2013-04-20

Spet jamarjenje na Matarskem podolju


Ko ideje splahnijo in se kljub praskanju po najbolj nemogočih virih kar nočejo prikazati, se ponavadi odpravimo na Matarsko podolje, kjer kraljujejo lepše slovenske jame. Čeprav bi lahko o jamskih lepotah razpredali na široko kaj je komu všeč, si kapniška okrasja vseeno zaslužijo prvo mesto. In tega je na podolju v izobilju.



Naša tokratna destinacija je že več kot desetletje znana jama, ki pa kakšnega občega slovesa ravno ne premore. Se pa zato praviloma najde na spisku obveznih jamskih izletov pri tujih jamarjih, predvsem iz nemško govorečega področja. Jama je pogosto obiskana, a kljub obiskom še zmerno nepoškodovana. Zaradi kapniškega okrasja in najdbe okostij je bilo predlagano tudi zaprtje, vendar je ostalo le pri neuresničeni želji.




Jama je klasično zastavljena. Vhodno brezno preseka rov, kateri se v krajšem kraku konča v neprehodnih ožinah in podoru, daljši pa nas preko ljubkih ožin in širin pripelje do ornamentno zasigane dvorane. Kapniška okrasja so se tu razbohotila v polni meri in kot v pravljici je vsak naslednji kapnik lepši od prejšnjega. Brez vrvi nadaljevanja ne bomo videli, čeprav lahko prostorno dvorano z nekaj domišljije premagamo tudi s prostim plezanjem.



Do zaključka jame ni več prav daleč. Šarm naslednje dvorane je starodavni podor, kjer je jama v prazgodovinskih časih verjetno imela tudi drugi vhod. Tla so tam natančno poravnana. Jamarju nudijo čudovit prostor za počitek, ki bi ga brez težav prekvalificirali v sijajno večdnevno zatočišče. Ob strani te prijetne sobane smo pokukali še v nezanimivo stransko brezno, a se raje kot spustu posvetili opremljanju zadnje stopnje, kjer naj bi se jama končala.



In jama se je tu res končala. Resda v lepo dekorirani dvorani, a malce neslavno, brez kakršnekoli možnosti nadaljevanja. Nekaj smo svetili v zgornje dele in umovali, kje bi lahko šlo naprej, tudi zdelo se nam je že, da vidimo rov. Vendar pa bi bilo kakršnokoli plezanje brez tehničnih pomagal zelo tvegano.



Kratko, a sladko, doma pa fotošok. Tako rdeče obarvane jame že dolgo časa nisem videl. Pod jamarsko razsvetljavo je vsak kapnik v rjavem odtenku, doma za računalnikom pa je barva podivjala proti rdečemu spektru. No ja, smo v digitalnem svetu in realnost ni več prepuščena emulziji diafilma. Se mi včasih kar kolca po starih časih...
V jami so se z menoj tokrat trudili Bole in Mojč, Mojca in Blaž, Uroš, Janez, še več fotomateriala pa je na ogled v galeriji.

2 komentarja:

Domen Dolenc pravi ...

Peter, tole glede barv se meni pogosto dogaja :)
Meni je vseeno fenomenalno, kar si naredil, oz. kar delaš! respect!

Peter Gedei pravi ...

Hvala Domen, lepo je prebrati pohvale odličnega fotografa!