Velika Rutarjeva jama

Zadnje čase večino jamarskih obiskov štejem v Križni jami, kar pa ne pomeni, da ne pokukamo tudi drugam, le časa preprosto zmanjkuje. Se pa čas vedno najde za nova odkritja. Ta so vedno vabljiva, saj je jama ob odkritju še lepa, čista in nepoškodovana. V zadnjem tednu je bila novoodkrita jama pri vasi Volče prava medijska senzacija. Zvrstile so se novice v različnih medijih, okoli vasi so se potikale televizijske ekipe in praktično ni bilo dneva, da ne bi tekla beseda o tej jami.

Vhod v jamo je odkril domačin Goran Rutar, ki je pozimi odkril predel stopljenega snega, kar ponavadi nakazuje na dihalnik, oziroma vhod v jamo. Najdbo je pokazal izkušenemu sežanskemu jamarju Ludviku Husuju, ki se je skupaj z zamejskim jamarjem Claudiom Bratosom takoj lotil širjenja. Dela ni bilo veliko, rezultat pa je obetal čudovito najdbo.

Po kratkem, a ozkem vstopu se odpre lepa vhodna dvorana, ki se začne po nekaj desetih metrih strmo spuščati po podoru vse do krajše zožitve. Potrebnih je bilo nekaj širitev, po manjši dvorani pa se po kratki stopnji odpre rov večjih dimenzij, ki preseneča s čudovitim stropom in lepo ohranjenim nasutjem ter sedimenti. Takšno stanje si seveda vsak želi ohraniti čim dlje, kar bo od vsakega obiskovalca terjalo mero pazljivosti in čuta za ohranitev. Ponavadi lahko že preprost namig "hodi tam, kamor je nekdo že stopil" pri tem precej pomaga.

Še zanimivejši del jame se ob strani odpira v naslednjem večjem podornem rovu, kjer se prek krajše stopnje spustimo v veliko, izredno lepo okrašeno dvorano. Ta se z dolžino okoli 50 metrov enakomerno spušča do končne točke, ki zaenkrat predstavlja konec jame. Sprehod po takšnem čudovitem in neokrnjenem svetu je seveda veličastno doživetje, namenjeno predvsem skrbnim obiskovalcem. Naša skrb se je na primer manifestirala tako, da smo se pred vstopom preobuli v čiste neoprenske čevlje in na ta način brezskrbno krožili med kapniškimi lepotci.

Jama na srečo ni blatna, kombinezoni do velike dvorane ostanejo še precej čisti, kar daje vsaj malo upanja, da bo jama še lep čas ostala v prvotnem stanju. Če bo jamar v transportko dodal še čista dodatna obuvala in se pred veliko dvorano preobul, bomo ta čas lahko še podaljšali. Težko pa je svetovati tistim brezvestnežem, ki bodo jamo uničevali s hojo po ponvicah, se z umazanimi rokavicami prijemali kapnikov ali zaradi nerodnosti odlomili kakšen kapnik. Kar se kljub ozaveščanju na žalost še vedno dogaja.

Raziskave v jami še niso končane. Nekaj možnosti se obeta v sosednjih dihalnikih, pa tudi v jami ostaja nekaj vprašajev, ki jih bo treba razrešiti. S fotkanjem smo se trudili Anja Hajna, Uroš Stepišnik, Yana Bilynets in jaz, do galerije pa loči le klik na povezavo.