama pri Svetih Treh Kraljih

Tokrat nas je kljub tradiciji spremljala kamera in marljivo beležila vso tradicionalno dogajanje. A ni ostalo le pri tem. Za potrebe boljše predstavitve "pišaljke" oz. "pipi", o kateri lahko berete v Biltenu na strani 108, smo posneli tudi reklamni vložek, ki se prikaže nekje v spodnjem videu. Pripomoček je nežnejšemu spolu koristen v vsaki situaciji, zato vabljene k samogradnji in navodilom za uporabo. No, da ne dolgovezim, slika bo gotovo povedala več, kot še nekaj mojih dodatnih besed.

2014-03-07

Podzemno čolnarjenje v Vranji jami in Gradišnici




Letošnji februar je bil vremensko precej razgiban. Po uničujoči žledi, ki je pustošila po Notranjski in kasnejših obilnejših padavinah, so kraška polja zapolnila svoje kapacitete do zgodovinskih vodostajev. Rakov Škocjan je bil po dolgih letih spet zalit do te mere, da si lahko s čolnom brez velikega napora zapeljal v zaključek Zelških jam, na Velikem naravnem mostu pa je vestni Franjo že pritrdil novo ploščico na mestu najvišjega vodostaja.



A visoke vode prinesejo tudi kopico težav. Najbolj so jo skupili prebivalci ob Planinskem polju, ki so lahko le nemočno opazovali, kako jim voda zaliva hiše in poslopja. Ob pomoči gasilcev, vojske in prostovoljcev so poskušali rešiti vse, kar se je dalo, a praviloma človek težko premaga moč narave. Se pa visokih vodostajev ponavadi razveselijo jamarji, saj se zunanje razmere kažejo tudi v podzemlju. Jame ob severnem robu Planinskega polja so bile tokrat napolnjene do "stropa", kar smo preverjali številni jamarji.




Vranja jama je ena zanimivejših jam, kjer lahko opazujemo dvigovanje vodostaja na bližnjem polju. Do vhoda ni daleč, za obisk ne potrebujemo nobene jamarske opreme, tudi razsvetljavo lahko brez težav pustimo doma. Ponavadi jo obiščemo podnevi in jo z dnevno osvetlitvijo na fotografijah še najlažje prepoznamo. Zanimiva je v vsakem letnem času, morda še najbolj pozimi, ko se jezerce jesenskih vod zaradi nizkih temperatur spremeni v zanimive ledene plošče.



Ob tokratnem rekordnem vodostaju se mi je zdelo nadvse zanimivo posneti malce drugačno fotografijo Vranje jame, kot smo jo bili vajeni do sedaj. Želel sem se znebiti dnevne svetlobe, ki ji daje prepoznaven pečat in se z zvesto ekipo (Mojca, Boštjan, Andrej) v večernih urah podal proti jami. Prvič nam je zatajila tehnika, drugič pa je le vse delovalo tako, kot bi moralo. Le voda je v tedenskem razmiku upadla za kakšnega pol metra.



Vendar se nismo ustavili le v Vranji jami. Še severneje proti Logatcu lahko poplavnim vodam sledimo v čudoviti jami Gradišnica. O njej sem pisal že pred leti, ko smo v manjši ekipi pregledali glavne zanimivosti in naredili posnetek Putickove dvorane. Takrat je bila dvorana suha in le stežka smo si predstavljali kakšna je, ko je polna vode, saj se po ocenah takrat v njej zadržuje okoli 250.000 m3 vode.



Nedeljska akcija je bila številčno napolnjena do "stropa", saj so nam družbo delali še nemški prijatelji. V vhodnem breznu smo zaradi boljše pretočnosti nadelali dva spusta in s težavo pretovorili vso čolnarsko in fotografsko kramo do Putickove dvorane. Na mestu, kjer po spustu v dvorano ponavadi pristaneš na podornem stožcu, je seveda kraljevala voda. In da ne pristaneš v vodi, si moraš prej pripraviti čoln, v katerega se poskušaš čimbolj elegantno spustiti. Osvetlitev Janeza nad spustom in z Boletom v čolničku smo tokrat razreševali Alex, Timo in jaz, kar je spet zagnalo navdušenje do skupinskega ustvarjanja.



Vožnja po podzemnem jezeru je seveda posebno doživetje. V sušnem obdobju se lahko le čudimo višini stropa Putickove dvorane, takole pa si ga lahko sproščeno pobliže ogledamo. Kako visoko je dejansko zalita dvorana si lahko ogledate na fotografiji, ki se pokaže nekje na sredini spodnjega videa. Šele na tak način si lahko predstavljamo ogromne razsežnosti Putickove dvorane.



Ura je že začela priganjati, nas pa je čakala še zoprna stran obiska. Na površje je bilo treba znositi vso kramo, razopremiti brezno in napolniti avtomobile, tako da smo si nagrado v obliki pizze pošteno zaslužili. Kdor še nima dovolj tega pisanja lahko poškili še v galerijo in si ogleda spodnjo GoPro sestavljanko obiska Gradišnice. Naslednjič pa še kaj več o Rakovem Škocjanu in jami Svetih treh kraljev...

2014-01-09

V južnih delih Žirovcove jame

Čas ponavadi rad priganja, naju z Milanom pa tokrat še bolj. V januarju bo namreč prvo predavanje o odkrivanju Žirovcove jame pred najzahtevnejšo publiko, pred domačini Vrhnike, Stare Vrhnike in Zaplane. Pred tistimi, ki bodo Milanovo kronologijo požirali s široko odprtimi očmi, saj bo v tej pripovedi nastopala njihova jama - jama, ki leži takorekoč pod pragovi njihovih domov.


Žirovcova jama nosi spoštljivo okroglo katastrsko številko 10.000 in se z dolžino prek 5 kilometrov uvršča med najdaljše slovenske jame. Verjetno ni potrebno dvakrat omeniti, da je podrobno fotografiranje takšnega jamskega sistema dolgotrajno opravilo. V eni akciji si cele jame ni mogoče ogledati, kaj šele ustrezno pofotkati. In ker je jama mestoma pravi labirint, se brez nekoga, ki je tam že bil, v take predele raje ne podamo. Pa še tej osebi se lahko zgodi, da je pozabil na tisti pravi prehod.


V Žirovcovi jami smo nazadnje gulili fotografsko opremo pred dobrim letom in pol, kjer smo po Milanovih navodilih poskušali pobeležiti dva dela jame. Pri prvem smo spregledali poševen rov v katerega bi se morali spustiti, v južnih delih pa smo se ustavili pred skalnim blokom, ki nam je zaprl pot. No, izplen je vsekakor bil, a ne takšen, kakršnega si je želel Milan.


Ker so manjkali posnetki teh delov smo zaradi bližajočega predavanja še v prazničnem času med tednom usekali popoldansko akcijo. Nama z Milanom se je po daljši jamarski abstinenci proti južnim delom tokrat podala še Kristina. Cilja sta bila lep kapniški del v višjih etažah in sotočje dveh različnih vodotokov v jami. Kapniški deli ponavadi prijetno presenetijo, tokratni pa je bil še posebej zanimiv zaradi prosojnih rumeno-oranžnih kapnikov. No, ob frontalni osvetlitvi so običajno dolgočasni, znajo pa svoje čare pokazati takrat, ko jih presvetliš.


Pokukali smo tudi v dele za skalnim blokom, kjer smo se nazadnje ustavili. Po Milanovih besedah na bi to bilo tam, "kjer se ti zdi, da je konec, potem se pa uležeš na skalo v vodi, pogledaš gor in tam je prehod". Nekako tako je tudi bilo, a če bi zopet sledil Milanovemu opisu, prehoda gotovo ne bi opazil. Jama se tam nadaljuje v običajni maniri ogromnih podrtih blokov, kjer slediš potoku in iščeš logične prehode. Pri sotočju smo naredili še nekaj zadnjih posnetkov, potem pa odvihrali ven, proti trdi temi.


Ko sva z Milanom pregledovala ves uspeli fotomaterial Žirovcove jame, sva ugotovila, da bo za spodobno predstavitev treba opraviti še kakšno fotoakcijo. A za prvo bo materiala več kot dovolj. Kogar zanima, si lahko predstavitev ogleda 15. januarja na Vrhniki, v Cankarjevem domu. Ostalim, ki boste počakali še na kak dodaten posnetek, pa drugega, kot obljubo za naslednja predavanja, ne morem ponuditi. Nekaj dodatnih posnetkov tokratne akcije je na voljo tudi v galeriji.

2013-12-23

Na krajšem obisku Konasnice


O jami Konasnici so se razpisali že mnogi, kar ni zaradi njenih lepot nič nenavadnega. Jama je znana že dlje časa, a šele odkritje novih delov je krivo za pravo gorenjsko jamarsko senzacijo. Nobeden namreč ni pričakoval vseh običajnih lepot v obliki najrazličnejših kapnikov, zaves, ponvic, bele sige in še kaj bi se našlo. Zaradi tega so pred novimi deli odkritelji namestili vrata, ki lepo poskrbijo za moten dostop obiskovalcev z zlimi nameni. Ostale obiske dobronamernih jamarjev pa uspešno regulirajo pri turističnem društvu, kjer v dražgoški brunarici izposojajo ključ.


Po jutranjem gumidefektu in posledično poznejšem odhodu iz Ljubljane smo po kratkem postanku v Dražgošah začeli z iskanjem pravega parkirnega mesta. Po malce zmedenem opisu natakarice smo ga malenkostno zgrešili, na kar nas je opozoril prijazni domačin. Njegova prijaznost je šla celo tako daleč, da nam je s kretnjo nakazal pot, po kateri naj bi se povzpeli. Na žalost je bila napačna, kar smo ugotovili s poznejšim pogledom na GPS napravo, a se zaradi trme in ponosa nismo spustili nazaj na izhodiščno točko. Prečenje po neshojeni strmini je bilo seveda posebno doživetje. 


Do jame smo se tako privlekli šele ob 13. uri in ob dodatni želji, "da se ne bi ravno v trdi jami vlekli navzdol" ugotovil, da kakšnega kvalitetnega časa za foto izživljanja ravno ne bo. No, malce smo še potavali po vhodnem delu in se po ožjem prekopanem rovu pretočili skozi  vrata v nove dele, zbrali svoje misli in urno krenili proti koncu jame.


Jama se je že po nekaj metrih pokazala v vsej svoji lepoti. Čeprav smo pričakovali udoben rov, sta nas velikost in oblika še dodatno presenetila. Če ne drugega, smo se vsi strinjali v tem, da je nekoč voda tu spoštljivo delovala. Jama ves čas sledi isti smeri, brez zoprnih prekinitev v obliki pasaž ali stopenj. Paziti je treba le na premišljen korak, kar pa je v vsaki jami samo po sebi umevno.

Zadnje čase smo ugotavljali, da je bolj smiselno prekrižariti celotno jamo in se fotobeleženju posvetiti med povratkom. Dobra stran takšnega početja je v visoki morali sotrpinov, saj ni nobenega zoprnega ustavljanja zaradi fotkanja, vendar pa mora po drugi strani fotograf vložiti kar nekaj energije v pomnenje prostorov, ki bodo na povratku deležni posebne obravnave. Na žalost se takrat pokaže slaba stran te strategije, saj morala hitro skopni zaradi pogostega ustavljanja in dolgega čakanja. Hm, nekaj vmes bi bilo seveda idealno...


Ker je jama pogosto obiskana so jamarji označili pot z nadvse vidnimi rdečebelimi trakovi. Debata o tem ali je to potrebno ali ne je tu brezpredmetna, saj bi brez tovrstnih označb jama že zdavnaj izgubila svoj čar. Res je jamarska romantika v tem primeru manjša in tudi občutek nedotaknjenosti povsem splahni, a je možno vsaj s popravljeno fotografijo prikazati prvinskost teh prostorov.


Proti koncu jame se odcepi najlepši rov. Danes je seveda precej drugačen, kot so ga videli prvopristopniki, saj je svoj davek terjal obisk velikega števila ljudi. Ta se na srečo kaže le v potacanih tleh, poškodovanega in umazanega okrasja niti ni opaziti. Pohvale, predvsem tistim, ki v jame redkokdaj zaidejo.

Ob tako pozni uri je bilo jasno, da bo tokratni fotografski povratek hiter in karseda selektiven. Nekje na sredini lepega rova je morala že drvela proti dolgočasju in slabi volji, kar je seveda nakazovalo, da bo treba izlet kdaj ponoviti. Čeprav sem se neupravičeno zmrdoval, da je "jama pa res usrana do amena", sem v družbi domačega računalnika ugotovil, da je vsekakor vredna še enega obiska. In ker sem si jamo enkrat že ogledal, bo prišla v poštev primernejša strategija fotografiranja.

Po končani akciji smo si tradicionalno pizzo privoščili v dražgoški brunarici, ki jo ob priporočilu škofjeloških jamarjev tudi mi toplo priporočamo... Po dražgoških strminah in globinah smo se tokrat potikali Mojca, Andrej, Vesna, Alan, Nebojša in novopečeni Blaž. Še kakšen dodaten posnetek pa v galeriji.

2013-10-09

Velika dvorana v Breznu pri Medvedovi konti

Čeprav sem nazadnje obljubljal, da bo naslednja akcija namenjena Ledeni jami na Viševniku, se to zaradi organizacijskih zapletov na žalost ni uresničilo. Smo pa zato našli ustrezno nadomestno jamo, o kateri smo razpredali že v avstrijskem visokogorju. Domišljijo nam je namreč burila druga največja podzemna dvorana v Sloveniji, ki smo jo še pod vplivom dvorane Titanov želeli čimprej obiskati in ovekovečiti. Nabrali smo opremo, medse povabili še prostorskega fotografa Boštjana Burgerja in se odpravili proti pokljuškim gozdovom.


Dvorana se nahaja v Breznu pri Medvedovi konti in kakšnega posebnega truda, razen pri 100 metrskem spustu, pravzaprav ni potrebno vložiti. Prav gotovo pa so bile prve raziskave tega brezna v šestdesetih letih dosti bolj razburljive. Takrat so se po breznih spuščali še po lestvicah, za kar si moral imeti kar nekaj poguma in zaupanja v prijatelje. Drugi obisk se je tako končal skoraj tragično, ko se je jamarju med spuščanjem 20 metrov nad tlemi odtrgal spoj lestvice ter je zaradi tega prosto padel še 15 metrov. Ker je bil varovan, ga je sotrpin na površju, kljub velikim težavam, le uspešno zadržal, za nameček pa se mu je uspelo izogniti enemu od številnih smrekovih debel, ki štrlijo iz podornega stožca.


Največji med njimi deluje impozantno in nepredstavljiv je bil trenutek, ko se je z vso silo zapičil v podorno kamenje. Dokler bo še vztrajal v svoji pokončni drži, bo služil kot odlična markacijska točka vsakega posnetka. No, nekako se nam je zazdelo, da bi bil poravnan lepši. Ni nam uspelo...


Ko dvorano osvetliš z močnimi lučmi deluje na prvi pogled povsem običajno majhna. Stene so po občutku oddaljene kakšnih 30 metrov, do stropa je največ 20, vse skupaj ne deluje nič kaj posebnega. Jama ne premore velikih kapnikov na katerih bi se ti ustavil pogled, skalnati bloki pa na daljavo delujejo kot večji kamni.


Videz seveda vara, saj je premer dvorane okoli 150 metrov, višina stropa pa ponekod presega tudi več kot 50 metrov. Šele ko postaviš jamarja v oddaljeni kot dvorane, ti postane jasno, za kako velikanske dimenzije gre. Optična prevara "par excellence".



Ni pa to bila edina naloga, ki smo si jo zadali. Odločili smo se še pokukati v kratko stopnjo na drugem koncu dvorane, kjer je Vid malo potreniral opremljanje jame. Med zabijanjem svedrovca smo si ostali privoščili še malo eksperimentalnih in šaljivih trenutkov, na koncu ugotovili, da je Vid vzorno opravil preizkušnjo in še opravili s fotko sicer dolgočasnega brezna.


Kljub enostavni jami smo dan kar kvalitetno zabili ter se šele v poznih urah skobacali na površje, a na srečo dovolj zgodaj za zaključek v lokalni pizzeriji. Pri tokratnem, bolj kreativnem osvetljevanju, smo se trudili Bole, Janez, Natalija, Vid in Matej, še več fotomateriala pa seveda v galeriji.


2013-09-27

V ledenem podzemlju Eiskogla



Dogovarjanja o obisku jame Eiskogelhöhle v sosednji Avstriji so se v zadnjem letu končno premaknila iz točke nič. Po dveh odpovedih že začrtanih datumov, nam je konec letošnjega septembra v tretje le uspelo sestaviti ekipo in uskladiti logistične ter vremenske težave. Čeprav je bila napoved za naše kraje optimistično zastavljena, so se na avstrijski strani Alp nabirali težki oblaki. Kakšen tovor nosijo, nam je bilo dano spoznati šele naslednji dan, ko smo po dobrem spancu v koči doktorja Heinricha, v mokrem in oblačnem jutru, na hrbte naložili vso potrebno kramo za hribolazenje, jamarjenje in fotografiranje.



Vhod v jamo se nahaja na 2100 metrih nadmorske višine, kjer se ob koncu septembra že lahko kažejo ostri zimski zobje. Na vršnem prelazu nas je ob spremljavi dežno-snežnih padavin prepihalo kot za šalo, celo toliko, da smo skoraj izgubili enega člana. Popuščati je začelo šele pri vhodu v jamo in nam tako olajšalo preoblačenje v jamarsko uniformo. Tokratna ekipa je bila številčno močna. Poleg devetih članov JKŽ se je akciji pridružilo še enako število nemških jamarjev, ki so uredili vstop in vodenje po jami. Jama je namreč turistična (?!?) in slovi kot najvišje ležeča tovrstna jama.


Manj zanimivi vhodni deli so minili hitro in navdušili le z manjšimi detajli ter traverzami. Kljub gorskemu tipu jame, meandrov in brezen ni bilo na spregled pa tudi ožino smo našli le eno. Smo pa dobro izbuljili oči, ko smo vstopili v ogromno dvorano Titanenhalle. Po sprehodu skozi njo se seveda nismo počutili kot titani, bi pa bilo gotovo zanimivo kakšnega srečati v tako ogromnem prostoru.


Prvi stik z ledom je bilo manjše razočaranje. Ledeni stalagmit, ki ponavadi očara s svojo velikostjo, tokrat ni kazal ponosnega videza. Za obisk jame smo namreč izbrali najslabši letni čas, ko se ponavadi led topi. Kapljalo in curljajo je od vsepovsod, a optimizem vseeno ni splahnel. Proti končnim delom se je led spet začel kazati v svoji najlepši podobi in v prehodu do znamenite Halle der Circe žarel v lepih barvnih odtenkih.



Znamenita dvorana je doživela že veliko fotografskih obiskov in jo ponavadi vsi ovekovečijo z iste točke. Tudi nama z Alex ni ušla podobna kompozicija. Koordinacijo smo poskušali urejati z radijskimi postajami, vendar je opisovanje mest osvetljevanja bilo skrajno naporno. Lažje se je bilo nekajkrat spustiti po klancu navzdol in na licu mesta pojasniti osvetlitvene želje. Na koncu se je z nastajanjem fotografije trudilo šest jamarjev in seveda model.


Na žalost množičen obisk terja svoj davek. Pot, po kateri se spustiš do ledenih velikanov, je peščena, katere nanos se neprestano nalaga ob vznožju ledu, z derezami pa ga vsak obiskovalec še dodatno raznaša naokoli. Upam le, da ga vsake toliko časa voda le odplakne, vendar sodeč po količini, temu ni tako. No, nekaj ur obiska nam je hitro minilo in na žalost nismo uspeli pokukati še v nekatere zaledenele dele. Je pa slabo voljo odpihnilo lepo vreme, ki nas je čakalo na izhodu.



Naslednji dan nas je pričakalo lepo jutro z bežečimi meglicami po dolini, pravo nasprotje prejšnjega dne, ko nas je opralo in prezeblo do vhoda v jamo. Kot naročeno za skupinsko fotko. Poleg jamarjev in jamark nas je s prisotnostjo na fotki počastil tudi Jaka, član junior sekcije JKŽ in gospodarica Maria, ki je skrbela za naše dobro počutje.


Naslednjič pa nas zopet čaka obisk ledene jame. Seveda bomo obiskali našo znanko na Viševniku, ki s svojo skromnostjo težko tekmuje z avstrijsko velikanko. Do takrat pa še tale razglednica z goro Eiskogel v ozadju in seveda dodatne fotke v galeriji.


2013-08-26

Poletne objave

V poletnih mesecih se je nabralo nekaj objav v tiskanih medijih, ravno toliko, da si zaslužijo omembo tudi na blogu. Jamskim se je po daljšem zatišju pridružil tudi nov 3D projekt za katerega je seveda poskrbel team Place3D, pogum pa so tokrat zbrali pri slovenski izdaji revije Playboy. Če sva bila pri prejšnjih podobnih izdajah z Matjažem zastopana skromno, so se v uredništvu tokrat res potrudili. Objavljen je tako Matjažev Playmate in fotografija arhitekturnega projekta Galaxy Soho, Matjažev intervju 20V s celostranskim portretom, osemstranski oris mojega 3D profila s kupom fotk in dobrodošlimi nasveti ter portret hokejskega kluba Slavija. Za ljubitelje tihe vožnje je objavljen 3D portret novega električnega avtomobila Tesla, za nameček pa je na Playboyevi spletni strani objavljen še krajši pogovor o 3D fotografiji. Res bogato in poučno. Malce manj opazno nas je obšla izdaja Digitalne kamere, saj so poleg moje omembe avtorja fotografij pozabili vključiti še naslov članka v kazalu revije. Kdor je ne bo prelistal, ne bo opazil zanimivega pisanja Damirja Vrančiča o 3D fotografiji. Več sreče uredništvu prihodnjič.


Je pa bilo zato odmevneje med jamskimi izdajami. Kot veliko čast si lahko štejem objavo v slovenski izdaji National Geographica o jami Davorjevo brezno, za katero se je s sestavljanjem besedila trudil Tadej Golob. Za bolj doživeto pisanje smo ga spravili v jamo in ga živega tudi izvlekli, med manevrom pa ponovili fotko iz velike dvorane, kjer so poleg sotrpinov iz jamarskega kluba Železničar pomagali še škofjeloški jamarji. Članek je bil v matičnem uredništvu izbran med štiri najboljše meseca junija.
Prelomna pa je bila tudi objava v znameniti angleški jamarski reviji Descent, saj je bila na naslovnici prvič objavljena fotografija iz slovenske jame in od slovenskega fotografa. In to po več kot 40. letih izhajanja. Objavljene so fotografije iz Golokratne jame, kjer smo obiskali izredno lepo ohranjeno dvorano. Poleg naslovnice se fotografije bohotijo še v sredini in na ovitku, pripisano pa je še lepo besedilo. Hvala uredništvu!
Tole pisanje naj zaključim še enkrat v domačem tisku. V avgustovski izdaji Planinskega vestnika je izšla simpatična pripoved Mojce Stritar o Ledeni jami na planini Viševnik, kamor pridno zahajamo že nekaj let. Ob čudovitem besedilu je objavljenih še nekaj fotografij iz te zanimive jame.
Za vizualen vtis pobrskajte med objavami na domači spletni strani.


2013-07-26

Po dolgem času spet v Mitjino jamo

Kot že velikokrat napisano je Matarsko podolje ena izmed lepših jamarskih destinacij v Sloveniji. Zanimivo je pravzaprav kar po celotni dolžini in tudi na koncu skriva kar nekaj jam, katerih lepote zmorejo prižgati plamen pozornosti tudi najbolj razvajenim jamarjem. Nekatere jame je že močno načel zob obiskovanja, drugim pa je zaradi nadzorovanega vstopa uspelo uiti tovrstnim ugrizom. Ena takšnih je gotovo Mitjina jama, katero ni možno obiskati brez ustreznega ključa.



V Mitjini jami smo tokrat zabeležili tretji obisk. Prvi se je odvil že daljnega 1996, ko sem z bratom Tiborjem, ki je skrbel za 3D posnetke ter številčno podporno ekipo prekrižaril začetne dele jame, se navduševal nad čudovitim okrasjem in prostornimi dvoranami ter si obljubil, da se še vrnem. Obljubo sem izpolnil za potrebe fotografiranja klubskega "Naked Cavers" koledarja in že kmalu ugotovil, da bo jamo treba spet obiskati.



Tokrat nas je radovednost gnala zaradi bližajočega mednarodnega srečanja jamskih fotografov, ki se bo odvijal v naših login in okolici Trsta. Osvežiti je bilo treba spomin kakšna je jama, ali bo primerna za foto beleženja in najpomembneje - ali bo zadovoljila izkušene jamske fotografe. No, ugotovili smo, da se je treba na nekaterih mestih kar pošteno pretegniti, vendar je vsekakor vredno truda.


Naš tokratni cilj so bili skrajni rovi, kjer se skriva kar nekaj posebnih tvorb, ki jih v ne vidiš prav pogosto. Vendar pa je blato v teh koncih, predvsem v ozkih delih, zelo radodarno, pa tudi občutljivost ne prav širokega rova ne prenese kakšnih množičnih obiskov. Kljub vsemu je trud gotovo poplačan s čudovito kristaliziranimi izsušitvenimi razpokami, ki s svojo nezemeljsko podobo očara vsakogar. Nas je vsekakor.



Rov se proti koncu razširi v dvorano, kjer je potrebna že skrajna previdnost glede izbire poti. Pod škornji se pri vsakem koraku lomi krhek sloj sige in če kje, je tu najbolj pomembno hoditi po že shojenih poteh in loviti še tako neznatne krpice blatnih stopinj prejšnjih obiskovalcev.


Tokrat smo se po rovih Mitjine jame trudili Mojca, Blaž in Miha, akcijo pa smo zaključili z dobro pizzo in se doma mukoma lotili blatne opreme. Še nekaj dodatnih posnetkov pa seveda v galeriji.