Grotta Noe

Zaradi takšnih in drugačnih opravkov se kar dobra dva meseca nisem polnil z jamskih ozračjem, čeprav me je foto roba vsak dan proseče gledala iz omare, naj jo vendar že peljem kam v jamo. Zadnja akcija v visokogorje je bila že precej oddaljena. Že za toliko, da sem malodane pozabil kako se fotografira v jami. In v takšnih primerih se kot najboljša rešitev ponuja jama na prvo žogo - ne prav težka, lepo zakapana, s kakšnim finim velikim prostorom in luštnimi detajli.

Obisk tržaškega krasa sem imel v načrtu že nekaj časa, ampak vedno je bil tisti "kaj pa če bi šli raje kam drugam", zato se mi je zdela akcija v te konce kot naročena, saj na klubu ni bilo kakšnih resnih raziskovalnih vzgibov in tudi nobena druga akcija ni privrela na plan. Torej, Grotta Noe, prihajamo!

Jama je znana po čudovitem vhodnem breznu globine 80 m, kjer se spodnjih 60 ne dotika sten. V jamo se praktično spustiš po sredini brezna in ni ravno primerna za globinske bojazljivce. Spodaj se cepi na dva daljša rova, lepo zakapana, a tudi pošteno popisana, saj je jama v Italiji in tam so bile včasih stenske pisarije neke vrste tradicija (poleg stresanja karbida seveda). Vendar je jama kljub temu lepo ohranjena, kapniki so celi, blata ni vsepovsod, celo jamski biseri se še valjajo po ponvicah.

No, največ časa smo jasno zabili v vhodnem delu, kjer je potekal trening nepremičnega visenja na vrvi zaradi nekaj sekund dolgih ekspozicij. Čisto na koncu pa smo razjezili še sovo, ki se je skrivala v nekem oddaljenem kotičku velikega rova, za popotnico med vračanjem pa nam je z glasnim vreščanjem burila domišljijo. Več pa v galeriji.