2014-05-05

Spet pri sosedih - tokrat Grotta Gualtiero Savi


Pred slabim letom in pol smo zaradi neugodnih vremenskih pripetljajev usmerili pogled proti toplejšim krajem, v pobočja doline Glinščice na italijanski strani. Takrat so nam zadišale jame, ki so se že dolgo časa valjale prav pri vrhu spiska obveznih destinacij. Zaradi organizacijskih zapletov smo kot prvo prečrtali Grotta Martino, čeprav je bila šele tretja na vrsti, prvi in najlepši med njimi Gualtiero Savi pa dodali oznako "nujno, čimprej". Najbližje smo ji bili med lanskoletnim drugim srečanjem jamskih fotografov, vendar smo bili z vodenjem po slovenskih jamah preveč zasedeni. No, pozabili je seveda nismo in spet je prišel nekako najbolj primeren trenutek za tovrstni obisk. Tokrat je vse steklo kot se spodobi in že smo v soboto srebali kavo z italijanskimi kolegi v Bazovici.

Candelabri


Gualtiero Savi premore dva vhoda in se s preko tremi kilometri rovov uvršča med daljše jame tega področja. Vendar pa je največja posebnost jame bogato okrasje, ki se praktično prične nekaj metrov za vhodom. V to smo se lahko prepričali že pri prvem presenečenju, v rovu lestencev (Candelabri), kjer je pozorno gibanje še posebej priporočljivo. S stropa namreč visijo metrski špageti, po tleh pa so posejani vitki in izredno občutljivi kapniki.

Končna dvorana

No, naš načrt ni bilo sprotno fotografiranje, temveč ogled jame do končne dvorane in fotografiranje ob povratku. V nasprotnem primeru konca jame verjetno ne bi videli, saj se motivov med enim obiskom enostavno preveč zvrsti. Najbolj ozaljšan rov je prav na koncu, kjer bi ljubitelji makro posnetkov lahko izvajali dolgoletni projekt beleženja detajlov. Nas seveda to ni pretirano zanimalo in smo si jih raje v miru ogledali, a nekatere posebne smo vseeno ovekovečili.



Med zanimivejšimi je gotovo skrivna niša, katere ne opaziš zlepa. Ob pomoči naših krasnih vodičev smo to skrivnost le opazili in notri se zares skrivajo čudesa. Prostora med kapniki je bilo komaj dovolj za velik objektiv in fleš, a sva z Boletom le uspela stisniti nekaj uporabnih posnetkov malih in izredno slikovitih rožic. Z žepnim fotoaparatom bi tu lahko ustvaril še marsikaj zanimivega!

Bole kaže s prstom proti niši

Rožice

Do največje dvorane Sala Morpurgo smo se ustavljali na kratkih razdaljah, čeprav sem si pri sebi rekel, da pretiravati pa res ne smem. Na primer, ravno ko smo končali s posnetkom in se premaknili za dobrih deset metrov naprej do naših vodičev, so si ti lahko končno oddahnili od dolgočasnega čakanja, a kaj, ko je bil ravno na njihovem mestu zopet zanimiv motiv. Za njihovo potrpežljivost sem jim seveda nadvse hvaležen, sem bil pa kasneje med pizzo deležen še njihove dodatne pohvale o zelo kratkem času potrebnem za posnetek. Sem jim seveda verjel na besedo, saj so v letih vodenja fotografov po jami doživeli že marsikatero maratonsko foto-izživljanje.

Sala Morpurgo

In še nekaj je za pohvaliti. Jama s svojim okrasjem velja za izredno občutljivo in je razumljivo, da se pazljivost zahteva od vsakega obiskovalca. Gibanju v jami so ponavadi v pomoč barvni trakovi, ki pa s svojo podobo precej kazijo izgled jame. Namesto traku se da označevanje omiliti s tanko vrvico, a lahko tudi v takem primeru pride do zapletov. Najboljši način so seveda budne oči vodnikov in tu so se naši prijatelji izkazali z odliko. Tiho so spremljali vsak naš korak in nam pri nejasnih odsekih pomagali s koristnimi nasveti.

Jama je bila pred časom že opremljena z barvnimi trakovi. Vendar pa so jamarji ugotovili, da je s tem izgubila ves čar in so trakove preprosto odstranili. Ostala je le še vrvica v začetnem delu, kjer omejuje dostop do velikih ponvic, ki so bile v času našega obiska suhe. Baje so po nekajdnevnem deževju polne vode in izredno slikovite, a voda na žalost tudi hitro odteče. Torej, več sreče prihodnjič...


... ko bomo morda pokukali še v en rov, ki smo ga tokrat izpustili iz našega ogleda. Tam se v ožjem meandru bohotijo posejane karfijolice in cel travnik rožic kakršne smo videli v skrivni niši skrajnega rova. Kaj nas je odvrnilo od ogleda si težko pojasnim, smo se pa potolažili ob pogledu na profil nekoč vodno aktivnega rova, kar se čudovito vidi na 3D posnetku.



Glavni rov mestoma prekinjajo ožine in krajši skoki, ki so opremljeni tako, da ni potrebna oprema za vrvno tehniko. Premikanje po jami to seveda dovolj poenostavi, predvsem zaradi vse mogoče foto in dodatne krame, ki jo ponavadi vlečemo s seboj. Kljub temu smo se po jami potikali okoli deset ur, vsaj polovico pa smo porabili za fotografiranje. Zaradi pozne ure nas je že skrbelo kako bo s prehranjevanjem, a smo našli še prosto mizo v divaški piceriji, kjer so se nam pridružili tudi italijanski kolegi.



Po jami smo se tokrat pretakali Matej, Mojca, Bole, Janez in pisec teh vrstic, še kak dodaten posnetek pa v galeriji.

2 komentarja:

Sandro Sedran pravi ...

Wonderful pictures as ever

Peter Gedei pravi ...

Thank you Sandro!