Na začetku je bila navadna fototorba, kasneje jo je zamenjala že malce bolj nobel, taka, za okoli pasu (na bratu Tiborju v Jami pod Debelim vrhom). In ker je včasih tudi premočila ter se vsake toliko časa udarila ob steno je bil skrajni čas, da si poiščem kaj bolj trdnega, a še vedno dovolj primernega za transport po jamah. Po prvih samogradnjah, ki niso vodile k nobeni pametni rešitvi (kot je bila na primer tale, sešita iz nekih cerad in podložena s stiroporjem) sta bili na koncu le dve možnosti -
kanister ali pa kovček.
V kanister je vedno težko kaj natlačiti, poleg tega pa nikoli ne veš kako se bo obnašal med premetavanjem po jami, zato je bila zadnja postaja kovček. Tisti čas je bila edina izbira
Peli kovček, ponaredkov namreč še ni bilo na spregled. Bahali so se z izredno robustnostjo in vodotesnostjo, ponujali pa so tudi
doživljenjsko garancijo, ki ni veljala le v primeru ugriza belega morskega psa in medveda. In ker še nismo okusili čarov Evropske unije, sem izkoristil obisk sejma Photokine leta 2000 in si nabavil prvi Peli kovček 1400 oranžne barve. Potrebno je bilo le še izrezati prostorčke za
Olyja, fleš in drobnarijo in kmalu sva postala nerazdružljiv par na jamarskih akcijah.
Potem pa je prišla na vrsto črna sobota 2007 v jami TauTona. Po vhodni izkopani 10-metrski stopnji se je treba malce skloniti in povleči skozi ožino, takoj za njo pa se prične ožji meander, ki se po nekaj metrih prevesi v veliko dvorano. In kot zanalašč si pri prehodu skozi ožino nisem pripel Pelija. Trenutek nepazljivosti in že se je zapeljal po meandru. Plink, plenk, plonk in požrla ga je črna tema. Minile so dolge tri sekunde in nato je zamolklo zabobnelo...
S težkim srcem sem se spustil po 25 metrski stopnji in uzrl nesrečneža med kamnitimi bloki, kjer je sameval z zlomljeno klipsno, poškodovanim pokrovom in počeno stranico, pa še
o-ring mu je nekako iztrgalo iz objema plastike. Ampak foto-roba je ostala nedotaknjena - in delujoča! Verjetno je marsikdo takrat slišal nekaj ogromnih kamnov, ki so se odvalili z mojega srca...
Dobro, prigoda se je srečno končala, mene pa je vseeno zanimalo, kako je z garancijo. V tem času so prejšnjima pogojema dodali še poškodbe kovčka, ki jih povzorči otrok do starosti 5 let. In v teh letih so začeli Pelije prodajati tudi v Sloveniji pri podjetju
Dat-Con. Pa sem se pripeljal do Polzele, jim pokazal kovček, smo ga lepo pofotkali, se še malo pogovorili in se odpeljal domov z novim Pelijem 1400. Tastari pa se danes le še upokojensko nasmiha z vrhnje police na kletni stalaži. Kot spomin na luštne čase.
Na začetku je bila navadna fototorba, kasneje jo je zamenjala že malce bolj nobel, taka, za okoli pasu (na bratu Tiborju v Jami pod Debelim vrhom). In ker je včasih tudi premočila ter se vsake toliko časa udarila ob steno je bil skrajni čas, da si poiščem kaj bolj trdnega, a še vedno dovolj primernega za transport po jamah. Po prvih samogradnjah, ki niso vodile k nobeni pametni rešitvi (kot je bila na primer tale, sešita iz nekih cerad in podložena s stiroporjem) sta bili na koncu le dve možnosti - kanister ali pa kovček. 
V kanister je vedno težko kaj natlačiti, poleg tega pa nikoli ne veš kako se bo obnašal med premetavanjem po jami, zato je bila zadnja postaja kovček. Tisti čas je bila edina izbira Peli kovček, ponaredkov namreč še ni bilo na spregled. Bahali so se z izredno robustnostjo in vodotesnostjo, ponujali pa so tudi doživljenjsko garancijo, ki ni veljala le v primeru ugriza belega morskega psa in medveda. In ker še nismo okusili čarov Evropske unije, sem izkoristil obisk sejma Photokine leta 2000 in si nabavil prvi Peli kovček 1400 oranžne barve. Potrebno je bilo le še izrezati prostorčke za Olyja, fleš in drobnarijo in kmalu sva postala nerazdružljiv par na jamarskih akcijah.
Potem pa je prišla na vrsto črna sobota 2007 v jami TauTona. Po vhodni izkopani 10-metrski stopnji se je treba malce skloniti in povleči skozi ožino, takoj za njo pa se prične ožji meander, ki se po nekaj metrih prevesi v veliko dvorano. In kot zanalašč si pri prehodu skozi ožino nisem pripel Pelija. Trenutek nepazljivosti in že se je zapeljal po meandru. Plink, plenk, plonk in požrla ga je črna tema. Minile so dolge tri sekunde in nato je zamolklo zabobnelo...
S težkim srcem sem se spustil po 25 metrski stopnji in uzrl nesrečneža med kamnitimi bloki, kjer je sameval z zlomljeno klipsno, poškodovanim pokrovom in počeno stranico, pa še o-ring mu je nekako iztrgalo iz objema plastike. Ampak foto-roba je ostala nedotaknjena - in delujoča! Verjetno je marsikdo takrat slišal nekaj ogromnih kamnov, ki so se odvalili z mojega srca...
Dobro, prigoda se je srečno končala, mene pa je vseeno zanimalo, kako je z garancijo. V tem času so prejšnjima pogojema dodali še poškodbe kovčka, ki jih povzorči otrok do starosti 5 let. In v teh letih so začeli Pelije prodajati tudi v Sloveniji pri podjetju Dat-Con. Pa sem se pripeljal do Polzele, jim pokazal kovček, smo ga lepo pofotkali, se še malo pogovorili in se odpeljal domov z novim Pelijem 1400. Tastari pa se danes le še upokojensko nasmiha z vrhnje police na kletni stalaži. Kot spomin na luštne čase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar