Žirovcova, foto izlet - kot ponavadi

Klasični repertoar zadnjih let je seveda fotografiranje Žirovcove jame. Kilometrov je nabrala že kot berač uši in neovekovečeno jo gotovo ne bomo pustili pri miru. Tokrat je bil plan bojda preprost, vsaj po Milanovih besedah. Spustili se bomo do odkopanega vhoda, pobezali po Bakševem rovu, naredili krog po labirintu okoli Svetilnika in se po isti poti vrnili nazaj.

No ja, prigovarjanje celotne ekipe k spremembi končne točke je planu posledično naneslo nekaj dodatnih ur, vendar se nam res ni dalo lesti navzgor po zoprni strmini, ki vodi do odkopanega vhoda. Smo pa najprej pokukali v simpatičen Bakšev rov, kjer se lahko jamar prek začetne ožine navduši nad ravno začrtanim rovom.

Rov prekinja nekaj lepših sigastih pregrad in okraskov, kjer se proti koncu nad meandrom pne tudi malce večji kapniški lepotec. Tu je Milan poskušal briljirati z zanimivimi akrobacijami in upal na moje odobravanje, kar mu je na koncu tudi uspelo, vendar bo fotka pristala le v osebnem arhivu. Se pa na žalost rov kmalu zaključi z neprehodno ožino in jamarja prisili k povratku po isti poti.

Naša pot se je vila po običajnih poteh, kar pa v tej jami ni vedno mačji kašelj. Kar nekajkrat se je namreč že zgodilo, da so jamarji tavali po prehojenih rovih in nevede delali kroge ter se vračali na ista mesta. Brez poznavalca, kot je Milan, se v jamo ni varno podajati, saj so si rovi malodane podobni kot blato blatu.

Na srečo duhamornost enoličnih rovov prekine tudi kakšno jezerce ali skupek kapniškega okrasja. V takšnih jamah, kjer tovrstnega kiča primanjkuje, je jamar ponavadi vesel tudi bolj dolgočasnih tvorb. Kaj šele fotograf! Pri kakšnih cevčicah lahko onanira tudi dlje časa, kar mu konec koncev dopušča digitalna tehnologija. No, ko se na obrazih jamarskih manekenov (in manekenk seveda) zariše prva skica "a-bi-zdej-res-že-lohka-nehal" pa je seveda čas za odhod.

Čas nas je seveda tudi tokrat preganjal, saj smo lovili pizzo na Vrhniki. Nemalokrat smo že izviseli zaradi slabe časovne računice, kar se je ponavadi dogajalo po obisku Ferranove buže. Takrat smo si lahko le s kislimi obrazi zaželeli varno vožnjo in se odpeljali direktno domov. Ampak, to so skrajnosti. Po tokratni akciji nam pizza ni ušla... Za konec pa še po zelo dolgem času fotka fotografa po uspešni akciji. Ja, redkokdaj me kdo takole slika ...