Jamske poti v LP2

Lipiška jama velja za eno izmed lepših slovenskih jam. Njene čare so začeli odkrivati že v 19. stoletju in samoumevno je, da se je po njej potikalo že na tisoče ljudi. Davek, ki ga je tako množičen obisk terjal, so brez dvoma kupi porabljenega karbida in podpisi obiskovalcev. No, včasih so ta dejanja veljala za nekaj popolnoma samoumevnega, kar pa se danes na srečo redkokdaj prakticira. Seveda so še takšni packi, ki sem jim to ne zdi nič posebnega. Nazadnje smo tak šok doživeli v Nemogoči jami, kjer je bilo na kupe porabljenega karbida - in to v novoodkriti jami! Vendar pa se je ob današnjem večjem okoljevarstvenem zavedanju začelo pojavljati drugačno onesnaževanje jam - z označevanjem poti. Priznam, brez označenih poti bi jamarji vsepočez potacali čudovite kapniške stvaritve, saj bi si vsak izbral njemu najlažjo pot. Torej je označevanje nujno, le načinov "kako" je malce več. Največkrat se za to uporabi kar rdeče-beli PVC trak, ki definitivno zagotavlja vidnost a hkrati lahko v cik-cak in dvojnih postavitvah vsepoprek popolnoma skazi podobo jame.

Z malce več truda pa je mogoče s tanko vrvico in količki izdelati dovolj nevpadljivo pot, ki vizualno še vedno ohrani jamo v prvotnem stanju. Primer iz francoske jame:

Blizu Lipiške jame sta konec leta 1999 Claudio in Stojan razširila vhod v steni večje udornice in se prebila v čudovito okrašen rov velikih razsežnosti. Med drugim sta v rovu našla tudi jelenovo rogovje, ki ga je v dolgih letih že začela prekrivati siga. Na žalost so nekateri nevestni obiskovalci rogovje premikali in ga s tem tudi uničili, zato je bilo skorajda nujno jamo zapreti. Vprašanje pa je vseeno ostalo - kako zaboga je jelen prišel v rov, če je edini vhod umetno razširjen? Enostavno, tisočletja nazaj je obstajal še en, večji vhod na vrhu velikega rova, katerega je zasul podor in jamo za "vekomaj" zaprl. Podoben fenomen je tudi jama Bestažovca, o kateri sem enkrat že pisal.

Čudovito okrašen rov, katerega parkrat prekine zožitev, se enotno nadaljuje nadaljnjih 400 metrov in se konča pred velikim sigastim slapom. Kamorkoli se ozreš rastejo čudoviti kapniki najrazličnejših rdečih barvnih odtenkov, stebri, helektiti in snežnobeli stalaktiti.

Prav tako snežnobela pa je tudi označena pot v tem kapniškem blodnjaku in je na žalost popolnoma nefotogenična. Obstaja seveda možnost, da bi trakove podrl, jih nekam pospravil in po fotkanju postavil nazaj, ampak je to na trenutke lahko zoprno delo. Posebno, če je treba trak vmes tudi pretrgati in ga kasneje seštrikati nazaj. No, dokler je bilo v igri fotkanje na diase so bili ti detajli seveda dokončno ovekovečeni, v digitalnem svetu pa je izbris nezaželjenih elementov enostaven poseg dolg nekaj minut. In je rov spet tak kot je bil nekoč.
Edini zoprn detajl jame je vhodna ožina globine okoli 15 metrov, ki je pravzaprav prosto preplezljivo brezno. Navzdol ti pač pomaga gravitacija, navzgor pa se je treba malce potruditi. Prvič, ko sem obiskal jamo, sem imel pri povratku nase obešeno "prasico" in Peli kovček, zato je bilo vlačenje skozi črevca nadvse mučno. Tokrat smo se po Nebijevih navodilih zadeve lotili s pomočjo vrvi, na katero smo obešali transportke in jih enostavno izvlekli na površje. Kot vmesni člen v breznu na najožjem delu sem poskrbel, da se stvari niso zatikale, potem pa še na hitro poslikal Benija med povratkom. Več fotk pa v galeriji.

Kako smo povlekli jamarja iz brezna ali pravljica o repi

Se še spomnite pravljice o dedku in babici, ki sta s pomočjo živali izvlekla repo velikanko? In jim je uspelo šele s pomočjo majhne miške? No, nekaj podobnega smo pred časom počeli z jamarjem - Erzom, le da ta seveda ni zrasel v jami, ampak se je že kot odrasla oseba natlačil v ozko brezno, ven pa mu na žalost nekako ni uspelo.

In zgrabi Staut Erza in Stauta Ines in Ines Sneki ter ga vsi družno izpulijo iz brezna! Za finale pa smo raje pojedli pico...

Grotta Impossibile oz. Nemogoča jama

Pisalo se je leto 2004, ko so med gradbenimi deli avtocestnega odseka na jugovzhodnih strminah Trsta med vrtanjem tunela naleteli na več krajših jam. Kar seveda ni nič nenavadnega za povsem luknjast teren. Marsikdo se bo spomnil veledogodka izpred mnogih let, ko so na primorski trasi v cevi tunela Kastelec odkrili jamo. Takrat je bil to veličasten medijski dogodek, ki si ga jama niti ni zaslužila, saj je lepših, daljših in pomembnejših krasotic na našem krasu mnogo več. Kakorkoli že, jama je sprejela veliko obiskov in požela nekaj medijske slave.
Povsem drugače je s tržaškim primerom, saj so italijanski jamarji z veliko truda v perspektivni špranji tunela naleteli na eno največjih odkritij italijanskega jamarstva zadnjih let. Po breznih in rovih, katerim so sledili vse od avtocestnega tunela naprej, so prišli do velikanske dvorane s kraljevsko mogočnim stalagmitom.

V dvorani, ki meri kar 130 x 80 metrov in kjer višina stropa dosega 70 metrov, so se takratna raziskovanja zaustavila. Šele na kasnejših akcijah so preko daljšega meandrastega rova uspeli prodreti do razvejanih rovov in dvoran, kjer so tudi dosegli najnižjo točko. Danes jama meri okoli štiri kilometre in je globoka okoli 290 metrov.
No, kmalu pa je nastopila težava, saj so gradbinci, ki so že tako krojili tempo raziskav, odpovedali gostoljubnost in z dvojnimi vrati zaprli vhod v jamo. Načeloma je vstop še mogoč, a kdo bi se spopadal z birokracijo in dovoljenji. Jamarji so zato z neverjetno voljo v veliki dvorani preplezali kamin, naleteli na vzpenjajoči rov in na najvišji točki s pomočjo lavinske žolne uspešno locirali položaj na površju. Ostalo jim je le še mukotrpno vrtanje v živo skalo in kmalu jim je uspelo izdelati nov vhod v jamo.

Še pred tem so o jami posneli tudi dokumentarec in v ta namen položili na stotine metrov električnega kabla. Kot kaže so po snemanju nanj "pozabili" in kot pravi Luis Torelli, "motor" raziskovanja te jame, bo mukotrpno pospravljanje doletelo kar jamarje. Na žalost je kabel precej moteč in kazi podobo rova.

No, naša prigoda se je pričela v Bazovici, kjer smo se srečali z Luisom in še drugo ekipo, se kasneje čudili izkopanemu vhodnemu rovu z umetelno vdelanimi lestvami ter se spopadli s stopnjo velike dvorane. Od tu smo za obvezno ogledno točko izbrali vrata tunela in se kasneje spoznali z blatnimi stopnjami povezovalnega meandra. In ker nam je fotkanje vzelo preveč časa, si bomo zadnje galerije seveda ogledali kdaj drugič, za tokrat pa bo dovolj tudi trenutna galerija!

Akcija se je končala s picami v Bazovici, kjer so nas dodobra oskubili z visokimi cenami pijače in postrežbe, pa tudi pica ni bila nič posebnega. No, zato pa so pri nas obedovalnice polne Italijanov.