David proti Golijatu

Pogosto mi misli odtavajo k Olympusu OM4-T, ki mi je družbo delal več kot desetletje. Še danes ga vsake toliko vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Nobenega avtofokusa, nobenega ON/OFF stikala, le mojstrska mehanika in optika. S fiksnim objektivom ni zavzemal kakšnega pretiranega prostora. Z bliskavico vred sem ga lahko prenašal v majhnih, tudi nenavadnih torbah in škatlah, celo samogradnih. Deloval je brezhibno, kakovost je bila vrhunska in prav težko mi ga je bilo postaviti v omaro ter presedlati na digitalno tehniko. A kaj, ko ima ta številne prednosti in že ogled posnetka je bilo nekaj čudovito osvobajočega. Nobenih razvijanj več, nobenega nepotrebnega čakanja in nobenega stresa.

Olympus OM4-T je spoštljivo majhen v primerjavi s Canonom 5DmkII

Vendar pa je analogni ljubljenec imel prednost, ki sem jo še kako pogrešal pri digitalcih. Bil je namreč majhen in v to skupino boljših SLR-jev ne moremo tlačiti. Res je, na voljo so tudi manjši kompakti, ki premorejo skoraj vse, kar imajo tudi veliki, vendar se največkrat zatakne pri objektivu. Širšega kota, kot ga ponuja žariščnica 24 mm, ne premorejo, ta pa je v jamski fotografiji precej dobrodošel. Največ posnetkov ponavadi nastane med 16 in 21 mm (format 35 mm), kar jasno napeljuje na uporabo zoom-objektiva 16-35 mm. Tega ponujajo vsi veliki proizvajalci, vendar le za SLR-je.

Takole izgleda prostovoljno mučenje s "prasico" in fotokovčkom. Pred vhodom v Burjo. Foto: Dean Zobec.

Dokler smo še pri močeh lahko po jamah vlačimo tudi najtežje fotoaparate in objektive, povsem drugače pa je, ko jama pokaže svoje zobe. Vse jame le niso enostavne, lahko dostopne, prostorne in kratke. Veliko je tudi takšnih, ki ti zaradi ozkih prehodov, blata in globin pijejo prepotrebno energijo in takrat si misliš, le zakaj je bilo treba v to vleči še foto opremo. Z lažjo in manjšo, zapakirano v majhnem bidonu in vstavljeno med ostalo kramo v transportki bi bilo lahko življenje popolnoma drugačno. OK, objektiv se da seveda sneti in z nekaj vaje v bidon zatlačiti skupaj s fotoaparatom, vendar se temu strogo izogibam. Jo imam preveč rad in jo rajši ohranjam čisto ...

Fuji X-M1 je še manjši in v primerjavi s Canonom pravi malček

Poleg običajnih SLR-jev so se že pred leti pojavili prvi fotoaparati brez prizme. Ledino so orali pri Olympusu s sistemom micro 4/3, pridružili so se tudi drugi in v letih se je nabralo kar precej fotoaparatov in objektivov tega sistema, vendar me s kvaliteto posnetka niso prepričali. Šele pred kratkim, ko sem se spet začel spraševati o lažji in manjši alternativi, sem prek prijateljevega namiga usmeril misli proti Fujijevem taboru. In če ti omeni nekaj takega: "Poglej, micro 4/3 ni ne vem kaj, Fujija M1 dobiš rabljenega že za majhen denar, slika je super, objektivov je kolikor hočeš, poglej si malo...", mi ni ostalo drugega, kot ga preizkusiti.

Fuji X-M1 z objektivom 10-24mm: 760 gramov, Canon 5DmkII z objektivom 16-35mm: 1590 gramov

X-M1 lahko s flešem vred brez težav stlačim v bidon, ki je s težo 1,6 kilogramov skoraj trikrat lažji kot Canon s flešem v fotokovčku s 4,1 kilogrami.

Poleg majhnega ohišja je bil prvi pogoj seveda objektiv in Fuji ga na srečo proizvaja. Objektiv 10-24mm pokriva vse iskane goriščnice, je vrhunske izdelave z notranjim premikanjem leč med zumiranjem in celo s stabilizacijo slike. Ni ravno med lažjimi in tudi velikost je večja, kot bi jo pričakoval za tak sistem, a alternative praktično ni. Drugi pogoj pa je bila seveda kvaliteta posnetka, predvsem količina šuma v temnih predelih in daljših ekspozicijah, kar me je po preletu različnih on-line testnih strani, kjer se je Fujijevo tipalo odlično obneslo, povsem prepričalo. Brezzrcalniki imajo vgrajena tipala velikosti APS-C, ki jih ponavadi srečamo v manjših SLR-jih in so precej večja od tipal micro 4/3. Tako je večje tipalo "krivo" za manj šuma in posledično za boljšo fotografijo. Nenazadnje bi pri odločitvi lahko odločalo tudi ohišje, a ima M1 kljub majhnosti vse nastavitve, ki jih fotograf potrebuje. Manjka mu le okular, zato so vse informacije, vključno s predogledom na voljo le prek LCD zaslončka. Moteče? Stvar navade, meni je tak način kar hitro prirasel k srcu.

Testna fotografija Fuji X-M1, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testna fotografija Canon 5DmkII, polna velikost na voljo tukaj, pozor velika datoteka!

Testno fotografijo smo priložnostno naredili med ogledom Predjame in kapnik Polž se je izkazal za primerno jamsko okolje. Vzporedno sta stala dva sistema: Canon 5DmkII z objektivom 16-35 mm/f2.8 in Fuji X-M1 z objektivom 10-24 mm/f4, z enakima nastavitvama 1/50s, f5.6, ISO 400, 4350K in slikano v RAW (ker sem bil malce raztresen, je bila Fujijeva ekspozicija nastavljena pri 1/5s, kar pa je Fujiju lahko le v breme), osvetljeno s štirimi Yongnuo YN-560II fleši. Izvoz je bil narejen iz Lightrooma brez dodatnih nastavitev, tako kot je fotoaparat zajel fotografijo. Podroben pregled pri Fujiju pokaže navdušujoče rezultate, v nekaterih elementih celo prekaša svojega velikega tekmeca. Fotografija je ostra, tudi v kotih, kromatskih popačenj je malo, dinamika povsem na nivoju in tudi bojazen okoli šuma je povsem odveč. Spodaj je nekaj primerov, ki bodo gotovo povedali več:

Fuji X-M1: ostrina v levem zgornjem kotu

Canon 5DmkII: ostrina v levem zgornjem kotu

Fuji X-M1: detajl in ostrina jamarja

Canon 5DmkII: detajl in ostrina jamarja

Fuji X-M1: kapnik Polž

Canon 5DmkII: kapnik Polž

Fuji X-M1: šum pri +4EV

Canon 5DmkII: šum pri +4EV

Naslednja težka jama bo zato lažja, v to sem prepričan. Fujijeva slabost se kaže le v nižji ločljivosti in slabem videu, fotografijam pa ni moč očitati ničesar. Res je, lahko bi ga primerjal tudi z najnovejšimi SLR-ji, kot sta 5DmkIII ali Nikon 810, vendar to ni bila poanta te primerjave. Bistvo je bilo najti neko alternativo, ki s svojo majhnostjo še vedno dosega visok nivo kvalitete fotografije in mislim, da se je za nekaj časa iskanje zaustavilo. Upam, da za čim dlje...

Ko fotografija postane Fotografija

Lastnikom vrhunskih brizgalnih tiskalnikov se bo tole pisanje verjetno zdelo nekaj samoumevnega. Če si že lastijo drag tiskalnik, gotovo ne varčujejo pri papirju in barvah. Ali pač? Kakorkoli, sam spadam v neko drugo kategorijo, med tiste, ki si tak tiskalnik občasno sposodijo in hočejo potem s čim manjšim stroškom stiskati največ kar se le da. Ker imam srečo, da si služim kruh pri računalniški reviji kjer se vršijo raznorazni preizkusi, sem v stiku s takšnimi aparaturami kar pogosto. Ponavadi predstavlja strošek le nakup črnil, papir različnih kakovosti pa se nam itak valja vsepovsod.
Tokrat je bilo le drugače. Preizkušali smo Canonov brizgalnik Pixma Pro9500 Mark II in našli še nekaj vrhunskih Canonovih FineArt papirjev. Matjažev "pa daj, probaj še s temi, pa da vid'mo kaj bo ratal" je bil dovolj, da sem nabral nekaj boljših posnetkov, namestil gonilnike, malo pofotošopal barve (ne hecajte se na nekalibriranem monitorju), izbral papir in pritisnil Print. Ven je prišlo nekaj, kar bi lahko opisal le z dolgim UUAAAAAUUUUU! To je to, odgovor na vprašanje, kaj je to Print (z veliko začetnico!). Čudovit barvni razpon, črna je res črna, detajli fantastični, nobenih digitalnih pridihov, občutek pod prsti neprecenljiv. Ah...

Seveda sem moral izkušnjo predebatirati z mojim tisk-mojstrom, ki je bil nad rezultatom prav tako navdušen, a vendar hkrati jezen, da sem lahko z originalnimi gonilniki, brez kakšnih posebnih RIP programov in tiskalniških kalibratorjev uspel stiskati enako dobro fotografijo, kot bi jo tudi on z vso mašinerijo in programjem, za katere je porabil ogromno denarja. No, tak pa je detajl fotografije poskeniran z ločljivostjo 1200 dpi:

In potem naletimo na cene. Običajna cena škatle z 20 kosi papirja FA-ME1 A3+ (Fine Art Museum Etching - bombažni brezkislinski papir) stane v tujini okoli 90 EUR, celoten set desetih kartuš več kot 100 EUR (kar recimo zdrži vsaj 20 listov in v vsakem primeru se ne izpraznejo vse naenkrat) in že pridemo do približne računice okoli 10 EUR na fotografijo. Aja, pa še na tiskalnik ne smemo pozabiti :-) Se splača? Se. Tako natisnjena fotografija je res Fotografija in kot obljubljajo naj bi natisnjene barve vzdržale vsaj 100 let. To bodo pravnuki veseli! Toplo priporočam...

"Fullframe" novotarije v jamah

Med preizkusom dveh težko pričakovanih DSLR-jev si seveda nisem mogel kaj, da jih ne bi preizkusil še v jami. Nikon D3x mi je delal družbo le nekaj dni, zato je bila vhodna dvorana Planinske jame še najboljša izbira, Canon 5D mk II pa se je pri meni ujčkal dlje časa in na koncu sva se na celodnevni akciji v Veliki Šprinčnici blizu Divače prav lepo imela. Z Nikonom D700 sva se ujela že lani poleti, ko sem užival v enotedenskem jamarjenju na jugu Francije (o tem kdaj drugič), tokrat je delal le družbo D3x. Nikonova zverina je zaradi velikega ohišja in teže morda preveč nerodna za nošnjo po jamah (neturističnih ;-), z objektivom 14-24mm pa prav gotovo. Ampak skupaj delata čudeže, predvsem pri dolgih ekspozicijah in visokem ISO. Fotografiral sem skupaj z D700 (dolge ekspozicije, različni ISO) in doma s Capture NX2 "razvil" RAW datoteke. Tole je nastalo:

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Nikon D700, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Že na prvi pogled je očitno, da je dinamični razpon pri D3x neprimerno večji, oz.boljši, hkrati pa je velika tudi razlika v ločljivosti. Vendar če povečamo posnetka, lahko opazimo, da posnetek z D700 vsebuje več podrobnosti in je tudi z interpolacijo malodane ostrejši!

Levo izrez Nikon D3x, desno izrez interpoliranega posnetka D700, spodaj izrez D700. Vse nastavitve so bile pri obeh fotoaparatih enake, vključen Normal D-lightning, enak čas osvetljevanja, enak objektiv, enaka zaslonka.

Na spodnjih posnetkih (povečave so 1/4 velikosti originalnega posnetka) pa si oglejte, kaj nastane z "navijanjem" RAW-a za +2EV pri Nikonu D3x. Na ta način "navijemo" enak posnetek, kot če bi fotografirali z ISO 400, pri ISO 800 pa fotoaparat že poseže po dodatnih algoritmih za zmanjševanje šuma (High ISO Noise Reduction). Z "navijanjem" podrobnosti ostanejo, šuma ni, le kaj bi se sekirali, če smo premalo osvetlili. Kot kaže, pa algoritem za zmanjševanje šumaže opazno vpliva na podrobnosti pri višjem ISO, saj sem boljše rezultate dobil z navitim posnetkom pri ISO 100 kot pri ISO 800. Podobne, vendar ne tako polikane rezultate lahko dosežemo tudi z D700 in 5D mk II. No, če sem iskren, nisem ravno pristaš tovrstnega manipuliranja, verjetno mi je to ostalo še iz časov diapozitivov...

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s, +2EV

Nikon D3x, ISO 800, 14mm, f5.6, 30 s, High ISO NR

In še izrezi:

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s, +2EV

Nikon D3x, ISO 800, 14mm, f5.6, 30 s, High ISO NR

Pravo jamarsko akcijo pa sva obdelala z novo Canonovo "petico". Že na začetku se je zataknilo zaradi prenašanja fotoaparata, saj je kovček Peli 1400 prenizek, v 1300 poleg njega ne spraviš nič drugega, pravo mero za "opeko" ima šele Peli 1450. Navdušen sem bil nad avtofokusom, saj je kot za šalo izostril tudi najbolj oddaljene motive osvetljene z jamarjevo "čelko", posnel nekaj kadrov videa, naredil par dolgih ekspozicij in se posvetil nekaterim kapniškim detajlom. Galerija bo v naslednjem "postu", tokrat pa le kratka sestavljanka video posnetkov - kako se obnaša 5D mk II ob snemanju le z čelnimi Petzl Duo 14 LED lučkami.



Če povlečem črto, vsak fotoaparat je za jamsko fotografijo več kot odličen, iz katerega lahko brez težav izvlečemo vrhunski posnetek. Nikon D3x naredi največ, tudi v nemogočih pogojih, vendar za ceno, ki je malodane nedosegljiva. D700 nikakor ne zaostaja, z interpolacijo dobimo skorajda enak oz. boljši posnetek, vgrajeno ima tudi bliskavico, ohišje je vrhunsko. 5D mk II odlično ostri, ima možnost snemanja videa (kar se mi zdi res dobra poteza!) in prav tako izdela vrhunski posnetek. No, in nenazadnje, kdor ima preveč pod palcem, oziroma bi rad oživel idejo mecenstva, se toplo priporočam za en kos, kateregakoli :-)

Canon EF 20mm f/2.8 vs Zuiko 21mm f/2.0

Pred dobrimi petimi leti sem na nekem forumu prebral o možnosti uporabe starih Zuiko objektivov na Canonovih digitalcih s posebnim adapterjem. Zadeva se mi je zdela zelo uporabna in že sem v mislih natikal objektive na najnovejše digitalce (takrat je bil v špici še Canon D60). No, ko sem adapter nabavil, ga nataknil na digitalca in nanj zavrtel Zuikota sem bil z rezultati prijetno presenečen, a kaj ko je bila goriščnica večja za faktor 1,6. Za široki kot je bil uporaben le objektiv 21 mm, pa še ta je na koncu postal 30 mm objektiv. Šele s prihodom Canona 5D so lahko Zuikoti zaživeli kot se spodobi in ko je bila prva priložnost za preizkus, je seveda nisem hotel zamuditi.
V pričakovanju preizkušanja novega Canona 5D mkII pa nekaj povečav primerjave dveh objektivov s Canonom 5D: Zuiko 21mm f/2.0 in Canon 20mm f/2.8. Zuiko slovi kot odličen manualni objektiv, na strani 16-9 ga avtor uvršča na četrto mesto pred Canonovimi zum in fiksnimi objektivi. In res ni slab. Običajne težave (vinjetiranje, neostri koti) ima le pri odprti zaslonki, pri optimalni 5,6 pa se že pokaže v najboljši luči. Prav res me zanima, kako se bo Zuiko odrezal z novo "petko".