2013-02-28

Konec Davorjevega brezna?



Prejšnji vikend smo končno uspeli uskladiti prenatrpane urnike in se za povrh še uspešno izognili razsajajočim respiratornim virusom. Potrebovali smo namreč številčno zasedbo, predvsem nosače, ki bi bili pripravljeni znositi težki jeklenki in ostalo potapljaško kramo do končnega sifona Davorjevega brezna. Potapljaču Mateju smo nošnjo seveda prepovedali, saj je bila njegova fizična moč potrebnejša pri potopu. Na srečo se je med garače prijavilo kar šest naših vrlih članov, dodatno pa sta ekipo popestrila še Rok in Božo. Za mednarodno akcijo so poskrbeli italijanski jamarji pod vodstvom Luisa, okoli nas pa se je smukal tudi snemalec Antonio, ki pripravlja dokumentarec o čudoviti jami. Gneča, ni kaj.

Kljub temu smo se skozi rove pretočili v zmerno hitrem tempu. Mojca, Mojč in Alan so pridno pomagali pri fotkanju delov potrebnih fotografskih prevetritev, a nam to početje začuda ni vzelo veliko časa. Tako smo presenečeni ujeli ostanke prejšnje ekipe, ki se je na dnu največje dvorane ravno tlačila v neoprenske obleke. Kot zadnji se je prelevil Matej, katerega so nosači pred njim že morali priganjati, saj je kot zvezda dneva imel pred seboj še težko pričakovani vodni nastop.

Vodostaj v spodnji etaži jame je bil tokrat precej višji in je napredovanje proti končnemu sifonu precej popestril. Vse skupaj je kazalo na krasen podzemni kanjoning in mislim, da jama ni še nikoli kazala tako lepega videza. Kljub vsemu si foto postankov nismo uspeli privoščiti, saj se nam je mudilo priti čim hitreje do sifona. Smo pa foto-beleženja teh lepot prihranili za kasneje, ob povratku.


Matejev potop se je na žalost končal 75 metrov daleč in 25 metrov globoko, kjer se je obrnil pred preozkim in blatnim nadaljevanjem. Jama se za humanoide tu zaenkrat konča in verjetno bo pri tem tudi ostalo. Sifon zahteva močno in številčno potapljaško podporo, kar pa je glede na dolžino in globino jame precejšen organizacijski zalogaj. "Je precej več drugih sifonov, ki jih moramo še preplavati", je na kratko dodal Matej.


Vrnitev na površje je kljub številčni zasedbi potekala brez zastojev, kar je bila odlična priložnost za dodatno fotkanje. Po krajšem teženju z bliskanjem nam je na koncu vzplamtelo upanje na večerno pizzo, katero smo že pred začetkom akcije odmislili zaradi pričakovanega poznega zaključka. In ker upanje umre zadnje, smo jo na koncu le dočakali v bližnji Kozini. Kot ponavadi je še nekaj fotk v galeriji.

1 komentar:

Rak pravi ...

Ekipa, res ste junaki. Še obilo uspehov brez nesreč tudi v prihodnje.