Natečaj Poslikajmo Slovenijo

OK, kar se tiče fotografskih natečajev in objav, je bilo letošnje leto resnično plodno. Po jamskima koledarjema in španskima natečajema se bo leto končalo na najslajši način. Na razvpitem natečaju Poslikajmo Slovenijo si je fotografija vhodne dvorane Kačne jame prisvojila prvo mesto! Kar seveda ni kar tako, saj je bilo med prijavljenimi več kot 8000 fotografij, med njimi veliko prav tako čudovitih in neponovljivih. Ampak tako je na natečajih, prostor za nagrade je na žalost omejen. Hvala komisiji za pogum, da je za prvo mesto izbrala jamsko fotografijo, ki praviloma zapostavljena in ne samo pri nas, kjer imamo podzemlje prepredeno z jamami, ampak tudi v tujini.
Še beseda, dve o fotografiji. Na posnetku pozira Uroš Ilič, za njim z nekaj bliski steno osvetljuje Matjaž Kačičnik, za osrednji del je poskrbel Miha Staut, nad vsemi pa se bohoti meglica v dnevni svetlobi. Posneto na diafilm.

Nova številka revije Jamar

Še pred Božičem je izšla nova številka revije Jamar, polna zanimivega in razburljivega branja o novih raziskavah in jamarskih dogodivščinah.

Več informacij na (trenutno še "neapdejtani") spletni strani revije. Prijetno branje!

Mošenac

Tresla se je gora in ni se rodila miš! Namesto miši je odplaknilo polovico hriba, ki se iz Jelovice prepadno spušča proti strugi Save Bohinjke. Hudournik Mošenac, včasih le običajen izvir, je septembra 2007 pokazal vso svojo silno moč in razkril vhod v podzemni svet Jelovice. Jamo so raziskali kranjski jamarji, se informativno potopili v sifonu in za kasneje načrtovali spodoben potop. Ta je zaradi nenehnega zasipavanja podora malce vprašljiv in glede na nestabilne razmere, ki vladajo pod steno, pravzaprav nevaren. O prvem potopu so pisali tudi v promocijski številki revije Jamar:

Letos spomladi, ko je tudi mene pomatral prijatelj firbec, sem si Mošenac ogledal tudi sam. Pred tem so prijatelji z jamarskega kluba poskušali izvesti potop, a so jo na koncu jadrno ucvrli, jasno, zaradi nestabilnega podora. Baje se je začelo vse skupaj nekam sumljivo rušiti. To sem nekako pričakoval tudi sam, zato sem se podora lotil karseda pazljivo. Mahnil sem jo lepo skozi gozdni rob, se malce po gamsje lotil potočka, balvanov in ostalih kamnitih skulptur ter se povzpel povsem pod rob, si napasel pogled na Savo in vse skupaj na hitro pofotkal v 3D (rdeča nit mojega vzpenjanja je bil pogled na avto, parkiran ob vznožju hriba, ki je bil na koncu mojega vzpona videti kot mušica). Povsem na vrhu me je gnala radovednost še za ovinek, kjer se je podor nekam sumljivo skril, a mi je teta previdnost svetovala, da bo za prvič dovolj. Na koncu mi je še šepnila, naj ogled vhoda v jamo prestavim na kdaj drugič. Nikoli ne veš, morda bi se podor spet začel jeziti na nepovabljenega gosta. Spodaj pa kar klik na stereo galerijo.

Spet nagrada iz Španije

Eden izmed letošnjih novoletnih cukrčkov bodo prav gotovo fotografske nagrade. Začelo se je odlično s prvo nagrado na festivalu Ribereno, nadaljuje pa se z drugo nagrado na festivalu Santfeliuenc. Nagrado si je tokrat priborila fotka iz Gradišnice, kjer smo se na hitro pohecali v stranskem breznu velike Putickove dvorane. Na štriku se je zibala Suzana, pod njo je s flešem strašil Lazo, Ines pa je na mokrih skalah stoično pozirala s pogledom navzgor. Aja, fotograf je bingljal na štriku in še z enim flešem razsvetlil osrednji ambient. Na spletni strani španskega društva so se tokrat pomatrali s panoramko, pregled vseh prispelih del pa bo verjetno v bližnji prihodnosti.

Dnevi stereoskopije, dan kasneje

No, pa je spet za nami dvodnevni festival stereo fotografije. Zvrstilo se je kar 48 projekcij, med njimi tudi prvi slovenski kratki 3D film Rahele Jagrič in fenomenalne serije ameriškega avtorja Johna Harta. Kdor se je udeležil projekcij se bo gotovo spomnil fantastičnih posnetkov veslanja na divjih vodah Kolorada, "timelapse" posnetkov in 3D fraktalov. Serije, ki so nastajale nekaj let!

Čestitke vsem, ki so zdržali celoten 6 ur trajajoči program in se vidimo prihodnje leto v istem prostoru, vmes pa morda tudi še kje drugje.