Grotta Impossibile oz. Nemogoča jama

Pisalo se je leto 2004, ko so med gradbenimi deli avtocestnega odseka na jugovzhodnih strminah Trsta med vrtanjem tunela naleteli na več krajših jam. Kar seveda ni nič nenavadnega za povsem luknjast teren. Marsikdo se bo spomnil veledogodka izpred mnogih let, ko so na primorski trasi v cevi tunela Kastelec odkrili jamo. Takrat je bil to veličasten medijski dogodek, ki si ga jama niti ni zaslužila, saj je lepših, daljših in pomembnejših krasotic na našem krasu mnogo več. Kakorkoli že, jama je sprejela veliko obiskov in požela nekaj medijske slave.
Povsem drugače je s tržaškim primerom, saj so italijanski jamarji z veliko truda v perspektivni špranji tunela naleteli na eno največjih odkritij italijanskega jamarstva zadnjih let. Po breznih in rovih, katerim so sledili vse od avtocestnega tunela naprej, so prišli do velikanske dvorane s kraljevsko mogočnim stalagmitom.

V dvorani, ki meri kar 130 x 80 metrov in kjer višina stropa dosega 70 metrov, so se takratna raziskovanja zaustavila. Šele na kasnejših akcijah so preko daljšega meandrastega rova uspeli prodreti do razvejanih rovov in dvoran, kjer so tudi dosegli najnižjo točko. Danes jama meri okoli štiri kilometre in je globoka okoli 290 metrov.
No, kmalu pa je nastopila težava, saj so gradbinci, ki so že tako krojili tempo raziskav, odpovedali gostoljubnost in z dvojnimi vrati zaprli vhod v jamo. Načeloma je vstop še mogoč, a kdo bi se spopadal z birokracijo in dovoljenji. Jamarji so zato z neverjetno voljo v veliki dvorani preplezali kamin, naleteli na vzpenjajoči rov in na najvišji točki s pomočjo lavinske žolne uspešno locirali položaj na površju. Ostalo jim je le še mukotrpno vrtanje v živo skalo in kmalu jim je uspelo izdelati nov vhod v jamo.

Še pred tem so o jami posneli tudi dokumentarec in v ta namen položili na stotine metrov električnega kabla. Kot kaže so po snemanju nanj "pozabili" in kot pravi Luis Torelli, "motor" raziskovanja te jame, bo mukotrpno pospravljanje doletelo kar jamarje. Na žalost je kabel precej moteč in kazi podobo rova.

No, naša prigoda se je pričela v Bazovici, kjer smo se srečali z Luisom in še drugo ekipo, se kasneje čudili izkopanemu vhodnemu rovu z umetelno vdelanimi lestvami ter se spopadli s stopnjo velike dvorane. Od tu smo za obvezno ogledno točko izbrali vrata tunela in se kasneje spoznali z blatnimi stopnjami povezovalnega meandra. In ker nam je fotkanje vzelo preveč časa, si bomo zadnje galerije seveda ogledali kdaj drugič, za tokrat pa bo dovolj tudi trenutna galerija!

Akcija se je končala s picami v Bazovici, kjer so nas dodobra oskubili z visokimi cenami pijače in postrežbe, pa tudi pica ni bila nič posebnega. No, zato pa so pri nas obedovalnice polne Italijanov.