2012-06-28

Nedotaknjena Golokratna jama

Vhodno brezno Golokratne jame je znano že od pamtiveka, saj gre največjo udornico na prevrtanem področju med Lipico in Sežano, v jamarski meki takorekoč. No, 80 metrska vhodna stopnja te načeloma popelje le v simpatično poraslo vhodno dvorano. Z veliko smelosti bi jo vizualno lahko primerjal z mega dolinami na Novi Gvineji, kot nekakšen minimundus onih globokih beštij, čeprav ji za popolnost manjka še kak mega vodotok.


Prvič sem jo obiskal z Urošem pred desetimi leti in takrat nisva imela pojma, na kateri strani udornice se ponavadi spustiš v njeno nedrje. Izbrala sva severno stran, jo na sveže opremila s svedrovci in se med drevjem in grmovjem končno prebila do čistega spusta, brez dotikanja sten. In zdi se mi, da je pogled od tu še najbolj krasen. Ampak, kot sva izvedela kasneje, se običajni spust začne na jugovzhodu.


Tokrat smo šli po klasični varianti. Opremljala je Alex, naša mednarodna članica, ki je bila v jami že večkrat in je prav dobro vedela, kje tičijo fiksi, kje se je treba izogibati drevju, kje se štrik najmanj drgne in koliko ga sploh rabimo do podna. Vendar pa se tokrat nismo spustili le v vhodno dvorano. Golokratna ima namreč tudi nove dele, ki so na srečo varno spravljeni pod ključem. Obisk je v tem delu izredno pičel, zato je jama ostala praktično nedotaknjena.


Že nekaj časa sem hotel ponoviti fotografijo novega dela Golokratne jame izpred sedmih let. Takrat sem še kuril diase in sem bil s fotko načeloma zadovoljen. Vendar se časi spreminjajo, digitalni pristop je malce drugačen, pogled na fotko je spremenjen pa tudi tehnika je naredila korak naprej. Načeloma je novi del kratek, saj ga sestavljata le manjša dvoranica in brezno, vendar se mi zdi pogled z druge strani brezna eden lepših pri nas, čudovito okrancljan z nedotaknjenim kapniškim okrasjem, ki ga tukaj praktično ne zmanjka. 


Takšni nedotaknjeni biseri seveda zahtevajo tudi drugačen pristop in trezne glave. Pri jamarjih nikoli ne veš kdaj se bo komu zblodilo in bo v svoji zamaknjenosti morda celo nehote umazal ali poškodoval krhke jamske tvorbe. Tu ni brezglavega tekanja po jami, vsak korak mora biti premišljen, vsak oprimek skrbno izbran. In jasno je, da umazani škornji ravno ne sodijo v takšen svet, zato je rezervno ubovalo v obliki Crocsov ali kakšne podobne plastike več kot le nuja.


Kakšnega pretiranega foto izživljanja v tem delu jame ni, čeprav je detajlov ogromno in bi se makro frikom oči še dolgo solzile od zadovoljstva. Cena posnetka je lahko zaradi hoje po krhkih tvorbah previsoka in tudi mi smo se raje do obisti nagledali kapniških lepot, skrbno pospravili opremo in sebe, se spoštljivo prestavili v vhodno dvorano ter poplezali proti pomladnemu soncu.


2 komentarja:

Marko Jamnik pravi ...

Še ena super reportaža! Tebi sigurno ni vroče, če gre seveda vse po načtrih. Eno tako luknjo bi rabil tukaj v Rimu, da bi hladil svoje pivo ;-)
Uživaj!

Peter Gedei pravi ...

Sem prebral ja, kake jebe imaš s temi kvasovkami...