2014-06-23

Jama Sežanske Reke

Le malo je manjkalo, pa bi spet zavili proti jami na italijanski strani in pokopali obljubo o obisku slovenske jame, ki smo si jo dali med obiskom Budimpešte. Obetajoča gneča v Skilanovi jami bi bila sicer impresivna izkušnja, a preveč obupna za lep spomin. In ker smo imeli "turizma" že malce čez glavo, se je za odlično priložnost pokazala Jama Sežanske Reke. Za fotografiranje smo se menili že nekajkrat, a je vedno prišlo kaj vmes. Tokrat je bil čas na voljo, vodostaj Reke nizek, vremenska napoved pa ob visokih temperaturah in brezvetrju zelo umirjena.


Področje med Škocjanskimi jamami in izvirom Timava je napenjalo raziskovalno žilico prenekaterega raziskovalca. Že v 19. stoletju so zaradi potrebe po pitni vodi potekale intenzivne raziskave pri iskanju jame, ki bi prodrla do reke Reke. Tudi kasneje in vse do današnjih dni, je najdba jame, ki bi vodila do Reke, obveljala za življenjski dosežek. Večina jamarjev raziskuje na tem področju le zaradi Reke, vendar jih do tja praviloma loči več kot 300 metrov globine težaškega dela.


Jama Sežanske Reke (JSR) ima že dolgo zgodovino. Vhod se nahaja blizu vasi Orlek pri Sežani, kjer sta Claudio in Stojan (JOSPD Trst) pred več kot desetletjem med zimskim pregledovanjem terena v manjši vrtači opazila okoli meter visoke tri stebre pare. Ti so se dvigali iz tal, brez kakršnekoli povezave z morebitno jamo, kar je bilo vsekakor zanimivo. Šele nekaj tednov kasneje po dolgotrajnem nalivu, ko je Reka v podzemlju naraščala, sta v isti vrtači opazila močnejše šumenje, ki je nakazovalo veliko odkritje. Ob robu vrtače je namreč močno pihalo, precej več kot navaden jamski prepih.


Claudio in Stojan sta v zemlji kmalu izkopala nekaj deset centimetrov široko razpoko in jo vsakodnevno vztrajno poglabljala ter širila. V enem letu jima je uspelo odkriti nekaj brezenc in razširiti metre brezupnih razpok. Vmes sta tudi izgubljala prepih in na koncu pristala pred grozečim podorom, ki je s svojo nestabilnostjo vlival precej pesimizma. V desetih letih sta še vsaj stokrat poizkušala slediti prepihu, vendar neuspešno in brez prave motivacije.

Wadaleaks

V tem času so se jima pridružili tudi jamarji iz Ajdovščine in Sežane. Poskrbeli so za nov zagon raziskav in jama je končno začela popuščati. Podor so uspeli sanirati z gradbenim ogrodjem in sčasoma prek krajših stopenj dosegli stopnjo Wadaleaks s 43 metri globine. Sledila so si brezna različnih globin, z ozkimi prehodi, ki so jih vztrajno širili in prispeli do delov, kjer se je že slišalo šumenje Reke. Nazadnje so se ustavili pred oknom, za katerim je bila le še črna tema in 67 metrov globoka stopnja. Reka je bila že zelo blizu.


Ko so jo končno dosegli, so v dvorani našli vrv, za katero se je izkazalo, da visi iz Brezna v Stršinkni dolini, katere vhod se nahaja 300 metrov zahodneje. To jamo raziskujejo sežanski jamarji, ki so leta 2003 dosegli Reko in prišli v isto dvorano kot raziskovalci JSR osem let kasneje. Tako je na zanimiv način, ko sta isto jamo dosegli dve ločeni ekipi jamarjev iz različnih klubov, nastal nov jamski sistem, kar pa ni osamljen primer.


Fascinanten spust do prvih sipin Reke te gotovo ne pusti brezbrižnega. Zaradi kapljic v zraku ne vidiš prav daleč in ti tudi najmočnejša razsvetljava ne pomaga prav dosti. Ko smo pristali v blatnih sipinah velike dvorane nas je do struge Reke ločilo še 50 metrov globine. Od tu je bil eden najlepših pogledov v vsej jami, čeprav je ob osvetlitvi z jamarskimi lučmi delovalo precej megleno.


Po naslednjih dveh spustih smo končno stopili v strugo Reke, ki se je tokrat skrivnostno izgubljala med kamnitimi bloki. V pritočnem jezeru smo se naslajali nad človeškimi ribicami in kozicami in razmišljali o potapljaških raziskavah, ki so tu že potekale. Potapljač Simon Burja je v sifonu preplaval okoli 250 metrov daleč, a suhih delov še ni dosegel.


V odtočnem delu potapljaških raziskav do sedaj še ni bilo. Tudi tu se je možno s čolnom popeljati po jezeru, vendar so na nas večji vtis pustili na gosto posejani rudisti po stenah odtoka, ki smo jih med vračanjem v večjih količinah občudovali tudi po breznih.


Kmalu smo se od Reke poslovili in se lotili še fotobeleženja stopenj do izhoda. Po štirih urah smo polni vtisov o velikanskem trudu raziskovalcev izstopili v temno noč in zaradi pozne ure ostali brez zaslužene pice. So si pa zaslužili pohvalo Bole, Mojca, Alex in Lisette, ki so razsvetljevali in pozirali v tej čudoviti jami. Dodatni posnetki v galeriji.

2 komentarja:

Polona O pravi ...

Pri ogledu Škocjanskih jam ti pokažejo tisto luknjo, skozi katero so jamarji prišli prvič. Mene je čist prevzelo, kakšen občutek je to moral bit.
Čudovite fotke!!!

Peter Gedei pravi ...

Res je čudovit občutek, ko se iz ozkih delov jame znajdeš pred temnim oknom, pod katerim po šumenju slutiš vso velikost Reke. Hvala!