Jamske poti v LP2

Lipiška jama velja za eno izmed lepših slovenskih jam. Njene čare so začeli odkrivati že v 19. stoletju in samoumevno je, da se je po njej potikalo že na tisoče ljudi. Davek, ki ga je tako množičen obisk terjal, so brez dvoma kupi porabljenega karbida in podpisi obiskovalcev. No, včasih so ta dejanja veljala za nekaj popolnoma samoumevnega, kar pa se danes na srečo redkokdaj prakticira. Seveda so še takšni packi, ki sem jim to ne zdi nič posebnega. Nazadnje smo tak šok doživeli v Nemogoči jami, kjer je bilo na kupe porabljenega karbida - in to v novoodkriti jami! Vendar pa se je ob današnjem večjem okoljevarstvenem zavedanju začelo pojavljati drugačno onesnaževanje jam - z označevanjem poti. Priznam, brez označenih poti bi jamarji vsepočez potacali čudovite kapniške stvaritve, saj bi si vsak izbral njemu najlažjo pot. Torej je označevanje nujno, le načinov "kako" je malce več. Največkrat se za to uporabi kar rdeče-beli PVC trak, ki definitivno zagotavlja vidnost a hkrati lahko v cik-cak in dvojnih postavitvah vsepoprek popolnoma skazi podobo jame.

Z malce več truda pa je mogoče s tanko vrvico in količki izdelati dovolj nevpadljivo pot, ki vizualno še vedno ohrani jamo v prvotnem stanju. Primer iz francoske jame:

Blizu Lipiške jame sta konec leta 1999 Claudio in Stojan razširila vhod v steni večje udornice in se prebila v čudovito okrašen rov velikih razsežnosti. Med drugim sta v rovu našla tudi jelenovo rogovje, ki ga je v dolgih letih že začela prekrivati siga. Na žalost so nekateri nevestni obiskovalci rogovje premikali in ga s tem tudi uničili, zato je bilo skorajda nujno jamo zapreti. Vprašanje pa je vseeno ostalo - kako zaboga je jelen prišel v rov, če je edini vhod umetno razširjen? Enostavno, tisočletja nazaj je obstajal še en, večji vhod na vrhu velikega rova, katerega je zasul podor in jamo za "vekomaj" zaprl. Podoben fenomen je tudi jama Bestažovca, o kateri sem enkrat že pisal.

Čudovito okrašen rov, katerega parkrat prekine zožitev, se enotno nadaljuje nadaljnjih 400 metrov in se konča pred velikim sigastim slapom. Kamorkoli se ozreš rastejo čudoviti kapniki najrazličnejših rdečih barvnih odtenkov, stebri, helektiti in snežnobeli stalaktiti.

Prav tako snežnobela pa je tudi označena pot v tem kapniškem blodnjaku in je na žalost popolnoma nefotogenična. Obstaja seveda možnost, da bi trakove podrl, jih nekam pospravil in po fotkanju postavil nazaj, ampak je to na trenutke lahko zoprno delo. Posebno, če je treba trak vmes tudi pretrgati in ga kasneje seštrikati nazaj. No, dokler je bilo v igri fotkanje na diase so bili ti detajli seveda dokončno ovekovečeni, v digitalnem svetu pa je izbris nezaželjenih elementov enostaven poseg dolg nekaj minut. In je rov spet tak kot je bil nekoč.
Edini zoprn detajl jame je vhodna ožina globine okoli 15 metrov, ki je pravzaprav prosto preplezljivo brezno. Navzdol ti pač pomaga gravitacija, navzgor pa se je treba malce potruditi. Prvič, ko sem obiskal jamo, sem imel pri povratku nase obešeno "prasico" in Peli kovček, zato je bilo vlačenje skozi črevca nadvse mučno. Tokrat smo se po Nebijevih navodilih zadeve lotili s pomočjo vrvi, na katero smo obešali transportke in jih enostavno izvlekli na površje. Kot vmesni člen v breznu na najožjem delu sem poskrbel, da se stvari niso zatikale, potem pa še na hitro poslikal Benija med povratkom. Več fotk pa v galeriji.