2015-01-12

Spodnji deli Čaganke

Po daljšem dogovarjanju se je končno obetala akcija v Čaganko, vendar včasih nanese tudi tako, da zvesti foto-pomočniki nimajo časa. A ker sem bil tokrat gostujoči jamar pri novomeškem klubu, dodatna pomoč ni bila vprašljiva. S Šinijem sva hitro uskladila število potrebnih "sužnjev" in akcija je lahko stekla.


Pred dobrimi šestimi leti je novomeškim jamarjem na območju Poljanske gore uspelo odkriti in z leti poglobiti jamo Čaganka do rekordnih globin. Prve raziskave so se kmalu zaustavile v podoru na globini -244 metrov, kar jo je že takrat postavilo na vrh najglobjih dolenjskih jam. Šele tri leta kasneje jim je v končnem podoru le uspelo odkriti prehod, vendar je nadaljevanje sledilo v brezupnem meandru. Prepih jim je vlival novih moči, volje je bilo v izobilju in ožine so začele popuščati.



Po številčnih akcijah in trdemu delu v globini jame so jamarji blizu vhoda v jamo postavili pravi bivak, z ležišči, ogrevanjem in streho nad glavo, kar precej olajša dolgotrajne akcije. Preizkus bivaka mi je Šini ponujal že na predvečer akcije, a sem se jamarskim debatam, ki bi se zavlekle pozno v noč, raje izognil. Dober spanec je bil prepotreben za fotkanje spodnjih delov jame, ki so s povratkom vred zahtevali okoli 15 ur intenzivnega foto-jamarjenja.



Razdeljeni v skupine smo v jamo vstopili še pred pol deseto in do konca starih delov je šlo kot namazano. Že takoj za vhodom jama navduši s prostornimi brezni in najbolj slikovito 70 metrsko stopnjo, čarobnimi  jezerci in kapniškimi skulpturami ter zanimivi prehodi, ki brezna povezujejo. Vse te krasote še čakajo na dostojno ovekovečenje in bi se jih z veseljem tudi lotili, a so bile naše sile in misli tokrat usmerjene proti dnu, kjer so ob izteku meandra odkrili prostorno galerijo Kalahari.

Podor v dvorani Game over
V dvorani Game over se stari deli končajo v podoru, nad njim pa se v nepredirno temo dviguje kamin, v katerem so preplezali že skoraj 100 metrov višine. Prš hladne vode iz tega kamina je tudi krivec, da je med skalami zazevala odprtina, ki vodi prek ozkih prehodov in številnih stopenj do trenutnega dna na globini -455 metrov. Tu se, kot kaže, jama še ne bo končala. In čeprav je nadaljevanje brezupno ozko, ožine pod pridnimi rokami že popuščajo in verjetno ne bo dolgo trajalo, ko bo presežen mejnik -500 metrov globine.

Kalahari
Kratek postanek v spodnjem bivaku smo izkoristili za okrepčilo in sproščene pogovore. Ura se je že nagibala proti drugi uri, nam pa je ostala še glavnina fotografiranja. Galerija Kalahari je ostanek nekoč aktivnega vodnega toka in s prostornimi rovi očara vsakega jamarja. Če ne drugega, predstavlja pravo nasprotje ozkim in blatnim višje ležečim delom jame, ki ob povratku radi posrkajo še zadnje moči.



Kalahari se deli na dva dela in oba predstavljata odtoka nekdaj veličastnega podzemnega vodotoka. V prvem se je Miha stlačil do zadnjih metrov, kjer so s kopanjem trenutno končali in privlekel na plano nekaj lepih okroglih prodnikov. Kot dokazni material velikih pretokov jim bo gotovo pomagal dvigniti vnemo za nova izkopavanja, saj gre tu za velike količine nasutega materiala. No, kjer je volja, je tudi pot.



Na drugem delu smo nemo opazovali majhen sifonček, ki se je napajal z vodo iz bližnjega kamina. Kaj daleč zaradi majhnih dimenzij ravno nismo videli, vendar voda gotovo nekam odteka. Tudi tu je ideja v kopanju, saj se ob dolgotrajnejših nalivih v tem koncu preliva kar precejšnja količina vode. Med našim obiskom te "sreče" nismo bili deležni in za nagrado ostali suhi skozi celo jamo.



Po krajših šaljivih trenutkih in poležavanju v bivaku nam je ostal še povratek. Časa je bilo povsem dovolj še za sekvenčna fotkanja, borbe jamarja z ožino, vrvjo in blatom. No, čez nekaj časa se tudi fotografu ni več ljubilo pripravljati in pospravljati fotoaparat, pa tudi blata se je že povsod preveč nabralo. Proti koncu spodnjih delov je bila mera že povsem polna, sledil je še kratek postanek v višjem bivaku in izhod v temno noč.



Pri zunanjem bivaku so se že pekle klobase in hiška je bila prijetno ogreta. Komfort, ki mu tisti trenutek ni bilo para in debata je lahko stekla pozno v noč. Spanje je bilo fantastično... Pri fotkanju so tokrat pomagali Šini, Miha in Matic, manj blata pa si lahko obetamo naslednjič, ko si natančneje ogledamo še stare dele jame...

Dodaten fotomaterial v galeriji...

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Peter, hvala, tudi zaradi tvojih fotografij bomo v blatno krasotico še rajši hodili, zdaj, ko si jo imamo priložnost ogledati čudovito ovekovečeno!

Šini