2017-08-10

Skrivnosti Brgevčeve jame

Najdbe novih jam v Sloveniji niso ravno eksotika, na katero bi morali čakati mesece ali leta. Praviloma se vhodi v nove jame odkrivajo tedensko, kar pa je šele uvod v to, da vhod postane tudi prava jama. Že dolgo časa velja namreč pravilo, da je za registracijo jame potrebnih vsaj 10 metrov podzemnega rova. Takšnih odkritih vhodov v morebitne jame je precej, večina pa jih sameva še dolga leta, preden se jih jamar zopet loti. So pa med njimi tudi bolj zanimivi vhodi, bodisi z močnim prepihom ali pa le najdeni na perspektivnih lokacijah, kjer so precejšnje možnosti za večje jame.



Teren v okolici Sežane je gotovo med najzanimivejšimi v Sloveniji. Tu se nahajajo najlepše jame, odkritega je že veliko, a je med vso to množico jam še ogromno neraziskanega. Enostavnih, široko dostopnih vhodov v jame je načeloma že zmanjkalo, za kaj novega pa je potrebno vhod izkopati. Eden takšnih znanih vhodov, ki je dolga leta sameval, je tudi vhod v Brgevčevo jamo. Jamarjem iz JD Sežana je bil vhod znan že mnogo let, vendar nekako niso našli časa oziroma volje za iskanje otipljivega nadaljevanja, dokler se jame ni lotil Claudio Bratos (JOSPD Trst), kateremu sta pri prvih metrih pomagala še Stojan Sancin in Ludvik Husu (JD Sežana), kasneje pa so pomoč ponudili še ostali sežanski jamarji.


Vhod je bil kmalu prehoden, pokazala se je prva razširitev in kmalu je vhod postal prava jama. Sledila je še nova ožina, ki pa je po nekaj akcijah končno popustila in ekipa je lahko vstopila v čudovito okrašen rov. Ta se prek parih zožitev prevesi v veliko glavno dvorano, baročno okrašeno s sigastimi tvorbami najrazličnejših oblik.


Pogled na nedotaknjene lepote prikliče v spomin prvotni izgled tukajšnjih jam, saj so s številčnimi obiski in predvsem vandalizmi vseh vrst tak videz jame že zdavnaj izgubile. V upanju, da se je odnos jamarjev do ohranitve jamskega inventarja do danes spremenil na bolje, bo jama lahko ostala nepoškodovana še naprej.



V glavni dvorani se jama deli na spodnji in zgornji del, pri vstopu v dvorano pa je še 25 metrsko brezno. Spodnji del se prek kratkega tobogana in sigaste pregrade zaključi v podoru, v zgornjem delu pa je raziskovalce pritegnil šibek prepih, kateremu so sledili do novega podora.


Tu so na presenečenje vseh uzrli zagozdene kosti. Kasneje se je izkazalo, da gre za okoli 15.000 let stare kosti, ki so verjetno pripadale bizonu, divjemu konju in turu, predniku današnjega goveda.Vendar pa presenečenj še ni bilo konec, saj so na koncu prekopanega podora odkrili dvorano, ki pa je bila Claudiu že znana.



Brgevčeva jama se nahaja blizu udornice Bjekovnik, v kateri je Claudio že pred leti poskušal najti nadaljevanje v južnem delu te udornice. Tam se nekaj metrov nad tlemi nahaja vhod v manjšo kamrico, kateremu sledijo izredno ozki rovi. Na nekaterih mestih je moral Claudio prehode razširiti, da je lahko prišel skozi, na zanimivo najdbo pa je naletel v kamrici na sredini rova. Na stropu lepo planiranega prostora so bili trije podpisi, med katerimi sta dva še vedno lepo berljiva. Kot se da razbrati, sta se tu podpisala prvopristopnika Otello Zirnich in L. Tavcer, pripisana pa je tudi letnica 28.XI.19.


Raziskovalca sta prispela do zadnje dvorane, v katero so skoraj po 100 letih zdaj prispeli novi raziskovalci, a po povsem drugi poti. Claudiu, kot odličnemu poznavalcu tega področja, kakor tudi zgodovine raziskovanj, sta prvopristopnika neznana. Ni ju moč najti niti v literaturi ali zapisnikih. Kot kaže, sta delovala samostojno in nista bila člana kakšnega jamarskega društva v tistem času. Vsekakor pa sta morala biti izredno vitka, da sta se lahko prebila skozi ozke rove.



Ker je jama zelo fotogenična in polna detajlov ter motivov, nas je iz svojih kratkih rovov spustila šele v poznih urah. Kljub le 200 metrov dolgi jami, je za fotografska izživljanja možno zapraviti kar nekaj obiskov, a je za takšne akrobacije nujna izredna pazljivost. Premikanje po takšnem prostoru zahteva skrbno izbran korak in tehten oprimek. Stopiš tja, kamor je nekdo že stopil in se oprimeš tiste točke, kjer se je nekdo že držal. Le na tak način bo jama ostala ohranjena še dolgo časa.


Tokratna neprecenljiva ekipa: Vid, Ana, Luka, Matej, Tadeja, Boštjan, Mojca, Ludvik in Rosana. Še dodaten fotomaterial pa v galeriji.

1 komentar:

alenka pravi ...

prelepo. pravi čudež. Po leto 1919 na novo odkrito kraljestvo. Sijajne fotke, pa tudi pogum naših vnetih jamarjev.