Velika dvorana v Breznu pri Medvedovi konti

Čeprav sem nazadnje obljubljal, da bo naslednja akcija namenjena Ledeni jami na Viševniku, se to zaradi organizacijskih zapletov na žalost ni uresničilo. Smo pa zato našli ustrezno nadomestno jamo, o kateri smo razpredali že v avstrijskem visokogorju. Domišljijo nam je namreč burila druga največja podzemna dvorana v Sloveniji, ki smo jo še pod vplivom dvorane Titanov želeli čimprej obiskati in ovekovečiti. Nabrali smo opremo, medse povabili še prostorskega fotografa Boštjana Burgerja in se odpravili proti pokljuškim gozdovom.

Dvorana se nahaja v Breznu pri Medvedovi konti in kakšnega posebnega truda, razen pri 100 metrskem spustu, pravzaprav ni potrebno vložiti. Prav gotovo pa so bile prve raziskave tega brezna v šestdesetih letih dosti bolj razburljive. Takrat so se po breznih spuščali še po lestvicah, za kar si moral imeti kar nekaj poguma in zaupanja v prijatelje. Drugi obisk se je tako končal skoraj tragično, ko se je jamarju med spuščanjem 20 metrov nad tlemi odtrgal spoj lestvice ter je zaradi tega prosto padel še 15 metrov. Ker je bil varovan, ga je sotrpin na površju, kljub velikim težavam, le uspešno zadržal, za nameček pa se mu je uspelo izogniti enemu od številnih smrekovih debel, ki štrlijo iz podornega stožca.

Največji med njimi deluje impozantno in nepredstavljiv je bil trenutek, ko se je z vso silo zapičil v podorno kamenje. Dokler bo še vztrajal v svoji pokončni drži, bo služil kot odlična markacijska točka vsakega posnetka. No, nekako se nam je zazdelo, da bi bil poravnan lepši. Ni nam uspelo...

Ko dvorano osvetliš z močnimi lučmi deluje na prvi pogled povsem običajno majhna. Stene so po občutku oddaljene kakšnih 30 metrov, do stropa je največ 20, vse skupaj ne deluje nič kaj posebnega. Jama ne premore velikih kapnikov na katerih bi se ti ustavil pogled, skalnati bloki pa na daljavo delujejo kot večji kamni.


Videz seveda vara, saj je premer dvorane okoli 150 metrov, višina stropa pa ponekod presega tudi več kot 50 metrov. Šele ko postaviš jamarja v oddaljeni kot dvorane, ti postane jasno, za kako velikanske dimenzije gre. Optična prevara "par excellence".

Ni pa to bila edina naloga, ki smo si jo zadali. Odločili smo se še pokukati v kratko stopnjo na drugem koncu dvorane, kjer je Vid malo potreniral opremljanje jame. Med zabijanjem svedrovca smo si ostali privoščili še malo eksperimentalnih in šaljivih trenutkov, na koncu ugotovili, da je Vid vzorno opravil preizkušnjo in še opravili s fotko sicer dolgočasnega brezna.

Kljub enostavni jami smo dan kar kvalitetno zabili ter se šele v poznih urah skobacali na površje, a na srečo dovolj zgodaj za zaključek v lokalni pizzeriji. Pri tokratnem, bolj kreativnem osvetljevanju, smo se trudili Bole, Janez, Natalija, Vid in Matej, še več fotomateriala pa seveda v galeriji.