Ledena jama na Viševniku - res je, spet...

Od tarnanja v prejšnjem postu o enoličnih jamskih destinacijah se ni čisto nič spremenilo, saj smo šli spet v Ledenko. Zima je bila s količinami snega kar skromna, temperature dovolj visoke, da so stopile še tisto, kar je še slučajno poležavalo po kotanjah, zato je Mihov klic povsem zadostoval za novo dejanje. Klasična zasedba, razširjena z nekaj novinci, spanje pri Pacu kot ponavadi in poldruga ura hoda do vhoda v jamo - zlata klasika, ki se ji ne moreš izogniti.

A smo tokrat zadevo vseeno zastavili malce drugače. Naš namen ni bilo raziskovanje na dnu temveč povezava jame z zgornjimi vhodi, kar se je do sedaj le predvidevalo. Do zgornjega vhoda se je treba kar malce potruditi, saj se nahaja v sredini stene, s katere ti ob nepazljivem koraku kakšen 100 metrski padec gotovo ne uide - posebno če te ujame dež. Takrat si spusta po mokrih travah brez pomoči vrvi raje ne predstavljam.

No, po krajših plezarijah se je za ovinkom prikazal lepo izoblikovan vhod v zgornje dele Ledenke. Od tu se ponuja fantastičen razgled na Pršivec in baje se vhod v jamo s poti na omenjeni vrh na nasprotni strani hriba prav dobro vidi. Jama ima prvih nekaj metrov zgledno poravnana tla in bi bila za bivakiranje nadvse primerna, ampak nas počivanje tokrat ni zanimalo, saj je ura že priganjala.

Nekaj deset metrov za vhodom smo že vpenjali desonderje in se spustili v lepo in prostorno brezno. Od tu smo lahko slutili kam vodijo temačni prostori. Na desni strani so zagotovo morali biti že znani deli v Dvorani prstanov, vendar je bilo za dosego ledenega slemena med prostoroma potrebno osmisliti še par tehničnih rešitev. Levo stran smo si prišparali za zadnje dejanje, no, vrv je raje izbrala pot navzdol, kjer smo se po ožjem prehodu prebili do naslednje, na žalost končne dvoranice.

Kljub zaključku smo bili povsem zadovoljni. Dvoranica, okovana v led, je ustvarjala lep, a hladen ambient, predvsem z zanimivo ornamentiko in čarobnimi odsevi. Na začetku smo s poimenovanjem še kolebali med Hladilnikom in Zmrzovalnikom, a je na koncu zmagalo najprimernejše ime Ledene sanje.

Ostal nam je še misterij na vrhu slemena. Opremljanje preko strme ledene plošče ni dišalo nikomur in tudi z nihanjem na vrvi ne bi kaj prida postorili. Na srečo se je le našla ozka a lepa, s poledenelimi kristalčki posuta špranja med blokom in steno, ki nam je po parih metrih tlačenja pozitivno odgovorila o povezavi zgornjega vhoda z Dvorano prstanov.

Sledilo je seveda še merjenje, foto beleženje in pobiranje vzorcev ledu pri viševniški čarovnici. Tam nas je pri prehodu v nove dele čakalo neljubo presenečenje. Prehod je bil namreč zalit! Kako pogosto se to dogaja in če bo voda sploh kdaj odtekla nas v bistvu niti ne zanima. Ob vsej krami, ki jo vlačimo v to jamo bo še en majhen čolniček kot pljunek v morje. Pridemo spet kmalu naokoli, kot ponavadi...