Davorjevo brezno za sifonom

Na tretji obisk Davorjevega brezna (prvič, drugič) smo čakali kar precej časa. Lansko poletje je bilo precej radodarno s krajšimi nevihtami in tudi jesen se ni hvalila s sušnimi dnevi. In ko dežuje, se korita vodnih rovov rada napolnejo z vodo in nizki prehodi postanejo neprehodni. In ker je v odtočnem delu Davorjevega brezna kar nekaj takšnih prehodov, si lahko ob nalivu, ko se znajdeš za njimi, izhod lahko samo še narišeš.
Tokratna foto akcija je bila že skorajda obsojena na propad, saj razen italijanskih jamarjev, s katerimi si kaj prida ne bi uspel pomagati, na klubu ni bilo kakšnega posebnega zanimanja. Na srečo je zagato rešila Ines.

Na prvi foto akciji smo se ustavili pred krajšo stopnjo v odtočnem delu in v tokratnem sušnem začetku februarja smo se v neoprenih lahko končno podali proti krajšemu sifonu. Ta je raziskovalno ekipo prvič že ustavil, a je prehod pravzaprav enostaven. Zajameš zrak in se po daljšem metru potopa znajdeš na drugi strani, kjer te čaka večja dvorana in 30-metrski spust do novega vodnega toka.

Če sva bila že nad zgornjimi deli navdušena so naju spodnji popolnoma prevzeli.Po 30-metrskem spustu jama, zaradi novega vodnega toka, zopet zamenja videz. Več je sigastih tvorb, več ponvic, nekaj krajših stopenj in slapov. Tudi v teh delih je možnost odkritja višje ležečih etaž velika, pregledan je le glavni vodni rov, zgoraj pa vse preluknjano in spodobno zasigano. Slutim, da se višje nekje skriva še kak helektitni dolgin, kakršen je že v pritočnih delih.

Na žalost pa se tempo spuščanja odvija prehitro in je dolžina novih delov na žalost dosti krajša kot smo upali. V takšnih jamah praviloma naletiš na sifon in tudi tukaj je tako. A ta bo za spremembo globok in dolg, dostopen le potapljačem. Suhim jamarjem tako ostane le iskanje morebitnih obhodov in glede na razvejanost bo kaj takega zelo verjetno. Več pa v galeriji.