Med prvim obiskom jame smo bili povsem očarani nad dimenzijami rovov in dvoran, vendar smo si zaradi pomanjkanja časa uspeli ogledati le krajši in enostavnejši del jame. Morda je temu takrat botrovala številčna udeležba in priganjanje vodičev, saj za ogled celotnega sistema ne zadošča le par uric lahkotnega postopanja. Kakorkoli že, čas za ogled najbolj oddaljenih delov je nastopil še letos, pred zimskimi ohladitvami, ko je Miha namesto viševniške Ledenke začuda obnovil že malce pozabljeno obljubo o vnovičnem snidenju z Impossibilo. Začuda zato, ker je Ledenka ponavadi na prvem mestu predlogov za kvalitetno zabijanje časa, še sploh, če je letos nismo kaj prida obiskovali.
Tokratni zbor se je pričel v Bazovici z obveznim kofetkanjem, nadaljeval z dolgočasnim preoblačenjem v jamarsko uniformo in končal pred umetno izkopanim vhodom v jamo. Od tu naprej so ure tekle po svoje. Začetne rove smo vse do velike dvorane premagovali za šalo in se še enkrat ustavili pri eminentnem stalagmitu. Fotkanje velikana sem želel na vsak način ponoviti, ker nazadnje s fotko nisem bil ravno zadovoljen, imam pa občutek, da se bom moral v prihodnje s tem problemom še enkrat ukvarjati.
Po konkretnem fotografskem premoru nas je pot končno zanesla proti severnim delom. Zaradi prehitrega spusta po vrvi in posledično morebitnih hrbtnih poškodb smo se poslovili od dveh članov, ki sta si nadaljevanje jame raje zabeležila za prihodnjič ter se obrnila proti izhodu. Časovna stiska nam kakšnega ležernega potikanja po jami z vmesnimi foto postanki ni ravno pustila, zato smo se do naslednje znamenitosti jame s korenčkastimi kapniki kar hitro prestavili.
Jamo na dveh mestih preseka avtocestni tunel. Slikovita sta oba dela, vendar pa je severni poseben zaradi dolgih kovinskih palic - pilotov, ki so jih zabijali v stene tunela. Na žalost smo upe za ogled te posebnosti kaj hitro opustili zaradi močno korodiranih karabinov, ki kakšne večje obremenitve praktično ne bi več zdržali. Malce razočarani smo se raje usmerili v skrajni rov jame, kjer smo ob krajših foto poskusih tlačili lepljivo blato v sicer čudovito okrašenem rovu.
Časovno vsega skupaj nismo najbolje zastavili. Nekatere malenkosti in nepotrebna ustavljanja so pri povratku nakazovali pozno uro, ker pa časomera ni imel nobeden pri sebi, smo se zanašali kar na uro mojega fotoaparata. Na žalost je bila napačno nastavljena za uro nazaj, kar nas je privedlo do poznega izhoda. Fotografski izplen je bil tokrat manjši kot ponavadi, kar bo ob še mnogih neposlikanih motivih še dodatna vzpodbuda za ponoven obisk. Ma, recimo čez nekaj let.
Za še kak dodaten posnetek pa kar klik za galerijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar