Rov kristalne samote v Martinski jami

Jam je v Sloveniji veliko, pravzaprav že toliko, da smo petmestno številko prebili že lansko leto. In čeprav je več kot polovica registriranih jam dolgih ali globokih do 30 metrov, je na voljo tudi več kot 1000 takšnih, ki merijo v dolžino 100 metrov in več in katere bi še lahko uvrstil v kategorijo kvalitetnega zabijanja jamskega časa. In ne nazadnje je med temi le 100 daljših od 500 metrov, ki so večinoma obiskane tedensko ali pa vsaj mesečno s predrajsanimi prehodi in potmi (OK, izvzamem visokogorske jame, tja se res ne podaja vsak). Nekako logično se zdi, da so takšne jame pregledane do potankosti in se novih odkritij v njih kar težko nadejamo. Vendarle pa  so presenečenja še vedno mogoča in eno izmed krajših in lepo zasiganih smo iz prazgodovinske osame ta vikend iztrgali v Martinski jami.

Kamin se mi je že kar nekaj časa zdel sumljiv in sem ga med zadnjim obiskom že skorajda preplezal. Manjkal je še majhen detajl, ki ga je nazadnje Miha brez težav premagal . Na vrhu 12 metrskega vzpona se kamin razširi in prek manjše sigaste pregrade prevesi v lepo zasigano dvoranico, ki kljub majhnosti premore 4 metrski steber, mini ponvice, nekaj bele sigaste polivke in neskončno število lesketajočih se kristalov. Nedotaknjeno in prvinsko, kakršna je verjetno bila Martinska jama ob prvem obisku raziskovalcev.

Rov sledi prelomu in po krajši zasigani ožini nas je spet očarala lepota nove dvoranice z ličnim bazenčkom polnim majhnih sigastih kopic, s stenami posutimi s kristali in lepimi vitkimi kapniki. Kam stopiti, kje se prijeti, kam položiti roko? Kako pustiti čim manj sledi?

No, vsakega veselja je enkrat konec. Vzpenjajoči rov se počasi zaključi v blatnem podoru, čeprav je prepih še vedno prisoten, nas pa je čakalo še 3D fotkanje jame, zaradi katerega smo se jo v prvi fazi sploh lotili. Kasneje smo ob pizzi še pomodrovali o imenu in na koncu je obveljal Mojčin predlog "Rov kristalne samote", prav tako pa smo se skupaj zedinili, da smo Martinsko jamo podaljšali za 30 metrov. Na koncu nam je kljub oznanitvi odkritja ostalo le še upanje, da bo rov še naprej ostal v samoti, v svoji prvinski podobi kakršno je Martinska jama imela še pred odkritjem.