Spet Ledenka in gotovo ne zadnjič

Lansko leto sem obisk Ledenke nehote prešprical, čeprav sem bil po obisku avstrijske Ledenke prepričan, da temu ne bo tako. No, nekaj društvenih akcij se je vseeno zvrstilo in se, na veselje vseh, jama še vedno pridno podaljšuje. Zadnja akcija je bila že med napornejšimi, saj je bila časovno že izredno požrešna. Vožnja iz Ljubljane s pešačenjem preko planin do vhoda zahteva namreč slabe 4 ure, v jami pa tudi 10 ur hitro mine. Bole je nazadnje vztrajal v budnem stanju skoraj 24 ur, kar je že klicalo k drugačni organizaciji.

Že nekaj časa smo razmišljali o spanju v Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik in tokrat zadevo tudi preizkusili. Načrtovana je bila številčno okrepljena akcija, a so akterji odpadali kot po tekočem traku in posledično zmanjševali število ciljev, ki smo si jih prvotno zadali. Na koncu smo trojica, v petek zvečer, smešno otovorjeni, štartali z zadnjega parkirišča pod Viševnikom in ob 23h že klepetali z oskrbnikoma zavetišča.

Zgodnja jutranja budnica je botrovala vstopu v jamo že pred osmo uro. Na srečo je bil vhod že lepo prehoden, ledu v vhodnih delih pa še manj, kot smo ga bili vajeni. Noge Viševniške čarovnice še strašneje kukajo izpod ledu in verjetno bomo v nekaj letih ugledali njeno celotno figuro. Zaradi taljenja smo pričakovali zalit prehod, a se je, kot kaže, proces poletnega taljenja šele dobro pričel.

Načrtovali smo postavitev bivaka v Petnini, merjenje jame in fotografiranje. Prostor za bivak bo kljub prepihu dovolj prijeten za bivanje, spanje na mehki podlagi pa v pravi užitek. Z Mihijem sva tla bivaka brez težav lepo izravnala s suhimi blatnimi naplavinami, Vid pa je poskrbel za tehnično izvedbo postavitve šotora. Če bo šotor za 10 EUR razmere preživel, je že drugo vprašanje, zato smo za vsak slučaj prinesli kar dva.

Druga zadolžitev je hitro splavala po vodi, saj smo v laserskem merilniku zaman iskali bateriji. Nekaj smo poizkušali s polnilnimi, ki pa s svojimi 1,2 V niti približno nista uspeli zagnati naprave. Smo pa enoglasno sklenili, da se bomo vsaj lažje posvetili fotkanju, ki je zastalo nekje pri dnu Kiklopa, približno na polovici jame. V Petnini naju je Mihi popeljal do prvega vprašaja, ki nas čaka pod stropom večje dvorane, s čudovito spranim stropom in spodobnimi fasetami po stenah. Začudenje ni niti malo ponehalo ob očitnem nadaljevanju, ki nas vabi v svoje skrivnosti, a to bo naloga za naslednjič.

Čarobni sifon

Potok, kateremu smo sledili skozi Čarobni meander, zastaja v Čarobnem sifonu in do tu je jama natančno izmerjena. Nadaljevanje se je takrat obetalo v stopnji nad sifonom, kjer je ekipa lansko leto uspešno namestila vrv in dosegla blaten rov. Tu prepih dosega spodobno moč, rov pa se kmalu prevesi skozi razgibane dele v večjo dvorano Koliko še.

Koliko še

Spust po meandru zahteva nekaj pazljivosti in te med drugim pripelje tudi do zaledja Čarobnega sifona. Nas je seveda zanimal del proti nadaljevanju jame, kjer smo po krajšem plezanju naleteli na lepe sipine in prodne nanose. Rovi se razširijo in prevesijo v lep spran meander s tokratnim malce višjim vodostajem. Prejšnje dni je namreč močneje deževalo, kar se je poznalo tudi v jami. Vse do odcepa, kjer voda izginja v ožini, je sproščujoča hoja po rovu v pravi užitek.

Rov se proti trenutnemu koncu začne vzpenjati prek blatne stopnje do dvoranice z obilo kapniškega okrasja, po krajši zožitvi pa se prek lepega balkona odpre zadnja dvorana. Prepih se je tu malce potuhnil in brskanje za nadaljevanji je bilo že prejšnjič v polnem teku. Mihi se še najbolj nagiba k majhni stropni odprtini, ki bo težko, a možno dosegljiva. Prav na koncu rova pa prepiha ni več, a so zato na ogled očarljive blatne skulpture.

Dolžino novih delov vsak ocenjuje po svoje. Številke se v grobem vrtijo od 400 do 600 metrov, kar podaljšuje jamo do slabih dveh kilometrov dolžine. Vprašajev je precej, dela pa še več, vsi pa smo enotni v tem, da je jamo treba predvsem izmeriti. In to še preden odkrijemo kaj novega.

Kapniška dvorana

K bivaku smo se vrnili okoli pete ure popoldne, čakalo pa nas je še slabe štiri ure plezanja do izhoda, dve uri hoje do parkirišča, pol ure vožnje do Paca in uro vožnje do Ljubljane. Če ne bi na parkirišču pri Bohinjski Bistrici za 20 minut zadremal bi bila vožnja do doma verjetno zelo vznemirljiva. Tokrat smo se po Ledenki sprehajali Miha, Vid in Peter, za močnejši vtis, kako to izgleda pa je na voljo spodnji video kolaž posnetkov sprehoda skozi jamo. No, in kot ponavadi dodatne fotke v galeriji.