
Vendar pa dno, na katerem smo se znašli, ni bila prava Globoka brazda, čeprav je videz to precej obljubljal. Milan je omenjal neko 60 metrsko stopnjo o kateri tu ni bilo ne duha ne sluha. Na koncu te ozke špranje nas je čakal le manjši slap, ki pa je ambient zaokrožil na lepo celoto. Nekako nam je bilo jasno, da tole verjetno ne bo to in se hitro spokali do Polhove drsalnice.
Kasneje nas je Milan podučil, da bi se morali v stopnji zanihati proti nekemu oknu in se tam zbasati do prave Globoke brazde. Tam rova ne zmanjka kar tako in bi se lahko fotografsko izživljali še kar lep čas. No, kar smo počeli do vhodnega brezna je bilo popolnoma dovolj za eno krajšo, povsem prijetno foto akcijo, kjer smo poslikali še nekaj detajlov, ki sem si jih že pred časom pustil za kasnejše dni.
Vseeno smo poskušali zaključiti v južnem delu. Tu je naš kompas spet zatajil, saj smo po Milanovem kasnejšem pripovedovanju zgrešili večino rova. No ja, naslednje foto akcije brez Milana gotovo ne bo. Zunaj nas je pričakalo prijetno toplo vreme in spet sem bil počaščen s fotko, ki jo je stisnil Bole. Tokrat dajem na videlo eno z grdim spakovanjem v pošteno usranem kombinezonu (drugače je oranžne barve).
Ni komentarjev:
Objavite komentar