Izginjajoči led v Ledeni jami na Stojni - Disappearing ice in the Ice cave on Stojna

Ice caves are melting, that's a fact. In Ice cave on mountain Stojna near Kočevje (Slovenia) situation became very dramatic in the last years. From 1991, when I first visited the cave, almost 4 metres of ice dissapeared in the entrance chamber, but at the bottom of the cave emerges a new one. The entrance of the cave is faced towards south-east which is not common for ice caves. Because of that, whole area around the entrance is important and even one cutdown tree can cause huge loss of ice in the cave.


Zgodbic o globalnem segrevanju vam ne bom trosil, ker jih znamo že na pamet. Kaj vse se zaradi tega spreminja in kaj je res vzrok temperaturnih premikov, hm, ne bi zdaj o tem. Dejstvo je, da je ledu tudi v nekaterih ledenih jamah manj, kar je na pogled sicer malce žalostno, se je pa zaradi tega odprl tudi kak nov prehod in je jama pridobila na dolžinskih metrih. Lansko leto jamarsko ni bilo najbolj napolnjeno (drugi opravki pač), je bila pa zato skoraj vsaka akcija v ledeni jami. Če ne na Viševniku, pa v Ledeni jami na Stojni, znameniti ledenki na vršnem delu Stojne, raztegnjenega hriba nad Kočevjem. Tu se popotniku ob ruševinah gradu Fridrihštajn oko lahko lepo spočije po nižje ležečem Kočevju, nekaj bližnjih lovskih koč pa zagotavljajo nepozabne zabave.

No, ostanimo raje pri jami. Jama s 105 metri globine ni kakšna velikanka, vendar te vhodni del, ki na prvi pogled ne obeta velikih dimenzij, po prvih korakih po strmem podoru ne pusti ravnodušnega. Kmalu ti postane jasno, da je do dna vhodne dvorane še daleč in da za varen spust potrebuješ tudi nekaj vrvi.

Letos nam je poleg običajnega blatnega podora zagodla tudi padla smreka. Ali jo je sesula naravna selekcija ali je to delo človeških rok bi bilo kar dobro vedeti, saj je sečnja okoliških dreves največji krivec za tanjšanje ledene plasti v vhodni dvorani. Drevesa namreč regulirajo temperaturo v jami in dotok vode, poleg tega pa so za nastanek in obstanek ledu pomembne tudi srednje letne temperature in trajanje temperatur pod lediščem. No, če k temu prištejmo še lego vhoda, ki je obrnjen proti jugovzhodu in globalno segrevanje, hja, kam pa pridemo potem?

Ledenko sem prvič obiskal leta 1991 in bil nad njo seveda navdušen. Takrat nam je v množični akciji uspelo opremiti oba kraka jame. Vstop v desnega smo si olajšali s svedrovcem izpod rok brata Tiborja (brez neumestnih komentarjev o njegovi opremi :-) in se prek ožjega prehoda spustili na dno večje dvorane.

Danes je ta svedrovec dobesedno v oblakih. Že leta 2001 je bilo potrebno navrtati nove, ki smo jih leta 2007 že težko dosegli. Današnja situacija pa je že pod vsako kritiko. Led v vhodni dvorani je namreč precej nižji od pričakovanj in je morda k rapidnemu taljenju pripomogla tudi bera novih podrtih smrek v vhodni dvorani? Na fotki Miha sveti v svedrovce, dosegljive leta 2007, v rdečem krogu pa je Tiborjev svedrovec.

Če se led zgoraj tali pa ga je zato več spodaj, kjer nastaja v obilnih plasteh. Na skrajnem koncu desne dvorane sem se leta 1991 raziskovalno zagret tlačil v neudobno razpoko, ki je danes do vrha zalita z ledom, na drugem koncu dvorane pa lahko danes najdemo trojno sidrišče iz neke reševalne vaje že več kot meter pod nivojem ledu.

Drugače pa desni krak jame poleg jamarjev gosti tudi alpiniste, ki tukaj lahko celo leto veselo krampajo po čudovitem ledu in iz prelepe gladke plošče ustvarjajo razbrazdano njivo. OK, saj se led obnavlja, to je že res, samo lepo gladek pa med pogostim obiskovanjem verjetno ne bo več. V tem delu ne dosežemo najglobjega dela jame, ob pospešeni tvorbi novega ledu pa bo dvorana imela celo manjšo globino. Fenomenalno!

Levi krak jame je bolj zanimiv, v njem tudi dosežemo najnižjo točko. Leta 1991 je bil dostop mogoč le v skrajnem levem delu, kar pa je danes zaradi topljenja ledu nevarno početje. Nekaj let kasneje se je odprl prehod v levi del že v vhodni dvorani, kjer se je dalo brez težav opremiti smer.

Danes so svedrovci dosegljivi le še s plezanjem. Že korak bližje robu predstavlja manjše tveganje nezavarovanemu jamarju, zato skrajno previdno na tej strani jame. Tudi ko je smer opremljena, predstavljajo precejšnje težave velike ledene sveče. Če se ti kakšna utrga nad glavo bi jo bilo najbolje kam popihati v skrivališče, samo so take vrsti pobegi na vrvi ponavadi bolj jalovi. Je pa na dnu jame drugače zelo lepo, če je še dostopno pa je drugo vprašanje, tudi tu se namreč novi led tvori na polno. 

No, za konec pa še zgodovinski fotopregled stanja v vhodni dvorani. Fotke nosijo letnice 09-1991, 03-2001, 04-2007 in 10-2011. Na vsaki fotografiji sem z rdečo piko označil  referenčno točko, koliko ledu je dejansko izginilo pa naj si vsak predstavlja po svoje. Meni se zdi kar dramatično. Še več fotografij pa v galeriji.