Poplavljen Rakov Škocjan

Verjetno čudovita kraška dolina nedaleč od Cerkniškega jezera ne potrebuje kakšnega pretiranega opisa. V zadnjih letih je, predvsem zaradi internetnega priklopa in digitalnih fotoaparatov, marsikateri foto utrinek izpod Malega naravnega mosta železen repertoar raznih fotogalerij in fotoblogov. Kar je seveda čisto OK. Je bila pa pred leti, ko novodobnih tehničnih pomagal sploh še ni bilo, to osamljena dolina, kamor se izletnikom ponavadi ni ljubilo. Imel sem srečo, da sem veliko let mojega otroštva preživel v vikendu prijateljev mojih staršev, se tam prvič spoznal s skrivnostmi Tkalce jame, v poletni pripeki čofotal v Raku in odkrival prve taborniške veščine v okoliških gozdovih.
Ni naključje, da je bil Rakov Škocjan tudi tema moje prve 3D serije leta 2005, resda analogne na diapozitivih, a zato nič manj kakovostne. Serija podrobno pripoveduje o dolini in potoku Rak, od njegovega prihoda iz Zelških jam do ponora v Tkalci jami in čaka na digitalizacijo. Bo kmalu, obljubim.

Skorajda vsako leto se dolina povsem napolni z vodo in nastane eno samo veliko jezero, saj Tkalca jama ne zmore požirati ogromnih količin s Cerkniškega jezera. Ob rekordnih vodostajih narasla voda zalije tudi Veliki naravni most, ki se tako nehote prelevi v sifon, vendar ta pojav ni tako pogost. Konec leta 2008 se je zopet ponovil, vendar mu je do rekordne višine manjkalo še slaba dva metra.

Ni nam ostalo drugega kot odvezati kanuje, očistiti vesla in pofotkati dolino. Začeli smo pri Velikem naravnem mostu in končali pred vstopom v Zelške jame ter se vmes navduševali nad poplavljenimi drevesi in bruhajočimi pritoki. Hvala Salčiju za plovila, Stautu za manekenstvo in Ineski za dobro voljo v drugem delu veslanja.

3D stereo serija je v križno-okem (cross-eyed) načinu in upam, da vam je tistim, ki spremljate tale blog, že uspelo spraviti ptička v kletko :-) Zaradi velikosti priporočam ogled na Vimeo strani...

Žirovcova jama - prvič v letošnjem letu

No, kot kaže si bo v Žirovcovi jami sledilo še kar nekaj fotosešnov. Prvi letošnji je bil namenjen fotkanju novoodkritih rovov v skrajnih delih severnega rova, kjer sta Milan in Jani preplezala težaven kamin, ga opremila ter se kasneje veselila dolgega in lepo zasiganega rova s poštenimi dimenzijami. Sveže zapadli sneg nam je onemogočil ležerno parkiranje "pri križu", smo se pa zato prijetno sprehodili po beli pokrajini in se ogreli že po prvih metrih jame. Medtem, ko sta Milan in Miha pridno raziskovala še en kamin, smo ostali v štirih uricah pobliskali 400 metrov rovov. Imam pa občutek, da mi jama zaradi tehničnih zapletov nikakor noče olajšati fotografiranja. Že prvič sta ga fleša sekljala in še sreča, da sem tokrat vzel tri, saj je pomožni odrekel sodelovanje že pri prvem posnetku. Za nameček je bilo proti koncu dovolj tudi "sužnju", ki mi je skušal dopovedati, da se bom moral zadeve lotiti kar po starem: "Pazi slikam! 3, 4, zdaj! Stisn!". No, ampak mi se ne damo! Za naslednjič bo tehnika zopet pripravljena, tako kot se spodobi. Klik na fotko za galerijo...

Ledena jama pri planini Viševnik

V tem "krasnem" zimskem času mi misli velikokrat odtavajo v bohinjske konce k Ledeni jami pri planini Viševnik. V letu, ki je minil, nam ni uspelo niti enkrat vstopiti v njeno nedrje, čeprav smo leta 2008 odkrili nadaljevanje. Kaj je vzrok temu je težko reči, mislim pa, da prednjači pomanjkanje časa. In jama še šiba dalje, direktno v masiv, brez najmanjšega zadržka.
Prvič sem jo, na pobudo Aleša Lajovica, obiskal daljnega septembra 1990, ko je z nama vedril še Mravlja. Lajovicu je bila jama še posebej pri srcu, saj jo je obiskal že v mladih letih in po pričevanjih predhodnikov naj bi bilo v jami še brezno, vsaj 80 metrov globoko. Brez vodiča ali odličnega opisa podkrepljenega s fotografijami je jamo sila težko najti.

No, nam je bilo to z Alešem seveda prihranjeno, zato smo nočko preždeli na planini Viševnik (kjer sem se v majhni čumnati nad hlevom spopadal z Aleševim smrčanjem) in se naslednji dan prikotalili do jame. Potrebna je bila le še majhna plezarija in že nam je pod nos butnil prijeten jamski hlad. No, ni nam ostalo drugega kot nabrusiti dereze in se skozi majhno špranjo med steno in snegom spustiti v vhodno dvorano.

Vhodna dvorana je ponavadi dobro poledenela, vendar pa smo v kasnejših letih ugotovili, da se led spreminja glede na količino snega na vhodu. Takrat, ko ga zapre, se v jami spremeni prepih in se glavnina zraka pretaka skozi višje ležeča vhoda, vhodna dvorana pridobiva, naslednja pa izgublja velike količine ledu (no, to je le teorija, za kaj bolj resnega bi moral jamo obiskati večkrat ob različnih letnih časih). V takem stanju smo se tisto leto ustavili na robu brezna, v katerega sem se spustil do vodno-ledene brozge na 20 metrih globine. Kaj več, kot le pritisniti hitro fotko, mi seveda ni uspelo, pa tudi smisla ne bi bilo.

Lansko leto je bila situacija popolnoma drugačna. Brezna ni bilo več nikjer, namesto tega smo se lahko (sprva seveda previdno z dobro vrvno povezavo) prosto sprehajali po zaledeneli dvorani in se še malo afnali po ledenih slapovih. Bila je tudi enkratna priložnost splezati še višje do skrivnostnih zgornjih vhodov, a se nam je mudilo na druge konce.

Spustili smo se do že znanega dna v drugem delu jame, kjer pa je bilo skalnato dno povsem prekrito z ledom. Med drugim je zalilo tudi manjšo špranjo, kjer sem na akciji z Lajovicem in Mravljo našel baterijsko svetilko. Ta je namreč Alešu pred leti odfrčala po ledenem toboganu ter tam dočakala svoj bridki konec. Svetila seveda ni več.

No, pustimo tiste čase. Kot rečeno, prejšnje leto smo si jamo zopet ogledali in ob strani ledenega tobogana odkrili velikansko luknjo. Vse kaže, da se je v teh letih led na tem mestu vztrajno topil in odprl prehod v nove rove in dvorane. Glede globalnega segrevanja si seveda nismo belili glave, saj tudi ni dokaza, da je za stopljen prehod prav on glavni krivec. Po krajšem blodenju skozi prehode in prostore smo prispeli do velike dvorane iz katere na prvi pogled ni bilo več nadaljevanja. Ko pa smo ošilili poglede in očistili nosove, smo na skrajnem koncu sledili velikanskemu prepihu, naleteli na Prehod velikega pihalnika in se ustavili pred nekajmetrsko stopnjo. Potreben je bil še en obisk, na katerem smo prodrli v sistem rovov, ki brez zadržka vodijo v masiv. Kam, še ne vemo, a predvidevamo, da ima jama še dodaten višje ležeči vhod. Če nam ga uspe najti, bo to en lep "skozenjc".
Kakorkoli, na obeh akcijah sem pridno fotografiral in nastala je ena lepa 3D serija, ki si jo lahko ogledate spodaj. Pripravljena je v križno-okem načinu (cross-eyed). Pa veliko užitkov.