Letos spomladi, ko je tudi mene pomatral prijatelj firbec, sem si Mošenac ogledal tudi sam. Pred tem so prijatelji z jamarskega kluba poskušali izvesti potop, a so jo na koncu jadrno ucvrli, jasno, zaradi nestabilnega podora. Baje se je začelo vse skupaj nekam sumljivo rušiti. To sem nekako pričakoval tudi sam, zato sem se podora lotil karseda pazljivo. Mahnil sem jo lepo skozi gozdni rob, se malce po gamsje lotil potočka, balvanov in ostalih kamnitih skulptur ter se povzpel povsem pod rob, si napasel pogled na Savo in vse skupaj na hitro pofotkal v 3D (rdeča nit mojega vzpenjanja je bil pogled na avto, parkiran ob vznožju hriba, ki je bil na koncu mojega vzpona videti kot mušica). Povsem na vrhu me je gnala radovednost še za ovinek, kjer se je podor nekam sumljivo skril, a mi je teta previdnost svetovala, da bo za prvič dovolj. Na koncu mi je še šepnila, naj ogled vhoda v jamo prestavim na kdaj drugič. Nikoli ne veš, morda bi se podor spet začel jeziti na nepovabljenega gosta. Spodaj pa kar klik na stereo galerijo.

Ni komentarjev:
Objavite komentar