Čistilna akcija v Šimenkovem breznu

Zgodba gre nekako takole: doma je crknil pralni stroj, na vrtu pa se že od prej valjata dva. Pa tisti motor od pokojnega Franceta, leži že ves zarjavel zgoraj na podstrehi. Pa vse te kante, kastrole in podobna navlaka. Kam naj denem vse te reči? Včeraj je pa še krava poginila. Ne morem še te zakopat' tam zadaj za njivo kjer že prašiči in ovce počivajo. In vse te kože! Madonca, smetnjakov ni, odpeljat nobeden noče, no, kar v bližnje brezno zanesem, ka'neda, saj nobeden ne bo vedel.
Pa bo. Še se najdejo navdušenci, ki rijejo po jamah in iz najbolj onesnaženih izvlečejo marsikateri greh bližnjih in daljnih stanovalcev. Tokratno čiščenje je z "blagoslovom" Inštituta za raziskavo krasa potekalo na Dolenjskem, kjer polnjenje jam z vsemogočimi odpadki meji že na obvezno folkloro.

V Šimenkovem breznu je bilo na dnu 40 metrske stopnje že od nekdaj zelo pestro. Tako smo se na akciji leta 1993 lahko nadihali frišne divjačine začinjene z dokaj svežimi kravjimi kostmi in občudovali polivilne vrečke nedoločljivih organskih vsebin. Predvidevali smo, da so v njih ostanki domačih ali celo divjih živali, ki so svoj bridki konec doživele že pred poletom v brezno. Zdaj pa so nemočno visele iz špranj, kamor so se po globokem padcu na žalost zataknile.

Vhodno brezno pa ima še eno manjšo težavo. Podor na dnu se namreč steka v ozko špranjo, kjer je edini prehod v nadaljevanje jame. Baje je bil pred mnogimi leti že zasut in so ga kasneje pridne jamarske roke zopet razširile. Basanje med nestabilnimi bloki, smetmi in kostmi je zato seveda fantastično doživetje, posebno ker nisi bil prepričan, če bo nazaj grede prehod sploh še prehoden.

Kasneje so fantje iz bližnje Lavričeve koče zaradi obširnih raziskav v jami naredili veliko delo, saj so zavarovali vhod z betonskim obročem in izdelali masivna kovinska vrata. Na žalost pa je raziskovalno vnemo prekinila potapljaška tragedija - v enem izmed sifonov se je takrat smrtno ponesrečila Špela Klemen. V jamo so se jamarji zatem odpravljali le še ob obletnicah tragedije, ko so pri prvem sifonu prižigali svečko v spomin.

No, leta seveda naredijo svoje in postopek kompostiranja ustvarja čudeže. Tokrat živalskih ostankov ni bilo več na spregled. Ležale so le še gole kosti, prekrite z najkakovostnejšim humusom in kup raznovrstne šare, kar smo v enem dnevu pridno znosili iz brezna. Pravzaprav je smeti znosil vitel, ki je bil umetelno vpet nad vhodom v brezno, za transport pa smo uporabljali posebne vreče, ki omogočajo veliko nosilnost.

Užitek ob prebiranju podora nastlanim s smetmi je seveda enkratna izkušnja. Med drugim smo našli tudi dva motorja, proti koncu pa še človeško stegnenico. Kdo je v jami storil svoj bridki konec bodo dognali strokovnjaki, za nas pa se je akcija v poznih večernih urah srečno zaključila pri Lavričevi koči. Sodelovalo je kar 50 članov Jamarskega kluba Železničar, pomagali pa so tudi jamarji iz drugih društev.

Več na klubski spletni strani in pa obširni fotogaleriji.