Blatni "Dan potem"

V jami je lahko vprašanje čistoče sila enostavno. Če si imel med akcijama dovolj časa in si opremo temeljito očistil, ti jo je prav gotovo težko umazati. Ampak prvič, ko se uležeš v blato, se dvomi hitro razblinijo. Z blatom postaneta najboljša tovariša in če je v jami primeren trenutek se lahko lotiš tudi izdelave skulptur in kipcev. Iz blata seveda. Obljudene jame v katerih ga ne primanjkuje (kot sta na primer Logarček ali Najdena), imajo določene dele v katerih jamarji sproščajo svojo domišljijo. Ponavadi gre za šaljive motive povezane z jebo na razne načine, saj resnost tja nikakor ne spada, v večini primerov pa je mogoče opaziti že prave umetniške vzgibe. Tole se mi je na primer utrnilo v zadnji dvorani Ferranove buže, medtem ko smo čakali na Miho in Milana, ki sta se močila v Ribarnici. Lucifer z lulčkom postrežno na pekaču.

Ko jamarska akcija zlagoma mineva in kljub krepki umazaniji na blato sploh ne pomisliš več, se pri avtomobilu z užitkom preoblečeš, umiješ v prvi gostilni in po obveznem okrepčilu odpraviš domov v toplo posteljo. Naslednji dan ponavadi sledi streznitev. Blato je še vedno tam, v avtu. Krčevito se oprijema opreme in je ne spusti. Saj bi jo prevažal v prtljažniku še kak teden ampak prtljažnik je namenjen tudi drugim stvarem, pa tudi sopotnikom vonjave po blatu in preznojenih cunjah ne ustrezajo, da ne omenjam opreme, ki se v takih razmerah ne počuti najbolje.
Vrhunec takšnega stanja se je pripetil prejšnji vikend, ko smo obiskali Mišino jamo, oz. Brezno ob Korenovi poti ob robu Černjavške doline na Nanosu. Do dol je šlo vse lepo in prav, nazaj grede pa so se vrvi izredno zapackale z blatom, ki ga je vsak jamar puščal za seboj. 190 metrov globoko brezno je namreč vrhunsko oblito z blatnimi nanosi, ki se na dnu vsaj podeseteri. Težava je bila v tem, da se pri vračanju nobena od prižem ni hotela zatikati, kar pomeni, da sem skoraj pri vsakem dvigu moral ročno spodbujati njune čeljusti k zapiranju - to pa je seveda obupno početje. No, veselica je seveda sledila kak dan kasneje, ko je bilo na vrsti čiščenje opreme. Tokrat sem "zadužil" še 170 m vrvi, ki je bila na začetku obarvana v lepo lešnikovo-čokoladno nianso, na koncu pa se je iz blatne gmote vseeno posvetil skorajda bel Edelrid. Ja, tudi (oz. predvsem) blato je del jamarstva.