2015-08-05

Hlajenje v Markovem spodmolu

V poletnih pripekah, ko sončni žarki neusmiljeno dvigujejo temperaturo do neznosnih višav, je jamska klima s povprečjem osmih stopinj nadvse blagodejna. Najbolj osvežilen je ponavadi vhodni del, kjer se mešata zunanji in notranji zrak. Tam je že prijetno hladno, a še dovolj toplo za daljše poležavanje. Globje v jami v poletnih oblačilih pa tega ni najbolj priporočljivo početi, saj je kljub mamljivi jamski klimi dovolj hladno za nastanek resne situacije.


Tokrat smo bili oblečeni celo preveč. Namesto v podobleke smo se zatlačili v neoprene, kar je hipoma dvignilo notranjo temperaturo do vrelišča in se s čim manjšim naporom odvlekli do vhoda v Markov spodmol. Pot je že curkoma lil izza rokavov in v škornjih se je že nabrala manjša lužica, ko smo popadali po prodnikih vhodnega dela in umirjali podivjan srčni utrip.



Moji neuspeli obiski Markovega spodmola imajo že dolgo brado. Načrtovanih je bilo že precej obiskov, številni so bili tudi takrat, ko so potapljači jamo povezovali v skoraj osem kilometrski sistem z Vodno jamo v Lozi, a je vedno prišlo kaj vmes. Tokrat me je na jamo spomnil zapis italijanske foto skupine S-Team, ki so jamo pred kratkim obiskali in jo, kot je to pri njih v navadi, lepo poslikali. Treba je bilo le še sestaviti ekipo, kar pa kljub počitniškemu vzdušju, na srečo ni bilo težko.


Markov spodmol je ponorna jama na koncu Sajevškega polja in kot se za vodne jame spodobi, polna kotlic, spranih sten in jezer. Znana je tudi po lepih kapniških dodatkih, ki predvsem v sklepnem delu ustvarjajo čarobne barvne kontraste, vendar se jo največkrat omenja zaradi izrazitih faset. Te se pravljično bleščijo le ob pravilni osvetlitvi, še lepše pa na fotografijah, kjer svojo moč pokažejo običajni fleši. Ker jamo prekinjajo jezerca, jo je najlažje obiskati v neoprenih, so pa nekateri, tudi prvospristopniki, poskušali s čolni, vendar se takšna dejanja niso izkazala za najbolj enostavna.


Jama je sprva precej enolična, a se vtis že kmalu izboljša po prvi ujeti vodi. Pozornemu očesu nikakor ne uidejo prve fasete, v kasnejših dvoranah pa tudi plasti premoga. Sledijo si lepo okrašene dvorane z jezeri vse do stopnje, kjer se rov počasi spušča do končnega sifona. Po preprostem kanjonu smo se lotili še druge stopnje in se spustili ob robu lepe ponvice ter jamo zaključili z ogledom sifonskega jezera. Do konca jame je čas hitro minil, med povratkom pa niti ne, kar je v primeru obiska jame s fotografom, povsem običajno.



Za razliko od ostalih, mi je bilo v debelem neoprenu precej vroče in sem ves čas iskal priložnosti za namakanje. Najlepša je bila v končnem sifonu, kjer je bila še vedno vidna potapljaška vrvica, voda pa na srečo le rahlo skaljena. Čudovit prostor, posejan z nešteto fasetami je bil seveda idealen za prvo fotko, z mojo čudovito izolacijo pa sem bil edini heroj za poziranje v vodi. Takrat sem se spomnil na mojega brata Tiborja, ko je v podobni situaciji za lep posnetek v Jazbini v Rovnjah gol zaplaval v podobnem jezeru. Meni je bilo tokrat prijetno toplo, njemu pa verjetno nepozabno mrzlo.



Čedalje bolj mrzlo je bilo tudi Vidu, ki je imel le spodnji del neoprena in navadne nogavice. Treslo je tudi Boleta s tri milimetrsko neoprensko obleko, zaostajala pa ni niti Mojca, ki je večino časa preždela, čakajoč na moja fantaziranja o najboljši možnosti posnetka. Po nekaj urah so me začeli že gledati začudeno, saj je bilo meni, kljub večkratnemu namakanju, čedalje bolj vroče, njih pa je že precej načenjal mraz. Motivov se je prikazalo precej več, kot sem jih na začetku predvidel in jama je praktično na vsakem metru izredno fotogenična.


Seveda smo največ časa porabili pri delu jame, kjer so fasete najizrazitejše. Če sem iskren, bi se lahko tu najlažje predal eksperimentiranju. Povsod neštete fasete, po stropu, stenah in tleh, katere bi lahko osvetljeval na nešteto načinov, vzorci, detajli in kontrasti, prava pravljična dežela za vsakega fotografa. 3D posnetek je bil seveda nujen in morda bo ta še najlepše prikazal čarobnost prostora.


V obilici motivov mi je kasneje začela popuščati koncentracija. Z vsakim posnetkom sem obljubil, da je ta res zadnji, za ovinkom pa sem že spet odpiral kovček in naredil novega. Dokler ni več šlo in takrat smo dokončno spakirali in se šli pogreti na poletno temperaturo. Med vračanjem so se motivi še naprej vrstili, tudi najbolj znan z lepo zarisanim profilom, zato mi še en obisk jame gotovo ne uide. Samo, da ne bo spet kaj prišlo vmes.



Kot ponavadi, še šopek posnetkov v galeriji.

1 komentar:

Marko Jamnik pravi ...

Še enkrat si prekosil samega sebe! ;-)
SUPER FOTKE!