Prva pokušina v Grotta Martina

Po dolgem času se je spet bližala vikend akcija, a nametanega snega je bilo še vsepovsod polno. Saj ne, da bi bil moteč, a razmišljanje o primernem parkiranju in gazenju snega do vhoda pač ne pristoji starim jamarjem. Torej se je bilo treba spet ozreti po jugozahodnem delu Slovenije. Ponavadi je za rekovalescenco po daljšem foto-počivanju obisk jam Matarskega podolja najbolj zdravilen, vendar je tudi tam sneg pokazal svoje bele zobe. Smo se pa zato spomnili na jame, po katerih se nam sline cedijo že nekaj let in so le lučaj oddaljene od slovensko-italijanske meje. Zakaj jih nismo obiskali že prej, ne vem, morda zaradi lenobe ali pomanjkanja časa. Kdo bi vedel? No, ker sta prvi dve na spisku odpadli zaradi takšnih in drugačnih razlogov, je bila naslednja Grotta Martina.

Klasičen potek prek zbora v Dragi, kratkega sprehoda po stari železniški trasi Kozina-Trst prek spusta v strmine doline Glinščice se je  zaključil pred ne ravno impresivnim vhodom v jamo. Ker se je zanesljivi foto-šerpni ekipi (Bole, Mojč, Mojca, Mihi) prilepila še dodatna skupinica (Zdenka, Boni, Matjaž, Daniela, Janez), smo se pod vodstvom znamenitega tržaškega jamarja Pino Guidija hitro zabasali v vhodnem rovu. Kriva so bila seveda vrata pa tudi ozki rovi, ki se kmalu razširijo v prvi dvoranici. Za njo so že prva naravna čudesa v obliki metrskih špagetov in vitkih stalagmitov, malce dlje pa pomembno križišče dveh rovov.

Nas je tokrat zanimal rov proti štirim jezerom, labirintastega pa si bomo privoščili kdaj kasneje. Od tu si sledijo rovi bolj dolgočasno podorno-meandrastega tipa, obarvani s pičlo sigasto prevleko in le tu in tam okrancljani s posrečenim kapniškim okrasjem. Šele prvo jezero ponudi jamarju malce več vizualnega ugodja, saj je pogled proti vodi in manjši lestvici nadvse očarljiv. Od tu naprej je voda stalen spremljevalec vse do zadnjega jezera.

Že drugi stik z vodo je več kot zanimiv. Veliko jezero, ki je bilo ob našem obisku polno vode, je tudi med sušo vredno obiska. Improviziran mostič z napeljanima žicama olajša mučno prestopanje z enega konca jezera na drugega in to v obeh stanjih, ob visoki vodi seveda še posebej, saj bi drugače potrebovali čoln.  Plan je bil osvetliti jezero z žarnico, vendar je tehnika na žalost zatajila. Zato le posnetek bolj dokumentarne narave.

Druga znamenitost jame pa je prav gotovo sigasti slap nadelan s klamfami, ki na prvi pogled močno kazijo sicer čudovito igro narave. Jama je kljub dvigom in spustom opremljena tako, da jo je mogoče premagati brez uporabe vrvne tehnike. V takih primerih je najlažje nadelati klamfe, palice in vrvne prečke, seveda pa tudi tu iznajdljivost ne pozna meja.

Čakal nas je še daljši vodni rov, kjer smo se borili z blatnimi stenami in lovili ravnotežje, tretje jezero, katerega smo obšli ob strani ter finale z vstopom v slikovit meander, ki nas je popeljal do končne dvorane s četrtim jezerom.

Blatne sipine so bile za nas praktično nedosegljive, saj nas je od njih ločila kratka stopnja opremljena z blatno vrvjo. Dol bi nekako še šlo, povratek pa bi bil zagotovo nemogoč. Na srečo je Janez izvlekel kovačijo, se opremil s fleši in osvetlil zadnje jezero, kjer se jama tudi konča.

Več fotk pa v galeriji.