Pa smo ga le dočakali. In preživeli. V predzadnjem avgustovskem tednu se je v starodavnem in slikovitem južnofrancoskem mestecu
Olargues odvilo prvo srečanje jamskih fotografov. Začetna ideja, ki je zorela skoraj dve leti je organizacijskemu odboru verjetno dodala zvrhek sivih las. Sestalo se nas je namreč okoli 80 akterjev iz vseh mogočih kotičkov planeta, vsak s svojimi zahtevami, željami in idejami. Kljub številčnosti in raznolikosti je dogodek potekal brez najmanjših zapletov, vsakodnevni obiski jam so bili odlično organizirani in gneče praktično ni bilo v nobeni. Vrhunsko izveden dogodek torej.
In zakaj ravno Olargues? Zaradi jam seveda. V bližnji okolici se namreč vrstijo jame s čudovitimi aragonitnimi tvorbami različnih barv (beli, zeleni, modri, rumeni), oblik in dolžin, helektiti, jezerci, kapniki, dvoranami in brezni. Vse jame so zaklenjene in obiski nadzorovani, nekatere med njimi pa čakajo celo na potrditev UNESCa. Pravzaprav je na naših plečih ležala velika odgovornost, pustiti jame čimbolj nedotaknjene in upravičiti zaupanje organizatorjev. V petih dneh jamarjenja smo jame zapuščali le s fotografijami na spominskih karticah, kakšnim kosom blata na opremi in smetmi, ki smo jih pritrogali že v jamo.
Družba je bila resnično pisana in nabrana z vseh vetrov, saj smo zastopali barve kar 13 držav, poleg evropskih tudi Japonske, Amerike in Kanade ter generacijsko izredno pestra. Prisotni so bili malodane vsi priznani fotografi iz 70. in 80. let ter mlajše generacije jamskih fotografov. V gosteh smo imeli še nekaj famoznih legend, med njimi najbolj izstopajočega
Michela Siffreja, katerega je naša ekipa imela čast gostiti v skupinski spalnici. Izvrstnega pisca, jamarja,
znanstvenika, fotografa, skratka človeka, ki je življenje zapisal raziskovanju podzemnega sveta.
V petih dneh smo obiskali pet jam, začenši z Ecossaises in končavši z PN77. Vmes smo se potikali še po višjih predelih v okolici gore Mt. Marcou, se spogledali s prijetnim breznom Aven des Roses, naslednji dan skočili do Pousselieres in za nameček spet skočili do Mt. Marcou ter se prerinili v skrajne rove znamenitega
brezna, kjer smo kot prvi ovekovečili rumene aragonite. Dobro, do tja se res ni enostavno prebiti, skrajno težko pa tudi ne, zato smo bili kar presenečeni, da v vseh teh letih to ni uspelo še nikomur.
Večerni del je bil namenjen družabnim dogodkom, kramljanjem, deljenjem mnenj in razdiranju splošnih tem, pa tudi predavanjem in projekcijam. Meni je pripadla nekakšna logična naloga, predstavitev slovenskega jamskega podzemlja, popestrena s krajšo projekcijo fotk iz naših podzemnih logov, kar je bilo sila srčno sprejeto. Na koncu druženja je bilo večini kar samoumevno, da bi čez dve leti organizirali drugo srečanje v Sloveniji, vendar pa si ponovitev take organizacije kar težko predstavljam. Hm, morda pa, morda...
Na koncu pa še obvezne zahvale. Kot prvo, moji ekipi (Tibor, Miha in Ines), brez katerih teh fotk ne bi bilo, Jamarski zvezi Sloveniji in njeni Jamarski reševalni službi, ki je občutno pomagala pri prevozu naših telesc in opreme do Francije in nazaj ter nenazadnje organizacijski ekipi, ki nam je karseda olajšala naporen teden.
Še nekaj linkov za vse, ki imajo preveč časa ali pa jih takšna srečanja še posebej zanimajo:
-
fotografije, ki smo jih izbrali za projekcijo na zadnjem gala večeru,
-
nekaj video in veliko foto materiala, bolj v "BehindTheScene" maniri ter spodaj dodanimi še dodatnimi linki,
-
timelapse pranja opreme, saj francoskega blata res nismo hoteli nesti nazaj,
- wiki o
aragonitu,
