David proti Golijatu

Pogosto mi misli odtavajo k Olympusu OM4-T, ki mi je družbo delal več kot desetletje. Še danes ga vsake toliko vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Nobenega avtofokusa, nobenega ON/OFF stikala, le mojstrska mehanika in optika. S fiksnim objektivom ni zavzemal kakšnega pretiranega prostora. Z bliskavico vred sem ga lahko prenašal v majhnih, tudi nenavadnih torbah in škatlah, celo samogradnih. Deloval je brezhibno, kakovost je bila vrhunska in prav težko mi ga je bilo postaviti v omaro ter presedlati na digitalno tehniko. A kaj, ko ima ta številne prednosti in že ogled posnetka je bilo nekaj čudovito osvobajočega. Nobenih razvijanj več, nobenega nepotrebnega čakanja in nobenega stresa.

Olympus OM4-T je spoštljivo majhen v primerjavi s Canonom 5DmkII

Vendar pa je analogni ljubljenec imel prednost, ki sem jo še kako pogrešal pri digitalcih. Bil je namreč majhen in v to skupino boljših SLR-jev ne moremo tlačiti. Res je, na voljo so tudi manjši kompakti, ki premorejo skoraj vse, kar imajo tudi veliki, vendar se največkrat zatakne pri objektivu. Širšega kota, kot ga ponuja žariščnica 24 mm, ne premorejo, ta pa je v jamski fotografiji precej dobrodošel. Največ posnetkov ponavadi nastane med 16 in 21 mm (format 35 mm), kar jasno napeljuje na uporabo zoom-objektiva 16-35 mm. Tega ponujajo vsi veliki proizvajalci, vendar le za SLR-je.

Takole izgleda prostovoljno mučenje s "prasico" in fotokovčkom. Pred vhodom v Burjo. Foto: Dean Zobec.

Dokler smo še pri močeh lahko po jamah vlačimo tudi najtežje fotoaparate in objektive, povsem drugače pa je, ko jama pokaže svoje zobe. Vse jame le niso enostavne, lahko dostopne, prostorne in kratke. Veliko je tudi takšnih, ki ti zaradi ozkih prehodov, blata in globin pijejo prepotrebno energijo in takrat si misliš, le zakaj je bilo treba v to vleči še foto opremo. Z lažjo in manjšo, zapakirano v majhnem bidonu in vstavljeno med ostalo kramo v transportki bi bilo lahko življenje popolnoma drugačno. OK, objektiv se da seveda sneti in z nekaj vaje v bidon zatlačiti skupaj s fotoaparatom, vendar se temu strogo izogibam. Jo imam preveč rad in jo rajši ohranjam čisto ...

Fuji X-M1 je še manjši in v primerjavi s Canonom pravi malček

Poleg običajnih SLR-jev so se že pred leti pojavili prvi fotoaparati brez prizme. Ledino so orali pri Olympusu s sistemom micro 4/3, pridružili so se tudi drugi in v letih se je nabralo kar precej fotoaparatov in objektivov tega sistema, vendar me s kvaliteto posnetka niso prepričali. Šele pred kratkim, ko sem se spet začel spraševati o lažji in manjši alternativi, sem prek prijateljevega namiga usmeril misli proti Fujijevem taboru. In če ti omeni nekaj takega: "Poglej, micro 4/3 ni ne vem kaj, Fujija M1 dobiš rabljenega že za majhen denar, slika je super, objektivov je kolikor hočeš, poglej si malo...", mi ni ostalo drugega, kot ga preizkusiti.

Fuji X-M1 z objektivom 10-24mm: 760 gramov, Canon 5DmkII z objektivom 16-35mm: 1590 gramov

X-M1 lahko s flešem vred brez težav stlačim v bidon, ki je s težo 1,6 kilogramov skoraj trikrat lažji kot Canon s flešem v fotokovčku s 4,1 kilogrami.

Poleg majhnega ohišja je bil prvi pogoj seveda objektiv in Fuji ga na srečo proizvaja. Objektiv 10-24mm pokriva vse iskane goriščnice, je vrhunske izdelave z notranjim premikanjem leč med zumiranjem in celo s stabilizacijo slike. Ni ravno med lažjimi in tudi velikost je večja, kot bi jo pričakoval za tak sistem, a alternative praktično ni. Drugi pogoj pa je bila seveda kvaliteta posnetka, predvsem količina šuma v temnih predelih in daljših ekspozicijah, kar me je po preletu različnih on-line testnih strani, kjer se je Fujijevo tipalo odlično obneslo, povsem prepričalo. Brezzrcalniki imajo vgrajena tipala velikosti APS-C, ki jih ponavadi srečamo v manjših SLR-jih in so precej večja od tipal micro 4/3. Tako je večje tipalo "krivo" za manj šuma in posledično za boljšo fotografijo. Nenazadnje bi pri odločitvi lahko odločalo tudi ohišje, a ima M1 kljub majhnosti vse nastavitve, ki jih fotograf potrebuje. Manjka mu le okular, zato so vse informacije, vključno s predogledom na voljo le prek LCD zaslončka. Moteče? Stvar navade, meni je tak način kar hitro prirasel k srcu.

Testna fotografija Fuji X-M1, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testna fotografija Canon 5DmkII, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testno fotografijo smo priložnostno naredili med ogledom Predjame in kapnik Polž se je izkazal za primerno jamsko okolje. Vzporedno sta stala dva sistema: Canon 5DmkII z objektivom 16-35 mm/f2.8 in Fuji X-M1 z objektivom 10-24 mm/f4, z enakima nastavitvama 1/50s, f5.6, ISO 400, 4350K in slikano v RAW (ker sem bil malce raztresen, je bila Fujijeva ekspozicija nastavljena pri 1/5s, kar pa je Fujiju lahko le v breme), osvetljeno s štirimi Yongnuo YN-560II fleši. Izvoz je bil narejen iz Lightrooma brez dodatnih nastavitev, tako kot je fotoaparat zajel fotografijo. Podroben pregled pri Fujiju pokaže navdušujoče rezultate, v nekaterih elementih celo prekaša svojega velikega tekmeca. Fotografija je ostra, tudi v kotih, kromatskih popačenj je malo, dinamika povsem na nivoju in tudi bojazen okoli šuma je povsem odveč. Spodaj je nekaj primerov, ki bodo gotovo povedali več:

Fuji X-M1: ostrina v levem zgornjem kotu

Canon 5DmkII: ostrina v levem zgornjem kotu

Fuji X-M1: detajl in ostrina jamarja

Canon 5DmkII: detajl in ostrina jamarja

Fuji X-M1: kapnik Polž

Canon 5DmkII: kapnik Polž

Fuji X-M1: šum pri +4EV

Canon 5DmkII: šum pri +4EV

Naslednja težka jama bo zato lažja, v to sem prepričan. Fujijeva slabost se kaže le v nižji ločljivosti in slabem videu, fotografijam pa ni moč očitati ničesar. Res je, lahko bi ga primerjal tudi z najnovejšimi SLR-ji, kot sta 5DmkIII ali Nikon 810, vendar to ni bila poanta te primerjave. Bistvo je bilo najti neko alternativo, ki s svojo majhnostjo še vedno dosega visok nivo kvalitete fotografije in mislim, da se je za nekaj časa iskanje zaustavilo. Upam, da za čim dlje...

Jamarska oprema

Med brskanjem po Life arhivu sem naletel na zanimivo fotografijo jamarja iz leta 1946, kako pozira pred kupom svoje opreme. V tistih časih je bilo jamarstvo velika avantura. No, pravzaprav je bilo tako z vsemi raziskovanji tistega časa. Iz današnje perspektive so bila oblačila popolnoma neprimerna za težavne razmere, razsvetljava je bila zapletena in nerodna, da ne omenjam plezalne opreme, ki je danes v neki popolnoma drugi dimenziji kot takrat. In kako je s tem danes?

Takole zgleda pri meni. Levo zgoraj sta kombinezona v PVC (ki je nepremočljiv če ni raztrgan) in kordura izvedbi (z dodatno zaščitenimi predeli), pod kombinezonom se večinoma znojim kar v bombažnih majicah, grejem pa se s podkombinezonom in nogavicami iz flisa. Ponavadi ne pozabim tudi na ščitnike za kolena, ker rezervnih kolen pač ne dajejo, roke si rad zaščitim s PVC ali običajnimi rokavicami (odvisno od razmer v jami), na noge pa nataknem kar ekstra vzdržljive škornje. Transport vsega mogočega in nemogočega je v jami najlažje opraviti s transportkami vseh velikosti (po domače prasicami, le najmanjšim pravimo ljubkovalno beer-bag), Peli kovčki (beri zgodbo) in kanistri, ki ponavadi končajo v prasicah. Za konec ostane le še kovačija, oziroma plezalna oprema, brez katere bi bila marsikatera jama nedosegljiva in pa čelada z električno razsvetljavo (karbidke so čedalje redkejše).

Zgodba o trpežnem kovčku

Na začetku je bila navadna fototorba, kasneje jo je zamenjala že malce bolj nobel, taka, za okoli pasu (na bratu Tiborju v Jami pod Debelim vrhom). In ker je včasih tudi premočila ter se vsake toliko časa udarila ob steno je bil skrajni čas, da si poiščem kaj bolj trdnega, a še vedno dovolj primernega za transport po jamah. Po prvih samogradnjah, ki niso vodile k nobeni pametni rešitvi (kot je bila na primer tale, sešita iz nekih cerad in podložena s stiroporjem) sta bili na koncu le dve možnosti - kanister ali pa kovček. V kanister je vedno težko kaj natlačiti, poleg tega pa nikoli ne veš kako se bo obnašal med premetavanjem po jami, zato je bila zadnja postaja kovček. Tisti čas je bila edina izbira Peli kovček, ponaredkov namreč še ni bilo na spregled. Bahali so se z izredno robustnostjo in vodotesnostjo, ponujali pa so tudi doživljenjsko garancijo, ki ni veljala le v primeru ugriza belega morskega psa in medveda. In ker še nismo okusili čarov Evropske unije, sem izkoristil obisk sejma Photokine leta 2000 in si nabavil prvi Peli kovček 1400 oranžne barve. Potrebno je bilo le še izrezati prostorčke za Olyja, fleš in drobnarijo in kmalu sva postala nerazdružljiv par na jamarskih akcijah.

Potem pa je prišla na vrsto črna sobota 2007 v jami TauTona. Po vhodni izkopani 10-metrski stopnji se je treba malce skloniti in povleči skozi ožino, takoj za njo pa se prične ožji meander, ki se po nekaj metrih prevesi v veliko dvorano. In kot zanalašč si pri prehodu skozi ožino nisem pripel Pelija. Trenutek nepazljivosti in že se je zapeljal po meandru. Plink, plenk, plonk in požrla ga je črna tema. Minile so dolge tri sekunde in nato je zamolklo zabobnelo...
S težkim srcem sem se spustil po 25 metrski stopnji in uzrl nesrečneža med kamnitimi bloki, kjer je sameval z zlomljeno klipsno, poškodovanim pokrovom in počeno stranico, pa še o-ring mu je nekako iztrgalo iz objema plastike. Ampak foto-roba je ostala nedotaknjena - in delujoča! Verjetno je marsikdo takrat slišal nekaj ogromnih kamnov, ki so se odvalili z mojega srca...

Dobro, prigoda se je srečno končala, mene pa je vseeno zanimalo, kako je z garancijo. V tem času so prejšnjima pogojema dodali še poškodbe kovčka, ki jih povzorči otrok do starosti 5 let. In v teh letih so začeli Pelije prodajati tudi v Sloveniji pri podjetju Dat-Con. Pa sem se pripeljal do Polzele, jim pokazal kovček, smo ga lepo pofotkali, se še malo pogovorili in se odpeljal domov z novim Pelijem 1400. Tastari pa se danes le še upokojensko nasmiha z vrhnje police na kletni stalaži. Kot spomin na luštne čase.

Rože v makro 3D-stereo tehniki

Že dolgo nazaj je bil en tak, običajen večer. Nič posebnega se ni dogajalo, ura je bila kot običajno že pozna in "tamala" sta se že umirila. Med sprehodom skozi kuhinjo se mi je pogled ustavil na afriški vijolici, ki se je kljub starosti čudovito razcvetela. No, torej se je natančno 1x tedensko zalivanje le obrestovalo. Saj ne, da bi bil mahnjen na rožice, ampak cvetovi Sanpavlij (kot jim tudi pravijo) so res nekaj posebnega, ki v svoji žametni strukturi zažarijo šele ob primerni osvetlitvi. Kako fantastično je to šele v stereo tehniki!
Rože so čudovit poligon za makro 3D stereo fotografijo saj se ne premikajo. No, če se zadeve lotimo na prostem, nam jo bo hitro zagodel kak vetrič. Trik je namreč v tem, da v stereo fotografiji ne potrebujemo vedno dveh fotoaparatov. Dovolj je tudi eden, ki ga med dvema posnetkoma za določeno razdaljo premaknemo v levo ali desno stran. Vendar pa se v vmesnem času objekt ne sme premakniti "niti za las", saj se vsaka, še tako majhna razlika leve in desne slike v 3D stereu takoj opazi. Za makro posnetke potrebujemo še natančno makro-tračnico in makro-objektiv, no, jaz pa vseeno najraje poprimem za zvestega Olympusa 5060 s spoštljivim makro zajemom.

Nekaj ur mi je nato vzelo fotografiranje in še večer zatem, da sem serijo primerno tudi sestavil. Tako je nastala pričujoča 3D stereo serija, ki si jo lahko zavrtite na spodnjem naslovu. Ogled je mogoč s škiljenjem (cross-eyed) - v primeru, da vam je ta izraz tuj, pa predlagam obnovitev znanja z vajama, o katerih sem enkrat že pisal.



Ker pa se mi zdi, da bi lahko bila serija tudi boljša ali pa vsaj pestrejša in da rabi nekakšno novo preobleko, sem letos čakal še na travniške rožice, ki se ponavadi neugledno pozibavajo na okoliških travnikih. Seveda tudi one skrivajo marsikatera presenečenja, nekatera med njimi zelo velika - le "od blizu" jih je treba pogledati. Klik na galerijo!

3D posnetki so v "cross-eyed" načinu gledanja, kar pa seveda ni edina možnost, ki je na voljo. O pregledovalniku StereoPhotoViewer (Java) pa sem tudi že pisal.

Interaktivni prikaz različnih osvetlitev

Kako predmet osvetliti, s katere strani bo najbolj primerno, kaj se z določeno osvetlitvijo doseže, bo sploh dovolj svetlo... Nekaj odgovorov si lahko poiščete sami prek interaktivne spletne strani.