2019-05-05

Prenova poti v Hankejevem kanalu Škocjanskih jam

Škocjanske jame gotovo veljajo za eno največjih slovenskih znamenitosti, saj presenečajo z ogromnimi razsežnostmi udornic in podzemnega kanjona, mogočnostjo narave in divjostjo reke Reke. Ta je s svojo močjo izdolbla kilometre rovov, vse do izvira Timave na italijanski strani. Njen tok je v glavnem neznan, doseči ga je mogoče le v maloštevilnih globokih breznih, z globinami okoli 320 metrov.

Cerkvenikov most. V ozadju pod mostom je vidna pot v Hankejev kanal.

Turistična pot se od vstopa skozi Dol Globočak vije skozi suhe dvorane vse do vstopa v Šumečo jamo, ki predstavlja začetek največjega do sedaj znanega podzemnega kanjona na svetu. Pogled v  ogromno dvorano si obiskovalec zapomni za vse življenje, še večji vtis pa gotovo napravi Cerkvenikov most, ki se pne čez najožji del kanjona. Od tu naprej turistična pot zavije proti izhodu, v Hankejev kanal pa vodi le še ozka, vratolomno nadelana pot, ki poteka visoko nad reko Reko. Pot so v nepredstavljivih razmerah izdelali jamski delavci konec 19. stoletja, jih lastnoročno klesali, opremljali s klini in varovalnimi žicami ali ograjami ter postavljali lesene galerije in mostove. S tem so ustvarili edinstven tehniški spomenik.

Prvi metri poti pod Cerkvenikovim mostom

Pot poplavi le ob izjemno visokem vodostaju, a jo je kljub temu zob časa že precej načel. Poškodovane so bile številne varovalne ograje, na določenih odsekih jih sploh ni bilo več, številni izpuljeni nosilci in poškodovani mostički. Zaradi tega so se v upravi Škocjanskih jam odločili prenoviti poti in želeli ohraniti enak videz obstoječih elementov, izdelanih iz enakih materialov. Ponovno je bilo potrebno odkriti tudi postopek izdelave poti.

Detajl prvotne, več kot 120 let stare ograje.

Detajl obnovljene ograje
Prve faze so se pred 15. leti lotili nemški izvajalci in prenovili začetek poti, kasneje pa je bila napeljana tudi jeklenica. Z drugo fazo prenove je v sredini lanskega leta pričelo podjetje Ortar in Jerman, ki so se izkazali že pri postavljanju novega mostu pri izhodu iz Mariničeve jame v Malo dolino (PDF1, PDF2). Prenova poti je potekala okoli 6 mesecev, prenovili pa so več kot 900 metrov poti vse do Swidovega razglednika, kjer je za nadaljevanje potrebno prečkati reko Reko.

Popravljanje prvotne ograje pri Swidovem razgledniku

Delo v jami ne sodi ravno med enostavnejša dela, še težje pa je to početi pripet na ozki polici, visoko na šumečo reko Reko, v temi in vlagi. Že sam transport železnih ograj in opreme je predstavljal velik zalogaj, pri čemer so si pomagali z napeljano daljšo žičnico. A kljub temu je bilo treba vse še ročno znositi do delovišča, ki se je z vsakim popravljenim metrom poti vztrajno oddaljevalo. Najprej so odstranili staro ograjo in nosilce, jih pregledali in glede na ohranjenost zopet uporabili. Sledilo je vrtanje vrtin, napeljava ograje v nosilce, spajanje in zategovanje ter utrjevanje nosilcev.

Odstranjevanje in pregled prvotnih nosilcev
Vrtanje med visenjem nad Reko
Napeljava ograje v nosilce

Ob vsem tem trudu sodobnih jamskih delavcev si lahko mislimo, kako vztrajni in neutrudni so bili prvi delavci, domačini iz bližnjih vasi. Vsa njihova dela so bila ročna, težka in življenjsko nevarna, imeli so slabšo opremo in pot jim je bila neznana. Prenova poti v prvotni obliki na ta način v celoti ohranja njihov dosežek tudi zanamcem, v upanju, da bo jama in reka Reka do nje čimdlje prizanesljiva.


Vsem bodočim obiskovalcem rova bo pot zagotovo ostala v večnem spominu, vsaj približek temu pa si je možno ogledati v spodnjem videu. Posneto z GoPro, od Schmidlove dvorane do delovišča, s petkratno hitrostjo. Na posnetku nas vodi Borut Lozej, ki je tudi pomagal pri fotografiranju, kakor tudi Jaša Zidar, ki hodi za nama:


Še več fotomateriala pa je na voljo tule.

3 komentarji:

Bogdan Kladnik pravi ...

Super napisano, fotke pa dolgočasno perfektne kot vedno:)

Bogdan pravi ...

Jao, jao, sem še enkrat prebral svoj komentar. Upam da se razume da so super.

peterg pravi ...

Hvala Bogdy! Vse sem razumel kot se šika...