Ponavadi stvari potekajo takole: udeležiš se jamarske šole, premagaš vse ovire, ki jih moraš kot tečajnik premagati, se naučiš vseh osnovnih jamarskih veščin, obiščeš po možnosti enostavno jamo ali dve in si rečeš: "Hja, zdaj pa grem že lohka v
Gradišnico!". In si tam. Na robu velikanskega brezna dimenzij 25 × 35 metrov. Pred teboj je le vrv na katero se pripneš, pogledaš čez rob in pod teboj zazeva okoli 70 metrov globine. Če si iz pravega testa, se boš ob podpori krajšega adrenalinskega obliva začel previdno spuščati. V nasprotnem primeru pa te bo gotovo zagrabila teta Panika, te prikovala na steno in ti šepetala "Pejt gor madonca, kaj sploh delaš tukaj, si zmešan al kaj?". Ja, prvič je vedno najtežje.
Gradišnica pri Logatcu ima bogato zgodovino. Vhod je bil znan že v sredini 19. stoletja, prvi pa se je vanjo z vitlom spustil slavni raziskovalec našega podzemlja
Viljem Putick leta 1886. Sledil je veličastnemu Krausovem hodniku, ki je pravzaprav ogromen rov dimenzij 30 × 40 metrov dolžine 120 metrov in se v Hauerjevi dvorani ustavil pred veliko črnino.
Takrat je prek 25 metrske stopnje s svojimi jamskimi delavci raziskal še ogromno Putickovo dvorano (širina 60 m, dolžina 160 m, višina 55 m), kjer je v skrajni točki pritočnega Južnega sifona dosegel globino okroglih
200 metrov. V času jesenskih nalivov dvorano hitro zaliva voda, ker pa se odtočni sifoni radi zamašijo (oziroma itak voda nima kam odtekati, ko pa je tudi naprej vse zalito) zalije dvorano skoraj do stropa. Po ocenah se takrat v dvorani zadržuje okoli 250.000 m
3 vode. In to mesece dolgo. Na posnetku se Južni sifon nahaja za zadnjim jamarjem, voda pa se potem preliva desno v Cooler in levo v Štirno.
Klik na povečavo!
In ker smo jamo obiskali v poletni suši smo se seveda še podali do dna Štirne in naprej v Šerkov rov. Že na vhodu v brezno so nas pozdravili zagozdeni hlodi, spodaj pa je situacija le še slabša. Takšna je že "od pamtiveka", a si voda vedno izbori svojo pot do izvirov Ljubljanice.
Za celotno galerijo klikni
tukaj!
Gradišnica pri Logatcu ima bogato zgodovino. Vhod je bil znan že v sredini 19. stoletja, prvi pa se je vanjo z vitlom spustil slavni raziskovalec našega podzemlja Viljem Putick leta 1886. Sledil je veličastnemu Krausovem hodniku, ki je pravzaprav ogromen rov dimenzij 30 × 40 metrov dolžine 120 metrov in se v Hauerjevi dvorani ustavil pred veliko črnino.
Takrat je prek 25 metrske stopnje s svojimi jamskimi delavci raziskal še ogromno Putickovo dvorano (širina 60 m, dolžina 160 m, višina 55 m), kjer je v skrajni točki pritočnega Južnega sifona dosegel globino okroglih 200 metrov. V času jesenskih nalivov dvorano hitro zaliva voda, ker pa se odtočni sifoni radi zamašijo (oziroma itak voda nima kam odtekati, ko pa je tudi naprej vse zalito) zalije dvorano skoraj do stropa. Po ocenah se takrat v dvorani zadržuje okoli 250.000 m3 vode. In to mesece dolgo. Na posnetku se Južni sifon nahaja za zadnjim jamarjem, voda pa se potem preliva desno v Cooler in levo v Štirno. Klik na povečavo!
Za celotno galerijo klikni tukaj!
2 komentarja:
Hvala bogu da te imamo, da nam malo odpiraš oči, saj si kaj tako ogromnega niti pod razno nisem predtavljal tam okoli Logatca(ki je sicer poln nekih jam, menda).
Fotografija s hlodi je pa nora! Kako bi bilo fino bit Superman in gledat tale rov, ko skozenj nažiga na tone in tone vode...
Ja, ta jama je res fina. V bistvu sem pozabil omeniti (ne vidi se ravno najbolje), da je tista bela pikica v sredini na prvi fotki, čelada spodnjega jamarja. In pa res, če uspeš ujeti pravi trenutek, si lahko v živo ogledaš kako ogromen slap pada v Štirno ali pa, ko je že malo bolj polno, gledaš kako odteka voda v vrtincu, kot v kopalni kadi, ko spustiš vodo. Primerjava kar nekako drži, le da je v jami to občutno povečano :-)
Objavite komentar