Po dolgem času spet v Mitjino jamo

Kot že velikokrat napisano je Matarsko podolje ena izmed lepših jamarskih destinacij v Sloveniji. Zanimivo je pravzaprav kar po celotni dolžini in tudi na koncu skriva kar nekaj jam, katerih lepote zmorejo prižgati plamen pozornosti tudi najbolj razvajenim jamarjem. Nekatere jame je že močno načel zob obiskovanja, drugim pa je zaradi nadzorovanega vstopa uspelo uiti tovrstnim ugrizom. Ena takšnih je gotovo Mitjina jama, katero ni možno obiskati brez ustreznega ključa.

V Mitjini jami smo tokrat zabeležili tretji obisk. Prvi se je odvil že daljnega 1996, ko sem z bratom Tiborjem, ki je skrbel za 3D posnetke ter številčno podporno ekipo prekrižaril začetne dele jame, se navduševal nad čudovitim okrasjem in prostornimi dvoranami ter si obljubil, da se še vrnem. Obljubo sem izpolnil za potrebe fotografiranja klubskega "Naked Cavers" koledarja in že kmalu ugotovil, da bo jamo treba spet obiskati.

Tokrat nas je radovednost gnala zaradi bližajočega mednarodnega srečanja jamskih fotografov, ki se bo odvijal v naših login in okolici Trsta. Osvežiti je bilo treba spomin kakšna je jama, ali bo primerna za foto beleženja in najpomembneje - ali bo zadovoljila izkušene jamske fotografe. No, ugotovili smo, da se je treba na nekaterih mestih kar pošteno pretegniti, vendar je vsekakor vredno truda.

Naš tokratni cilj so bili skrajni rovi, kjer se skriva kar nekaj posebnih tvorb, ki jih v ne vidiš prav pogosto. Vendar pa je blato v teh koncih, predvsem v ozkih delih, zelo radodarno, pa tudi občutljivost ne prav širokega rova ne prenese kakšnih množičnih obiskov. Kljub vsemu je trud gotovo poplačan s čudovito kristaliziranimi izsušitvenimi razpokami, ki s svojo nezemeljsko podobo očara vsakogar. Nas je vsekakor.

Rov se proti koncu razširi v dvorano, kjer je potrebna že skrajna previdnost glede izbire poti. Pod škornji se pri vsakem koraku lomi krhek sloj sige in če kje, je tu najbolj pomembno hoditi po že shojenih poteh in loviti še tako neznatne krpice blatnih stopinj prejšnjih obiskovalcev.

Tokrat smo se po rovih Mitjine jame trudili Mojca, Blaž in Miha, akcijo pa smo zaključili z dobro pizzo in se doma mukoma lotili blatne opreme. Še nekaj dodatnih posnetkov pa seveda v galeriji.