2016-04-22

Bela griža 1

Trnovski gozd severno od vasi Otlica

Velika ledena jama v Paradani je verjetno najbolj znana jama Trnovskega gozda, v kateri so konec 19. stoletja rezali led in ga izvažali predvsem v glavni mesti Avstroogrske. Jamarsko je postala zanimiva proti koncu 1. svetovne vojne z Michlerjevim in Kunaverjevim prispevkom, večje globine pa so raziskali člani JD Logatec v različnih obdobjih od leta 1977 do konca devetdesetih, ko so dosegli globino 650 metrov. Do leta 2013 so jamarji poglobili jamo na 858 metrov, vendar kljub temu jama ni najglobja na tem področju. Za pičlih 26 metrov jo prekaša manj znano brezno Bela griža 1 z 884 metri globine.

Pred vhodom v Belo grižo 1

Raziskave tega brezna imajo že kar dolgo brado. Prvi obiski ajdovskih jamarjev segajo v leto 2002, vendar so vhod v jamo našli šele po petih letih sistematičnih raziskovanj Trnovskega gozda. V tem času so registrirali več kot 50 brezen, ki so se praviloma kmalu končala v podoru ali ledu. Več sreče so imeli severno od vasi Otlica, kjer so na področju Bele griže, kakor ga imenujejo domačini, našli vhod v obetavno brezno z gromozanskim prepihom.

Vhodna 70 metrska vertikala


Po vhodnem 70 metrskem breznu je jama prvič pokazala svoj pravi obraz in se iz enostavno prehodnega rova prevesila v ozek meander. Ta se je na mnogih mestih zožil do neprehodnosti in potrebna je bila velika mera iznajdljivosti za iskanje nadaljevanj. Prehodi v takšnih meandrih namreč niso možni le navzdol ampak tudi naprej in navzgor, pač tam, kjer je dovolj široko in kjer meander sledi poteku jame. Zvrstilo se je veliko akcij, a željenega napredka ni in ni bilo. Nazadnje so se zaustavili pred 20 centimetrsko ožino, za katero se je že slutil velik prostor, vendar so se uspešno prebili le 10 metrov naprej.

V ožinah vhodnega meandra

Volja je po številnih akcijah s pičlim uspehom kar plahnela in na srečo sta Božo in Robert k raziskovanju pritegnila še Stojana in Claudia iz JOSPD Trst. Navdušena nad prepihom in težavnostjo začetnega meandra sta razširila ključne prehode in tlakovala pot novim raziskavam. Dve leti po odkritju vhoda so tako vstopili v 160 metrsko vertikalo Trst je naš z veliko ovalno dvorano na dnu, velikosti 50 x 65 metrov. V nekaj akcijah so prek novih stopenj in premaganega podora prišli do križišča dveh rovov, relativno suhega dela poimenovanega Cunami in vodnega dela, ki se po ozkem meandru prevesi v ogromno, 230 metrov globoko vertikalo Paradana Čau. Po novih stopnjah, blatnih rovih in ozkih meandrih so konec leta 2006 dosegli dno jame, ki se konča s sifonom na globini 884 metrov. Pri raziskavah so sodelovali jamarji iz številnih slovenskih jamarskih društev, spletle pa so se tudi razburljive zgodbe in prigode med raziskovanji tega zahtevnega visokogorskega brezna.

Začetek Cunamija

V vseh letih raziskav so se raziskovalci posvečali predvsem jami, le tu in tam je nastal hiter, priložnostni posnetek. Postopoma se je rojevala ideja o bolj celovitem foto pristopu, a je kot ponavadi, vedno kaj prišlo vmes. Odlična priložnost se je tako pokazala pred začetkom reševalne vaje, ki se je prejšnji vikend odvijala v jami. Planiran je bil izvlek ponesrečenca iz dna Cunamija na globini -620 metrov, zato so jamo na nekaterih mestih preopremili in razširili še nekaj dodatnih ozkih prehodov.

Bole in Andrej premočena čakata na prosto pot

Tako smo se v sobotnem jutru zbrali pred ajdovskim jamarskim društvom in kljub zgodnji uri ugotavljali, da hitro tole ne bo šlo. Seštevek vožnje do parkirišča, nabiranja opreme, preoblačenja in hoje do jame je uro premaknil proti enajsti, ko smo šele začeli vstopati v jamo. Že prva stopnja nam je dala vedeti, da suhi ta dan ravno ne bomo. Sneg je zunaj zaradi visokih temperatur veselo kopnel, voda pa se v takih primerih najraje steka navzdol v jamo. V tropih je to lažje prenašati, pri štirih stopinjah pa malo manj.

Ožine začetnega meandra

Razdeljeni v tri skupine smo se hitro razkropili po začetnem meandru. Prva je odbrzela proti spodnjim delom preopremljati nekatere stopnje, v drugi smo se trudili narediti čimveč fotografij, tretja pa je za nami širila še nekaj zoprnih prehodov zaradi lažjega transporta nosil. Razgiban meander smo zapustili šele po nekaj urah iskanja prehodov, ki so se mestoma razširili v  lepe stopnje, ozaljšane s slapiči in spoliranimi stenami.

Stopnja, ozaljšana s slapiči in spoliranimi stenami

Nato pa končno širina, kot se spodobi za takšne jame. Že geometrijsko natančno izdelan vstop v 160 metrsko stopnjo Trst je naš je obetal nekaj fenomenalnega in res, nekaj metrov globje si že bingljal v črni temi ogromnega prostora. Z močno lučjo si komaj osvetlil sosednje stene, kolega pod teboj pa je že zdavnaj izginil v temi. Spust bi bil še lepši, če ne bi stekajoča voda zmanjšala vidljivost, a nekaj posnetkov spodnjega dela je vseeno uspelo.

Geometrijsko natančno izdelan vstop v 160 metrsko stopnjo Trst je naš


Dvorana nam je vzela svoj časovni davek. Upali smo, da spodnja ekipa ne bo svojega dela prehitro zaključila in se začela že vračati, a je bila bojazen zaman. Srečali smo se že po nekaj stopnjah, kjer so še opremljali, nižje pa tudi širili. No, če smo se zgoraj navduševali nad hitrostjo našega napredovanja, smo zdaj lahko zaradi zastoja nervozno pogledovali proti uri. Čas je tekel kot za šalo, nam pa je ostal še Cunami in čudovita majhna draslja, za katero je Robert izrecno naročil fotografijo.

Dvorana na dnu Trst je naš

In tako smo se po postanku pričeli spuščati in iskati to veliko posebnost jame, na koncu ugotovili, da smo na vrhu Cunamija in očitno zgrešili, kar nam je bilo naročeno. Cunami bi nam verjetno pobral še dodatno uro dragocenega časa, pa smo raje pri -500 m obrnili ter našli iskano. Majhna, a pravilno izrezljana luknja se nahaja prav nad vstopom v vodno aktivni meander Krvava griža, ki pripelje do gigantske Paradana Čau. Ta je bila v planu že pred akcijo, vendar so jo razopremili že dolgo nazaj.

Robertova majhna draslja


Povratek smo izkoristili še za dodatne posnetke. Gneča vračajočih jamarjev je bila kar velika, še posebej v velikem Trst je naš, kjer smo si z dna ogledovali majhne lučke in poslušali glasno komunikacijo med plezajočimi. Tudi višje ležeče stopnje smo izkoristili za krajše foto postanke in šele pod vhodno stopnjo ujeli zadnjega iz prejšnje ekipe. No, če te voda zaliva navzdol grede, je še nekako sprejemljivo, pri povratku pa je heca precej manj. Takrat si seveda precej utrujen in če stojiš pri miru, se v kratkem času hitro shladiš. Zagnati tak stroj je lahko tudi malce težje.

Slikovita stopnja z romantičnim pridihom


V temno noč smo pokukali po dobrih 12. urah. Vlekli smo se še tisto dolgo pot do avtomobilov, sneli premočene obleke, si nadeli suha oblačila in brez kakršnekoli nagrade v obliki pice ali pijače odpeljali dvourno pot domov. Tokratna akcija ne bi uspela brez fantastičnega Boleta in Andreja, ki sta odlično poskrbela za poziranja in osvetljevanja, več fotk pa tule.

1 komentar:

Tata pravi ...

fantastično