Jamske in druge dimenzije - PETER GEDEI

Izginjajoči led v Ledeni jami na Stojni - Disappearing ice in the Ice cave on Stojna

2012-01-02T22:55:00.001+01:00

Ice caves are melting, that's a fact. In Ice cave on mountain Stojna near Kočevje (Slovenia) situation became very dramatic in the last years. From 1991, when I first visited the cave, almost 4 metres of ice dissapeared in the entrance chamber, but at the bottom of the cave emerges a new one. The entrance of the cave is faced towards south-east which is not common for ice caves. Because of that, whole area around the entrance is important and even one cutdown tree can cause huge loss of ice in the cave.

Zgodbic o globalnem segrevanju vam ne bom trosil, ker jih znamo že na pamet. Kaj vse se zaradi tega spreminja in kaj je res vzrok temperaturnih premikov, hm, ne bi zdaj o tem. Dejstvo je, da je ledu tudi v nekaterih ledenih jamah manj, kar je na pogled sicer malce žalostno, se je pa zaradi tega odprl tudi kak nov prehod in je jama pridobila na dolžinskih metrih. Lansko leto jamarsko ni bilo najbolj napolnjeno (drugi opravki pač), je bila pa zato skoraj vsaka akcija v ledeni jami. Če ne na Viševniku, pa v Ledeni jami na Stojni, znameniti ledenki na vršnem delu Stojne, raztegnjenega hriba nad Kočevjem. Tu se popotniku ob ruševinah gradu Fridrihštajn oko lahko lepo spočije po nižje ležečem Kočevju, nekaj bližnjih lovskih koč pa zagotavljajo nepozabne zabave.

No, ostanimo raje pri jami. Jama s 105 metri globine ni kakšna velikanka, vendar te vhodni del, ki na prvi pogled ne obeta velikih dimenzij, po prvih korakih po strmem podoru ne pusti ravnodušnega. Kmalu ti postane jasno, da je do dna vhodne dvorane še daleč in da za varen spust potrebuješ tudi nekaj vrvi.

Letos nam je poleg običajnega blatnega podora zagodla tudi padla smreka. Ali jo je sesula naravna selekcija ali je to delo človeških rok bi bilo kar dobro vedeti, saj je sečnja okoliških dreves največji krivec za tanjšanje ledene plasti v vhodni dvorani. Drevesa namreč regulirajo temperaturo v jami in dotok vode, poleg tega pa so za nastanek in obstanek ledu pomembne tudi srednje letne temperature in trajanje temperatur pod lediščem. No, če k temu prištejmo še lego vhoda, ki je obrnjen proti jugovzhodu in globalno segrevanje, hja, kam pa pridemo potem?

Ledenko sem prvič obiskal leta 1991 in bil nad njo seveda navdušen. Takrat nam je v množični akciji uspelo opremiti oba kraka jame. Vstop v desnega smo si olajšali s svedrovcem izpod rok brata Tiborja (brez neumestnih komentarjev o njegovi opremi :-) in se prek ožjega prehoda spustili na dno večje dvorane.

Danes je ta svedrovec dobesedno v oblakih. Že leta 2001 je bilo potrebno navrtati nove, ki smo jih leta 2007 že težko dosegli. Današnja situacija pa je že pod vsako kritiko. Led v vhodni dvorani je namreč precej nižji od pričakovanj in je morda k rapidnemu taljenju pripomogla tudi bera novih podrtih smrek v vhodni dvorani? Na fotki Miha sveti v svedrovce, dosegljive leta 2007, v rdečem krogu pa je Tiborjev svedrovec.

Če se led zgoraj tali pa ga je zato več spodaj, kjer nastaja v obilnih plasteh. Na skrajnem koncu desne dvorane sem se leta 1991 raziskovalno zagret tlačil v neudobno razpoko, ki je danes do vrha zalita z ledom, na drugem koncu dvorane pa lahko danes najdemo trojno sidrišče iz neke reševalne vaje že več kot meter pod nivojem ledu.

Drugače pa desni krak jame poleg jamarjev gosti tudi alpiniste, ki tukaj lahko celo leto veselo krampajo po čudovitem ledu in iz prelepe gladke plošče ustvarjajo razbrazdano njivo. OK, saj se led obnavlja, to je že res, samo lepo gladek pa med pogostim obiskovanjem verjetno ne bo več. V tem delu ne dosežemo najglobjega dela jame, ob pospešeni tvorbi novega ledu pa bo dvorana imela celo manjšo globino. Fenomenalno!

Levi krak jame je bolj zanimiv, v njem tudi dosežemo najnižjo točko. Leta 1991 je bil dostop mogoč le v skrajnem levem delu, kar pa je danes zaradi topljenja ledu nevarno početje. Nekaj let kasneje se je odprl prehod v levi del že v vhodni dvorani, kjer se je dalo brez težav opremiti smer.

Danes so svedrovci dosegljivi le še s plezanjem. Že korak bližje robu predstavlja manjše tveganje nezavarovanemu jamarju, zato skrajno previdno na tej strani jame. Tudi ko je smer opremljena, predstavljajo precejšnje težave velike ledene sveče. Če se ti kakšna utrga nad glavo bi jo bilo najbolje kam popihati v skrivališče, samo so take vrsti pobegi na vrvi ponavadi bolj jalovi. Je pa na dnu jame drugače zelo lepo, če je še dostopno pa je drugo vprašanje, tudi tu se namreč novi led tvori na polno.

No, za konec pa še zgodovinski fotopregled stanja v vhodni dvorani. Fotke nosijo letnice 09-1991, 03-2001, 04-2007 in 10-2011. Na vsaki fotografiji sem z rdečo piko označil referenčno točko, koliko ledu je dejansko izginilo pa naj si vsak predstavlja po svoje. Meni se zdi kar dramatično. Še več fotografij pa v galeriji.

3D Siddharta

2011-12-20T14:38:00.000+01:00

Skupina Siddharta gotovo ne potrebuje posebne predstavitve. Posluša in prepeva jih staro in mlado, marsikateri komad je že v klubu ponarodelih, slovijo kot naj slovenski bend v vseh pogledih, ustvarjajo presežke, pobirajo nagrade, hm, sem še kaj pozabil? Seveda, in prvi imajo 3D booklet koncertnega DVDja, ki je bil v živo posnet v letošnjem avgustu na novem ljubljanskem štadionu v Stožicah. Kot je to že v navadi je za 3D poskrbela skupina Place3D, ki je tokrat iz klasičnega dueta prerasla kar v kvartet.

Scenarij je bil nadvse preprost. Fotkali bomo koncert, kako zaodrje, pa prej in potem in to bo to. No, osnovno idejo je potem prerasel še 3D videospot, ki je na koncu odigral skoraj vidnejšo vlogo. S kamero se je trudil Aleš Pirec, Samo Bešlagič pa je meni in Matjažu pomagal pri lovljenju koncertnih utrinkov skozi dvojno lečovje.

Seveda pa je bilo potrebno po koncertu posnetke še preveriti, urediti, popariti (pa ne s paro, da ne bo kdo mislil, ampak najti ustrezne pare :-), popeglati in prenesti v popolnoma anaglifu neprijazen barvni prostor CMYK, primeren za tisk. Po finalnem "likanju" je bila priložena DVD knjižica nared in čas je bil še za montažo 3D videa iz materiala, za katerega nismo bili prepričani kaj obeta. Na koncu je bil zadosten za trailer in pa spot, ki se je premierno zavrtel pred koncertom Siddharte v Cvetličarni in večer kasneje v oddaji RTV SLO Videozid. Ena redkih priložnosti gledanja anaglifnih posnetkov na televiziji in sodeč po videnem, popolnoma sprejemljivo ter barvno korektno (začetek na 34:30).

OK, da ne morim na blogu s fotografijami, si jih lahko, take velike, super za na namizje potegnete s Siddhartine uradne strani. Baje se vlečejo kot vroče žemljice, pohitite, da jih ne bi zmanjkalo!

Yeah, rock on!!!

3D Mass katalog čevljev - Place3D znova v akciji

2011-10-16T04:15:00.000+02:00

Prejšnji teden je s slovenskimi dnevnimi tiskovinami zakrožil prvi pravcati 3D katalog z dodanimi rdečemodrimi očali v Sloveniji. Pogum so tokrat zbrali pri podjetju Mass in izdelavo 3D posnetkov zaupali najboljši 3D ekipi za tovrstno raboto - Place3D (če se že moramo malce pohvaliti). Katalog vsebuje 15 dvojnih strani najrazličnejših čevljev z unikatnimi postavitvami, naslovnico krasi Severina v že močno izčrpani vlogi Marilynke, se v notranjosti še dvakrat pojavi v družbi čevljev, na koncu pa nas pospremi proti izhodu v svetlejšo prihodnost.

Z Matjažem sva nekaj prijetno toplih oktobrskih večerov preživela kar pod milim nebom in se v družbi kanistra vode, nekaj ročnih LED svetilk, dveh flešov, kopico barvnih filtrov in super-druper 3D mašinerije lotila fotografske alkemije. Namreč, iz teme sva delala svetlobo in iz dolgočasnih urbanih scen ustvarjala pravljične dežele. In ker se tovrstni fotoalkemistični procesi odvijajo dlje časa kot ponavadi, sva za vsak posnetek porabila kakšno uro, z zahtevnejšimi sestavinami pa tudi dve ali več. Naj ponazorim s spodnjo fotografijo začetek procesa:

in pa spodnjo, po dolgotrajnem fotoalkemističnem postopku in še v 3D tehniki:

No, nikakor pa ne moreva mimo vseh, ki so nama med procesom pomagali v dolgih večerih, zato velika hvala še Juretu, Borutu, Simmy in Tini za popestrene delovne procese ter seveda Alešu za preživetje foto trenutkov s Severino. Za konec pa namesto slavne pevke in bodoče mamice, ki ste si jo v katalogu že velikokrat ogledali, duo Place3D v izhodu proti svetli prihodnosti:

Zelo kratek 3D film iz sušnega Pekla pri Borovnici

2011-10-07T01:43:00.000+02:00

Dolgo sušno obdobje in topli sončni dnevi so bili kot nalašč za kratka potepanja. Med drugim me je zaneslo tudi v senčno sotesko Pekel pri Borovnici, kjer sem v prijetnem hladu ob žuborenju mirnega potočka nasnel nekaj 3D kadrov. No, ker bi jih bilo kar škoda zavreči, so z malce glasbene podlage zaživeli v spodnjem enominutnem filmčku...

Place3D znova v akciji - tokrat z urbanimi heroji

2011-09-27T03:06:00.000+02:00

Že nekaj tednov se nam prek ljubljanskih svetlobnih panojev dobrika BMX kolesar z vratolomnim skokom prek kovinske ograje. Skok je gotovo uspešno izpeljal, če ne drugega bi o ponesrečeni izvedbi gotovo povsod pisali. Spodaj na panoju nas slogan popelje do poante njegovega skoka, še nižje pa so napisana navodila kaj je treba storiti za vladarsko počutje. Šele ikona v desnem zgornjem kotu nam skuša dopovedati, da gre v tokratnem primeru za malce bolj poseben oglas. Res je, za 3D oglas, in to prvi tovrsten v Sloveniji.

Hja, biti prvi, biti na čelu, biti pred vsemi. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo pojavila prva 3D kampanja in za najbolj pogumne so se izkazali pri NKBM s projektom Sveta Vladar. Place3D je bil zadolžen za izvedbo 3D fotografije, ki sva jo z Matjažem in ekipo na čelu z Miho Glavičem v vročem avgustovskem dnevu ovekovečila pred osnovno šolo Dr. Vita Kraigherja v Ljubljani.

Celotna kampanja drugače zajema vsa področja komuniciranja - spletno stran, citylight, tiskane medije in 3D videospot. Za slednjega so bili zadolženi člani kolektiva Multipraktik, ki so bili deležni tudi place3Djeve 3D asistence.

Prvo mednarodno srečanje jamskih fotografov v Franciji

2011-09-04T22:25:00.000+02:00

Pa smo ga le dočakali. In preživeli. V predzadnjem avgustovskem tednu se je v starodavnem in slikovitem južnofrancoskem mestecu Olargues odvilo prvo srečanje jamskih fotografov. Začetna ideja, ki je zorela skoraj dve leti je organizacijskemu odboru verjetno dodala zvrhek sivih las. Sestalo se nas je namreč okoli 80 akterjev iz vseh mogočih kotičkov planeta, vsak s svojimi zahtevami, željami in idejami. Kljub številčnosti in raznolikosti je dogodek potekal brez najmanjših zapletov, vsakodnevni obiski jam so bili odlično organizirani in gneče praktično ni bilo v nobeni. Vrhunsko izveden dogodek torej.

In zakaj ravno Olargues? Zaradi jam seveda. V bližnji okolici se namreč vrstijo jame s čudovitimi aragonitnimi tvorbami različnih barv (beli, zeleni, modri, rumeni), oblik in dolžin, helektiti, jezerci, kapniki, dvoranami in brezni. Vse jame so zaklenjene in obiski nadzorovani, nekatere med njimi pa čakajo celo na potrditev UNESCa. Pravzaprav je na naših plečih ležala velika odgovornost, pustiti jame čimbolj nedotaknjene in upravičiti zaupanje organizatorjev. V petih dneh jamarjenja smo jame zapuščali le s fotografijami na spominskih karticah, kakšnim kosom blata na opremi in smetmi, ki smo jih pritrogali že v jamo.

Družba je bila resnično pisana in nabrana z vseh vetrov, saj smo zastopali barve kar 13 držav, poleg evropskih tudi Japonske, Amerike in Kanade ter generacijsko izredno pestra. Prisotni so bili malodane vsi priznani fotografi iz 70. in 80. let ter mlajše generacije jamskih fotografov. V gosteh smo imeli še nekaj famoznih legend, med njimi najbolj izstopajočega Michela Siffreja, katerega je naša ekipa imela čast gostiti v skupinski spalnici. Izvrstnega pisca, jamarja, znanstvenika, fotografa, skratka človeka, ki je življenje zapisal raziskovanju podzemnega sveta.

V petih dneh smo obiskali pet jam, začenši z Ecossaises in končavši z PN77. Vmes smo se potikali še po višjih predelih v okolici gore Mt. Marcou, se spogledali s prijetnim breznom Aven des Roses, naslednji dan skočili do Pousselieres in za nameček spet skočili do Mt. Marcou ter se prerinili v skrajne rove znamenitega brezna, kjer smo kot prvi ovekovečili rumene aragonite. Dobro, do tja se res ni enostavno prebiti, skrajno težko pa tudi ne, zato smo bili kar presenečeni, da v vseh teh letih to ni uspelo še nikomur.

Večerni del je bil namenjen družabnim dogodkom, kramljanjem, deljenjem mnenj in razdiranju splošnih tem, pa tudi predavanjem in projekcijam. Meni je pripadla nekakšna logična naloga, predstavitev slovenskega jamskega podzemlja, popestrena s krajšo projekcijo fotk iz naših podzemnih logov, kar je bilo sila srčno sprejeto. Na koncu druženja je bilo večini kar samoumevno, da bi čez dve leti organizirali drugo srečanje v Sloveniji, vendar pa si ponovitev take organizacije kar težko predstavljam. Hm, morda pa, morda...

Na koncu pa še obvezne zahvale. Kot prvo, moji ekipi (Tibor, Miha in Ines), brez katerih teh fotk ne bi bilo, Jamarski zvezi Sloveniji in njeni Jamarski reševalni službi, ki je občutno pomagala pri prevozu naših telesc in opreme do Francije in nazaj ter nenazadnje organizacijski ekipi, ki nam je karseda olajšala naporen teden.

Celotna galerija

Še nekaj linkov za vse, ki imajo preveč časa ali pa jih takšna srečanja še posebej zanimajo:
- fotografije, ki smo jih izbrali za projekcijo na zadnjem gala večeru,
- nekaj video in veliko foto materiala, bolj v "BehindTheScene" maniri ter spodaj dodanimi še dodatnimi linki,
- timelapse pranja opreme, saj francoskega blata res nismo hoteli nesti nazaj,
- wiki o aragonitu,

Rov kristalne samote v Martinski jami

2011-06-10T01:53:00.000+02:00

Jam je v Sloveniji veliko, pravzaprav že toliko, da smo petmestno številko prebili že lansko leto. In čeprav je več kot polovica registriranih jam dolgih ali globokih do 30 metrov, je na voljo tudi več kot 1000 takšnih, ki merijo v dolžino 100 metrov in več in katere bi še lahko uvrstil v kategorijo kvalitetnega zabijanja jamskega časa. In ne nazadnje je med temi le 100 daljših od 500 metrov, ki so večinoma obiskane tedensko ali pa vsaj mesečno s predrajsanimi prehodi in potmi (OK, izvzamem visokogorske jame, tja se res ne podaja vsak). Nekako logično se zdi, da so takšne jame pregledane do potankosti in se novih odkritij v njih kar težko nadejamo. Vendarle pa so presenečenja še vedno mogoča in eno izmed krajših in lepo zasiganih smo iz prazgodovinske osame ta vikend iztrgali v Martinski jami.

Kamin se mi je že kar nekaj časa zdel sumljiv in sem ga med zadnjim obiskom že skorajda preplezal. Manjkal je še majhen detajl, ki ga je nazadnje Miha brez težav premagal . Na vrhu 12 metrskega vzpona se kamin razširi in prek manjše sigaste pregrade prevesi v lepo zasigano dvoranico, ki kljub majhnosti premore 4 metrski steber, mini ponvice, nekaj bele sigaste polivke in neskončno število lesketajočih se kristalov. Nedotaknjeno in prvinsko, kakršna je verjetno bila Martinska jama ob prvem obisku raziskovalcev.

Rov sledi prelomu in po krajši zasigani ožini nas je spet očarala lepota nove dvoranice z ličnim bazenčkom polnim majhnih sigastih kopic, s stenami posutimi s kristali in lepimi vitkimi kapniki. Kam stopiti, kje se prijeti, kam položiti roko? Kako pustiti čim manj sledi?

No, vsakega veselja je enkrat konec. Vzpenjajoči rov se počasi zaključi v blatnem podoru, čeprav je prepih še vedno prisoten, nas pa je čakalo še 3D fotkanje jame, zaradi katerega smo se jo v prvi fazi sploh lotili. Kasneje smo ob pizzi še pomodrovali o imenu in na koncu je obveljal Mojčin predlog "Rov kristalne samote", prav tako pa smo se skupaj zedinili, da smo Martinsko jamo podaljšali za 30 metrov. Na koncu nam je kljub oznanitvi odkritja ostalo le še upanje, da bo rov še naprej ostal v samoti, v svoji prvinski podobi kakršno je Martinska jama imela še pred odkritjem.

Slovenski TopModel 3D timelapse

2011-05-03T13:20:00.001+02:00

Ja, res je, oddaja se je že končala lep čas nazaj, kakor tudi tale timelapse, ki je nastal med fotošutingom Matjaža Tančiča v 9. oddaji omenjenega TV resničnostnega šova. Takrat so se dekleta soočila s kačami in velikanskimi stoli ter lestencem, kar naj bi v njih prebudilo prvinski strah, kričanje, bežanje s scene in podobno. Na koncu ni bilo nič od tega, edina škoda je bila izguba kače, ki se je zavlekla v neko betonsko cev. Verjetno ni preživela. So pa preživeli posnetki in se končno združili z muziko v nekajminutnem 3D timelapsu. Kot ponavadi na voljo na YouTube in Vimeo strani...

YouTube


Vimeo

Čakajoč na 3D GoProja

2011-03-21T23:04:00.000+01:00

No ja, saj v tem primeru se bo Godo zagotovo pojavil. Kot pravijo, bo 3D GoPro ohišje v trgovinah konec aprila. Vanj bo moč stlačiti dva kosa, ki bosta med seboj povezana s kablom za boljšo sinhronizacijo in lažje proženje, na kakšne dodatke kot so LCD BackPac in dodatni akumulator pa lahko samo pozabimo. Prostega priključka pač ne bo na voljo. Do takrat pa se lahko pohecamo z dvema ločenima, z vsakim v svojem ohišju, z bazo okoli 7 cm, krasnim širokim kotom in s kar nekaj sinhronizacijske sreče. Oba sistema imata svoje prednosti in slabosti, kar pomeni, da bo treba na koncu imeti kar oba...

Ker je bil ravno pust, smo družinsko zašli do Cerknice, kjer sem na hitro posnel nekaj kadrov z ločenim sistemom in jih barvno neobdelano ter 3D obdelano združil v spodnji bolj-testne-sorte-filmček. Kljub nekaterim nesinhronizacijam zadeva deluje popolnoma spodobno, le dokler je vse skupaj stabilno. Ogled na YouTube s številnimi 3D možnostmi in na Vimeo z anaglifom.

YouTube Vimeo

Čistilna akcija v Šimenkovem breznu - še kratek filmček

2011-02-21T00:22:00.000+01:00

O čiščenju sem se pred časom že razpisal, tokrat le beseda ali dve o filmčku. Med fotografiranjem akcije sem posnel še nekaj nad- in pod-zemnih kadrov, dovolj zanimivih za kratek filmček. Posneto s 5Dmk2, osvetljeno z dvema poceni Seoul P7 LED lučkama in dodatnima difuzorjema, ton pa kar iz 5ke...

Davorjevo brezno za sifonom

2011-02-18T11:03:00.000+01:00

Na tretji obisk Davorjevega brezna (prvič, drugič) smo čakali kar precej časa. Lansko poletje je bilo precej radodarno s krajšimi nevihtami in tudi jesen se ni hvalila s sušnimi dnevi. In ko dežuje, se korita vodnih rovov rada napolnejo z vodo in nizki prehodi postanejo neprehodni. In ker je v odtočnem delu Davorjevega brezna kar nekaj takšnih prehodov, si lahko ob nalivu, ko se znajdeš za njimi, izhod lahko samo še narišeš.
Tokratna foto akcija je bila že skorajda obsojena na propad, saj razen italijanskih jamarjev, s katerimi si kaj prida ne bi uspel pomagati, na klubu ni bilo kakšnega posebnega zanimanja. Na srečo je zagato rešila Ines.

Na prvi foto akciji smo se ustavili pred krajšo stopnjo v odtočnem delu in v tokratnem sušnem začetku februarja smo se v neoprenih lahko končno podali proti krajšemu sifonu. Ta je raziskovalno ekipo prvič že ustavil, a je prehod pravzaprav enostaven. Zajameš zrak in se po daljšem metru potopa znajdeš na drugi strani, kjer te čaka večja dvorana in 30-metrski spust do novega vodnega toka.

Če sva bila že nad zgornjimi deli navdušena so naju spodnji popolnoma prevzeli.Po 30-metrskem spustu jama, zaradi novega vodnega toka, zopet zamenja videz. Več je sigastih tvorb, več ponvic, nekaj krajših stopenj in slapov. Tudi v teh delih je možnost odkritja višje ležečih etaž velika, pregledan je le glavni vodni rov, zgoraj pa vse preluknjano in spodobno zasigano. Slutim, da se višje nekje skriva še kak helektitni dolgin, kakršen je že v pritočnih delih.

Na žalost pa se tempo spuščanja odvija prehitro in je dolžina novih delov na žalost dosti krajša kot smo upali. V takšnih jamah praviloma naletiš na sifon in tudi tukaj je tako. A ta bo za spremembo globok in dolg, dostopen le potapljačem. Suhim jamarjem tako ostane le iskanje morebitnih obhodov in glede na razvejanost bo kaj takega zelo verjetno. Več pa v galeriji.

Mimikrija 3D "teaser" oz. kje na netu naj sploh gledamo 3D posnetke

2011-02-02T00:35:00.000+01:00

Skrivanje. Prikrivanje. Stapljanje. Človeka z naravo in človeka z nepoznanim, hladnim okoljem. Tako nekako se je bral spremni tekst k lanskoletni odmevni razstavi 3D fotografij Matjaža Tančiča. In kdor se je udeležil otvoritve razstave je lahko prek monitorjev in v zadnjem kotičku dvorane na steni spremljal kratek spremljevalni 3D filmček, tako imenovani "teaser" oziroma dražilnik ali mikavnik :-) Posnet je bil v enem dnevu na dveh lokacijah, kjer sva z Matjažem dokončno zakoličila idejo o place3d. Z nama se je pred kamerama trudila Nina, težje pa bi shajala tudi brez Uroševe takšne in drugačne podpore.

In zakaj je filmček tako dolgo časa čakal na objavo? Zaradi predvajalnikov. Kdor spremlja ta blog, se bo morda spomnil posta o barvnih nepravilnostih, ki jih prikazujejo različni brskalniki. Stari dobri Firefox je barvni pravilnosti še najbližje, ostali pa se vlečejo iz zagate na račun skalibriranih monitorjev, ki to ponavadi seveda niso. Pri anaglifnem videu pa je težava še večja. Priljubljeni predvajalniki (Vimeo, YouTube...) si rdeče-svetlomodri odtenek potreben za anaglifni prikaz priredijo po svoje in tistim, ki životarijo s slabo nastavljenimi barvami na monitorju pošteno zagrenijo 3D življenje. YouTube je to elegantno rešil s pomočjo 3D predvajalnika (kako? tako!), pri Vimeu očitno še niso tako daleč, sta pa na voljo še nVidiin dosežek (bolj komercialne narave) in najbolj napredni 3DF33D, ki se brez Firefoxa 4 ne bo pustil zagnati. In kaj priporočam? Vrstni red je nekako tak, kot je to razvidno spodaj, zato kar brez strahu inštalirajte novega Firefoxa, saj ta ne povozi stare verzije. Torej, vabljeni na ogled prek spodnjih povezav!

3DF33D - YouTube - Vimeo

Izšla je nova številka revije Jamar

2011-01-31T21:14:00.000+01:00

S krajšo zamudo je izšla decembrska številka edine slovenske jamarske revije Jamar. Tokratna, že šesta številka po vrsti, prinaša kopico vznemirljivih člankov in zvrhano mero odličnih fotografij, kar na 48 straneh revije. Na naslovki pa predstavljamo kapniški prst iz Razbite jame, katerega je fotografiral Matjaž Milharčič.
Prijetno branje!

3D žarki v Škocjanskih jamah

2011-01-05T22:15:00.000+01:00

V poznem jesenskem in zgodnjem pomladnem času se v Schmidlovi dvorani odvija čudovita igra narave. Dvorana, kjer te ob koncu turistične poti še zadnjič oblizne jamski hlad, te z velikostjo mora navdati s spoštovanjem, a kaj, ko se že na turistični poti prenaješ ogromnih dimenzij kanjona podzemne Reke. No, vseeno obiskovalcu pusti dnevna svetloba v dvorani dovolj velik vtis, da si gotovo lahko zasluži vidnejše mesto v pripovedkah o obisku Škocjanskih jam.

Dvakrat na leto pa se Schmidlova dvorana ne napolni le z dnevno svetlobo, ki se odbija od prepadnih sten Velike doline, temveč vanjo posije tudi sonce. Takrat topli žarki ustvarijo prav slikovito, dobro uro trajajočo igro narave z dodatnim pestrim kapljanjem vode s stropa dvorane. Kot naročeno za krajši timelapse, tokrat v 3D tehniki.

Še par besed o YouTube 3D vmesniku: s prvim gumbom 3D nastavimo ogled posnetka (v našem primeru rdeče-sv.modra očala), velikost posnetka (kar na največ), in pa razširitev na večjo ločljivost (če že ne celozaslonski način). Ogled je možen le na strani YouTube.

3D Modna in Place3D

2010-12-24T11:27:00.000+01:00

To nekako ne paše ravno v kontekst jamskih dimenzij, ima pa zato vsaj tretjo dimenzijo. In če pod druge dimenzije spada še nova dimenzija slovenskih publikacij, potem je tale post več kot na mestu. Ideja in pogum, ki sta zorela kar nekaj mesecev, sta se transformirala v prvo 3D izdajo revije v slovenskem prostoru. Te dni je namreč izšla nova številka revije Modna, v kateri je objavljenih 37 strani 3D fotografij in oglasov. Ideja je prišla na plano že kmalu po prvih tujih revijah s 3D Playboyem na čelu, pogum pa šele s Telemachom, ki je velikodušno priložil 7000 očal, kolikor znaša naklada Modne.

Za projektom stoji Place3D, kjer s fotografom Matjažem Tančičem skrbiva za dovršene 3D kreacije, kar pa bi brez pomoči celotne ekipe, ki pri takšnih projektih sodeluje, šlo malce slabše. Po dveh tednih intenzivnega dela so na koncu v reviji objavljeni štirje sklopi pod katere sva podpisana z Matjažem, naslovnica in lepo število 3D oglasov, ki so prav za to številko dobili še tretjo dimenzijo. Led je prebit, revija je izšla pospremljena s prijetnim dogodkom, kjer so visele 120 x 180 cm velike anaglifne povečave, kdo pa bo naslednji, ki bo zbral dovolj poguma pa naj bo presenečenje.

Čistilna akcija v Šimenkovem breznu

2010-11-29T14:53:00.000+01:00

Zgodba gre nekako takole: doma je crknil pralni stroj, na vrtu pa se že od prej valjata dva. Pa tisti motor od pokojnega Franceta, leži že ves zarjavel zgoraj na podstrehi. Pa vse te kante, kastrole in podobna navlaka. Kam naj denem vse te reči? Včeraj je pa še krava poginila. Ne morem še te zakopat' tam zadaj za njivo kjer že prašiči in ovce počivajo. In vse te kože! Madonca, smetnjakov ni, odpeljat nobeden noče, no, kar v bližnje brezno zanesem, ka'neda, saj nobeden ne bo vedel.
Pa bo. Še se najdejo navdušenci, ki rijejo po jamah in iz najbolj onesnaženih izvlečejo marsikateri greh bližnjih in daljnih stanovalcev. Tokratno čiščenje je z "blagoslovom" Inštituta za raziskavo krasa potekalo na Dolenjskem, kjer polnjenje jam z vsemogočimi odpadki meji že na obvezno folkloro.

V Šimenkovem breznu je bilo na dnu 40 metrske stopnje že od nekdaj zelo pestro. Tako smo se na akciji leta 1993 lahko nadihali frišne divjačine začinjene z dokaj svežimi kravjimi kostmi in občudovali polivilne vrečke nedoločljivih organskih vsebin. Predvidevali smo, da so v njih ostanki domačih ali celo divjih živali, ki so svoj bridki konec doživele že pred poletom v brezno. Zdaj pa so nemočno visele iz špranj, kamor so se po globokem padcu na žalost zataknile.

Vhodno brezno pa ima še eno manjšo težavo. Podor na dnu se namreč steka v ozko špranjo, kjer je edini prehod v nadaljevanje jame. Baje je bil pred mnogimi leti že zasut in so ga kasneje pridne jamarske roke zopet razširile. Basanje med nestabilnimi bloki, smetmi in kostmi je zato seveda fantastično doživetje, posebno ker nisi bil prepričan, če bo nazaj grede prehod sploh še prehoden.

Kasneje so fantje iz bližnje Lavričeve koče zaradi obširnih raziskav v jami naredili veliko delo, saj so zavarovali vhod z betonskim obročem in izdelali masivna kovinska vrata. Na žalost pa je raziskovalno vnemo prekinila potapljaška tragedija - v enem izmed sifonov se je takrat smrtno ponesrečila Špela Klemen. V jamo so se jamarji zatem odpravljali le še ob obletnicah tragedije, ko so pri prvem sifonu prižigali svečko v spomin.

No, leta seveda naredijo svoje in postopek kompostiranja ustvarja čudeže. Tokrat živalskih ostankov ni bilo več na spregled. Ležale so le še gole kosti, prekrite z najkakovostnejšim humusom in kup raznovrstne šare, kar smo v enem dnevu pridno znosili iz brezna. Pravzaprav je smeti znosil vitel, ki je bil umetelno vpet nad vhodom v brezno, za transport pa smo uporabljali posebne vreče, ki omogočajo veliko nosilnost.

Užitek ob prebiranju podora nastlanim s smetmi je seveda enkratna izkušnja. Med drugim smo našli tudi dva motorja, proti koncu pa še človeško stegnenico. Kdo je v jami storil svoj bridki konec bodo dognali strokovnjaki, za nas pa se je akcija v poznih večernih urah srečno zaključila pri Lavričevi koči. Sodelovalo je kar 50 članov Jamarskega kluba Železničar, pomagali pa so tudi jamarji iz drugih društev.

Več na klubski spletni strani in pa obširni fotogaleriji.

Dnevi stereoskopije Stereoskopskega društva Ljubljana

2010-11-16T23:08:00.000+01:00

Pa je za nami. Resda že dobra dva tedna nazaj, ampak objavo si vseeno zasluži, saj je bil program najobsežnejši doslej. V dveh dneh se je namreč zvrstilo 44 3D projekcij in filmov, domačih in tujih avtorjev v skupni dolžini več kot šestih ur. Zaradi dolžine so bile predstave vsak dan razdeljene na dva dela, začele so se ob 17. uri in končale ob 21. uri. Na žalost pa so bile ravno pred 1. novembrom in zaradi tega slabše obiskane kot prejšnje leto - so pa vsaj gledalci lahko sedeli na boljših sedežih.

Izbor letošnjih projekcij je bil resnično pester, uživali smo v analogni seriji o oblakih nemškega pilota Thomasa Unterholznera, se sprehodili po prostranstvih Mongolije, naužili hladnega zraka Antarktike, vzdihovali ob projekcijah Johna Harta in se kratkočasili ob klasičnih popotniških, hudomušnih in neobičajnih projekcijah. Prav gotovo za vsakogar nekaj. Se vidimo zopet prihodnje leto na inštitutu Jožef Stefan, morda pa prej tudi še kje drugje.

Grotta Noe

2010-10-21T23:03:00.000+02:00

Zaradi takšnih in drugačnih opravkov se kar dobra dva meseca nisem polnil z jamskih ozračjem, čeprav me je foto roba vsak dan proseče gledala iz omare, naj jo vendar že peljem kam v jamo. Zadnja akcija v visokogorje je bila že precej oddaljena. Že za toliko, da sem malodane pozabil kako se fotografira v jami. In v takšnih primerih se kot najboljša rešitev ponuja jama na prvo žogo - ne prav težka, lepo zakapana, s kakšnim finim velikim prostorom in luštnimi detajli.

Obisk tržaškega krasa sem imel v načrtu že nekaj časa, ampak vedno je bil tisti "kaj pa če bi šli raje kam drugam", zato se mi je zdela akcija v te konce kot naročena, saj na klubu ni bilo kakšnih resnih raziskovalnih vzgibov in tudi nobena druga akcija ni privrela na plan. Torej, Grotta Noe, prihajamo!

Jama je znana po čudovitem vhodnem breznu globine 80 m, kjer se spodnjih 60 ne dotika sten. V jamo se praktično spustiš po sredini brezna in ni ravno primerna za globinske bojazljivce. Spodaj se cepi na dva daljša rova, lepo zakapana, a tudi pošteno popisana, saj je jama v Italiji in tam so bile včasih stenske pisarije neke vrste tradicija (poleg stresanja karbida seveda). Vendar je jama kljub temu lepo ohranjena, kapniki so celi, blata ni vsepovsod, celo jamski biseri se še valjajo po ponvicah.

No, največ časa smo jasno zabili v vhodnem delu, kjer je potekal trening nepremičnega visenja na vrvi zaradi nekaj sekund dolgih ekspozicij. Čisto na koncu pa smo razjezili še sovo, ki se je skrivala v nekem oddaljenem kotičku velikega rova, za popotnico med vračanjem pa nam je z glasnim vreščanjem burila domišljijo. Več pa v galeriji.

Še kratek filmček s 3D novoletnimi vtisi

2010-08-09T22:38:00.002+02:00

Res je, da smo še vedno globoko v poletju ampak malce novoletnih okraskov gotovo ne bo škodilo. Gre za en starejši post z začetka leta 2009, ko sem se sprehodil v večernih urah skozi okrašeno Ljubljano. Zaradi vetra nisem srečal žive duše, čeprav je bila ura nadvse primerna za pivske ekskurzije po bifejih in štantih. No, takrat sem objavil nekaj 3D sličic, tokrat pa je na vrsti še sestavljanka z glasbo v YouTube igralniku, ki že lep čas omogoča 3D prikaz. Na žalost je kvaliteta bolj na nizki ravni, a je zadeva zanimiva zaradi različnih prikazov.

Če bo še koga zamikalo kaj nasneti na YouTube naj v "tege" nikar ne pozabi vpisati: yt3d:enable=true. Zelo priporočljivo je še dodati razmerje videa: yt3d:aspect=16:9 in pa še malenkost, ki bo na koncu verjetno več kot potrebna: yt3d:swap=true. Le-ta namreč sliki zamenja, čeprav je video naložen kot 720p z dvojno širino in levo ob desni sliki. YouTube ima pač svoje muhe, med njimi je tudi ta, da so 3D nastavitve v igralniku možne le na njihovi strani, tole spodaj pa je bolj za okras kot ne. Pa veliko zabave...

Nadaljevanje v Ledeni jami pri planini Viševnik

2010-08-08T09:08:00.001+02:00

Lansko leto je Ledena jama samevala. Zaradi obilice snega in kasnejše naše lenobe nismo niti enkrat pokukali v njene skrivnosti, kljub očitnemu nadaljevanju na koncu pregledanih rovov. V letošnjem letu smo si na klubu nekako zadali cilj vsaj nekajkrat obiskati Brezno pri gamsovi glavici (BPGG) in višje ležečo Ledeno jamo. Muhasto julijsko vreme nam je BPGG za nekaj časa izbilo iz glave, saj se spodnji deli radi napolnijo z vodo, zato pa je Ledena jama v takih primerih več kot odlična alternativa.

Na običajno pot mimo BPGG in preko planine Viševnik se nas je tokrat odpravila 9-članska zasedba. Z nekaj obveznimi postanki in kasnejšemu lomastenju skozi zaraščeno brezpotje podora pod Vrtcem smo se brez dodatnih živciranj ohladili v vhodni dvorani, ki je spet kazala novo podobo.

Na mestu, kjer smo prejšnjič preverjali trdnost ledu, se je tokrat nahajalo jezero, nastlano z ledenimi ploščami, ki je ob robu zdolgočaseno odtekalo proti nižjim dvoranam. Na splošno je ledu spet manj in za nameček se je ob levi strani pojavil še en prehod v novo nižje ležečo dvorano. S krajšim rovčkom je jami dodal okoli 50 novih metrov.

Nas pa je pot spet zanesla proti koncu jame, kjer smo se malce ukvarjali s plezanjem, vrtanjem prečke in seveda fotkanjem - kot se to ponavadi dogaja na takšnih akcijah. Jama nas je zopet pustila v negotovosti, saj se nadaljuje v enakem tempu kot prej, ampak se gotovo letos vsaj še enkrat srečamo. Več v galeriji.

Počitniški dom duhov v tretji dimenziji

2010-07-26T22:57:00.001+02:00

V času vsenarodne ljubezni, skupne države in lastnine so bili počitniški domovi čudovita destinacija za poletni in zimski oddih, ki so bili večinoma zgrajeni iz skupnega fonda. Načeloma je vsako resno podjetje imelo kakšno hišico ali pa vsaj počitniško prikolico, kjer so lahko samo zaposleni za majhen denar spodobno uživali v počitku in druženju s sodelavci in njihovimi ožjimi člani družine. Na terasah se je obračalo roštilje, balinalo na bližnji peščeni stezi, kartalo, šahiralo in veselilo do poznih večernih ur. Ah, idila.

Naj spomnim na slab prikaz anaglifov v Bloggerju, zato priporočam ogled galerije!

No, časi so se seveda spremenili. Skupne države ni več, lastnine še manj, podjetja so propadla, novi upravitelji so zaradi lakomnosti z izgovorom "saj noben noče več prit" zavozili nepremičnine, ki sedaj čakajo na prenovo ali rušenje. Slednjega je seveda več, saj bo lahko na odlični lokaciji zraslo kaj lepšega, novejšega in seveda dražjega. Profit mora bit'.

Kakšno je ozadje MNZjevega doma v Savudriji ne vem. Kot sem prebrskal po netu, gre za mešetarjenje z lastništvom parcele, ki je sedaj v rokah nekega hrvaškega podjetja in naj bi to že lanskega septembra zravnalo teren ter postavilo mini naselje. A hiše še stojijo. V njih pa na žalost dopustujejo samo še duhovi. Lep okoliški vrt je zaraščen, na čudovitih borovcih se že svetijo oranžne pike za sečnjo, otroška igrala so le še podporniki za ovijalke, stene objekta pa kvalitetno platno za lokalne grafitarje.

OK, materiala bo dovolj za eno lepo mini 3D serijo, ki se bo zavrtela novembra na inštitutu, tokrat pa le nekaj izsekov za pokušino v galeriji.

Helektitni dolgin v Davorjevem breznu

2010-06-28T23:53:00.002+02:00

Pred dobrim mesecem me je poklical Davor in navdušeno pripovedoval o novih odkritjih v Davorjevem breznu, kjer smo nazadnje križarili konec januarja. V pritočnem meandru z imenom Karbonski meander, ki ga med zadnjim obiskom nismo pofotkali, so preplezali slap in se zaustavili pred pritočnim sifonom. V bistvu mu sifon kar težko rečemo, saj je pravzaprav neprehoden, a kljub temu skozi prod pronica bistri potoček. Ob povišanem vodostaju se stanje v peskolovu prav gotovo občutno spremeni, saj ga moč vode takrat dobro premeša in izpljune ves pesek. Ampak kaj, ko ga takoj zatem ponovno zatrpa.

No, ni pa to bilo edino odkritje. Prav na koncu pri sifonu so jamarji odkrili poševen rov, ki nas privede v višje ležečo, lepo okrašeno galerijo Kalcitno tramontano. Vitkih dolgih kapnikov, lepih ponvic s kristali in špagetov različnih dolžin je tu v izobilju, poleg njih pa so tu tudi manjše skupinice prikupnih helektitov.

Na koncu dvorane se po prehodu med kapniki prerinemo do nižjega poševnega rova, ki je prav nemarno blaten in povrh vsega še zoprno spolzek. Ponavadi se po takih vzpenjajočih blatnih rovih najlažje "kajlamo" (to gre v bistvu tako, da se na vse možne načine z vsemi štirimi udi oprijemamo sten, tal in stropa ter poskušamo čim manjkrat spolzeti navzdol, kar je seveda v obupnih blatnih razmerah nadvse komično), tukaj pa je to na žalost težje, saj je strop lepo okrašen s kristali - torej nič dotikanja!

In prav na koncu jamarja čaka lepa nagrada za vloženi trud. Na steni je namreč čudodelno prilepljen 29 centimetrov dolg helektit. Čudodelno zato, ker se kljub skorajda vodoravni legi s steno stika le na izredno majhni površini in le predstavljajte si, kakšen pritisk tam ustvarja zaradi svoje lastne teže. Takšna dolžina helektitov je pravzaprav redkost, kako velika najdba je tale v Davorjevem breznu pa bomo še spoznali. Več pa seveda v galeriji.

3D avtoportret in barvne kolobocije

2010-06-03T23:37:00.003+02:00

Brez likanja, brez pomlajevanja, brez retuše. Avtoportret v 3Dju, kot mejnik nekega obdobja.

Za vse, ki so vam moteči "ghostingi" in podobne čarovnije je tule še druga verzija, saj se Bloggerju nikakor ne da dopovedati, da naj zaboga ne konvertira RGBjev in naj se ne igra s profili, če ne ve, zakaj se sploh uporabljajo. In ko že premostiš to oviro, naletiš še na naslednjo - ali tvoj brskalnik sploh ve, kateri profil je prilepljen k fotografiji? Je sploh usposobljen za pravi barvni prikaz? Ker nekako še vedno prijateljujem s Firefoxom (kljub temu, da me prepričujejo naj se zaradi hitrosti čimprej "pokromam" pa se zaradi nekaterih "lisičjih" cukrčkov še ne bom in kakor berem ter sprobavam, Chrome še ne obvlada barvnih mahinacij - kaj pa na to porečejo na safariju pa sploh ne vem) predlagam poleg vklopa barvnega nadzora v sami "lisički" tudi uporabo Add-ona Color Management, ki v kombinaciji prikažeta to, kar bi vsak brskalnik moral že v osnovi. Pravilne barve namreč.

Žirovcova jama , 10.000 po vrsti

2010-05-28T00:25:00.001+02:00

Tokrat smo se spet kotalili po Žirovcovi jami s fotografsko opremo in obilico dobre volje. Čakal nas je na sveže raziskan rov v skrajnem severozahodnem delu jame. Milan se je tokrat načrtno lotil plezanja v visokem kanjonu Rolling Stones in prav pod stropom odkril nadaljevanje v nove, še mogočnejše dele jame, pretkane tudi s čudovitimi sigastimi tvorbami (nekaj drobnih helektitov, veliki beli stalagmit z zavesico in sigasti slap, špagetki...) in novim veličastnim kanjonom z imenom Grand Canyon.

Na dnu pa zopet presenečenje, nov vodotok z večjim pretokom kot je bil do sedaj znan v tej jami in spoznanje, da je možno odkritje tudi podzemnega sotočja! Hja, zaenkrat voda izginja v neprehodni ožini, a morda jo bomo kje kasneje zopet srečali in ji strpno sledili.

Je pa te dni Žirovcova jama doživela tudi lepo obeležje. Postala je namreč 10.000 slovenska jama in z gotovostjo lahko potrdimo, da si s petimi kilometri dolžine, 40 in več metrskimi kanjoni to vsekakor zasluži. Čestitke raziskovalcem! Več fotografij pa v galeriji.

3D dinozavri

2010-04-20T00:49:00.011+02:00

Dva dobra tedna nazaj smo družinsko popoldne preživeli v imenitni družbi dinozavrov, ki bodo še kar nekaj časa kraljevali v Volčjem potoku. Kljub temu, da so to le skulpture iz umetnih vlaken, ki praviloma kičasto izstopajo v naravnem okolju, se v Volčjem potoku kar posrečeno stapljajo z okolico. Od daleč vse skupaj deluje kot naravni rezervat - kot pribežališče dinozavrov, ki jim je uspelo premagati izumrtje. Seveda je od blizu resnica precej drugačna, a vseeno dovolj blizu dobrim ponaredkom nad katerimi so seveda najbolj navdušeni otroci.

Dan je bil bolj oblačne sorte, ampak morda je bilo tako še bolje, vsaj motečih senc ni bilo na spregled. Otroci so vpregli dinozavre, jaz 3D fotoaparat in zaključil obisk še s krajšim "timelapsom", kar bo vse skupaj dovolj za krajšo 3D serijo. Več pa v galeriji in spodaj na Vimeu.

Tunel pri Godoviču v 3D

2010-04-07T20:58:00.013+02:00

Med minulimi prazniki sem končno spet zagnal 3D mašinerijo in se odpravil v nedokončani tunel blizu Godoviča. Pravzaprav sem ga pred skoraj štirimi leti že obiskal v družbi Aleša in Andreja in ga na hitro ovekovečil ter obelodanil na strani JKŽ. Takrat sta mislila, da sta dobesedno odkrila povsem neznano železniško zapuščino, saj ni bila do takrat nikjer omenjena v njima znani literaturi. No, na internetu pa se je že kaj našlo. Če ne drugega, so bili znani zapisi ljubiteljev in raziskovalcev prve svetovne vojne, ki so tod na veliko prekrižarili teren iščoč ostanke proge, vse skupaj pa so ponavadi predebatirali prek spletnih forumov.

Kakorkoli že, sprehodili smo se skozi imenitno ohranjen tunel, katerega so za potrebe Soške fronte gradili ruski vojni ujetniki. Tunela zaradi drugačne širine tirov niso nikoli dokončali, vendar nam ravno to razkriva način kako so ga gradili. Izvrtali so dve cevi, eno nad drugo, ju kasneje združili in na koncu tunel lepo oblekli v betonsko prevleko. Tunel so med obema vojnama zasedli italijani in v zadnjem delu zgradili ličen bunker z dodatnim izhodom, katerega so po drugi svetovni vojni verjetno izpraznili okoliški domačini. Kljub zobu časa pa je tunel z bunkerjem še vedno lepo ohranjen in vreden obiska. A previdno! Zgornja cev tunela je polna lukenj skozi katere ni prav nič težko pasti v spodnjo.

Že med prvim obiskom mi je bilo jasno, da to ne bo zadnji. Če ne drugače, je tunel kar klical po 3D ovekovečenju, ki pa sem ga na koncu opravil kar sam. Sledi seveda še izdelava projekcije, tokrat pa bo nekaj slik v galeriji ravno dovolj za pokušino.

Jamske poti v LP2

2010-03-19T20:43:00.024+01:00

Lipiška jama velja za eno izmed lepših slovenskih jam. Njene čare so začeli odkrivati že v 19. stoletju in samoumevno je, da se je po njej potikalo že na tisoče ljudi. Davek, ki ga je tako množičen obisk terjal, so brez dvoma kupi porabljenega karbida in podpisi obiskovalcev. No, včasih so ta dejanja veljala za nekaj popolnoma samoumevnega, kar pa se danes na srečo redkokdaj prakticira. Seveda so še takšni packi, ki sem jim to ne zdi nič posebnega. Nazadnje smo tak šok doživeli v Nemogoči jami, kjer je bilo na kupe porabljenega karbida - in to v novoodkriti jami! Vendar pa se je ob današnjem večjem okoljevarstvenem zavedanju začelo pojavljati drugačno onesnaževanje jam - z označevanjem poti. Priznam, brez označenih poti bi jamarji vsepočez potacali čudovite kapniške stvaritve, saj bi si vsak izbral njemu najlažjo pot. Torej je označevanje nujno, le načinov "kako" je malce več. Največkrat se za to uporabi kar rdeče-beli PVC trak, ki definitivno zagotavlja vidnost a hkrati lahko v cik-cak in dvojnih postavitvah vsepoprek popolnoma skazi podobo jame.

Z malce več truda pa je mogoče s tanko vrvico in količki izdelati dovolj nevpadljivo pot, ki vizualno še vedno ohrani jamo v prvotnem stanju. Primer iz francoske jame:

Blizu Lipiške jame sta konec leta 1999 Claudio in Stojan razširila vhod v steni večje udornice in se prebila v čudovito okrašen rov velikih razsežnosti. Med drugim sta v rovu našla tudi jelenovo rogovje, ki ga je v dolgih letih že začela prekrivati siga. Na žalost so nekateri nevestni obiskovalci rogovje premikali in ga s tem tudi uničili, zato je bilo skorajda nujno jamo zapreti. Vprašanje pa je vseeno ostalo - kako zaboga je jelen prišel v rov, če je edini vhod umetno razširjen? Enostavno, tisočletja nazaj je obstajal še en, večji vhod na vrhu velikega rova, katerega je zasul podor in jamo za "vekomaj" zaprl. Podoben fenomen je tudi jama Bestažovca, o kateri sem enkrat že pisal.

Čudovito okrašen rov, katerega parkrat prekine zožitev, se enotno nadaljuje nadaljnjih 400 metrov in se konča pred velikim sigastim slapom. Kamorkoli se ozreš rastejo čudoviti kapniki najrazličnejših rdečih barvnih odtenkov, stebri, helektiti in snežnobeli stalaktiti.

Prav tako snežnobela pa je tudi označena pot v tem kapniškem blodnjaku in je na žalost popolnoma nefotogenična. Obstaja seveda možnost, da bi trakove podrl, jih nekam pospravil in po fotkanju postavil nazaj, ampak je to na trenutke lahko zoprno delo. Posebno, če je treba trak vmes tudi pretrgati in ga kasneje seštrikati nazaj. No, dokler je bilo v igri fotkanje na diase so bili ti detajli seveda dokončno ovekovečeni, v digitalnem svetu pa je izbris nezaželjenih elementov enostaven poseg dolg nekaj minut. In je rov spet tak kot je bil nekoč.
Edini zoprn detajl jame je vhodna ožina globine okoli 15 metrov, ki je pravzaprav prosto preplezljivo brezno. Navzdol ti pač pomaga gravitacija, navzgor pa se je treba malce potruditi. Prvič, ko sem obiskal jamo, sem imel pri povratku nase obešeno "prasico" in Peli kovček, zato je bilo vlačenje skozi črevca nadvse mučno. Tokrat smo se po Nebijevih navodilih zadeve lotili s pomočjo vrvi, na katero smo obešali transportke in jih enostavno izvlekli na površje. Kot vmesni člen v breznu na najožjem delu sem poskrbel, da se stvari niso zatikale, potem pa še na hitro poslikal Benija med povratkom. Več fotk pa v galeriji.

Kako smo povlekli jamarja iz brezna ali pravljica o repi

2010-03-05T18:08:00.000+01:00

Se še spomnite pravljice o dedku in babici, ki sta s pomočjo živali izvlekla repo velikanko? In jim je uspelo šele s pomočjo majhne miške? No, nekaj podobnega smo pred časom počeli z jamarjem - Erzom, le da ta seveda ni zrasel v jami, ampak se je že kot odrasla oseba natlačil v ozko brezno, ven pa mu na žalost nekako ni uspelo.

In zgrabi Staut Erza in Stauta Ines in Ines Sneki ter ga vsi družno izpulijo iz brezna! Za finale pa smo raje pojedli pico...

Grotta Impossibile oz. Nemogoča jama

2010-03-03T21:25:00.010+01:00

Pisalo se je leto 2004, ko so med gradbenimi deli avtocestnega odseka na jugovzhodnih strminah Trsta med vrtanjem tunela naleteli na več krajših jam. Kar seveda ni nič nenavadnega za povsem luknjast teren. Marsikdo se bo spomnil veledogodka izpred mnogih let, ko so na primorski trasi v cevi tunela Kastelec odkrili jamo. Takrat je bil to veličasten medijski dogodek, ki si ga jama niti ni zaslužila, saj je lepših, daljših in pomembnejših krasotic na našem krasu mnogo več. Kakorkoli že, jama je sprejela veliko obiskov in požela nekaj medijske slave.
Povsem drugače je s tržaškim primerom, saj so italijanski jamarji z veliko truda v perspektivni špranji tunela naleteli na eno največjih odkritij italijanskega jamarstva zadnjih let. Po breznih in rovih, katerim so sledili vse od avtocestnega tunela naprej, so prišli do velikanske dvorane s kraljevsko mogočnim stalagmitom.

V dvorani, ki meri kar 130 x 80 metrov in kjer višina stropa dosega 70 metrov, so se takratna raziskovanja zaustavila. Šele na kasnejših akcijah so preko daljšega meandrastega rova uspeli prodreti do razvejanih rovov in dvoran, kjer so tudi dosegli najnižjo točko. Danes jama meri okoli štiri kilometre in je globoka okoli 290 metrov.
No, kmalu pa je nastopila težava, saj so gradbinci, ki so že tako krojili tempo raziskav, odpovedali gostoljubnost in z dvojnimi vrati zaprli vhod v jamo. Načeloma je vstop še mogoč, a kdo bi se spopadal z birokracijo in dovoljenji. Jamarji so zato z neverjetno voljo v veliki dvorani preplezali kamin, naleteli na vzpenjajoči rov in na najvišji točki s pomočjo lavinske žolne uspešno locirali položaj na površju. Ostalo jim je le še mukotrpno vrtanje v živo skalo in kmalu jim je uspelo izdelati nov vhod v jamo.

Še pred tem so o jami posneli tudi dokumentarec in v ta namen položili na stotine metrov električnega kabla. Kot kaže so po snemanju nanj "pozabili" in kot pravi Luis Torelli, "motor" raziskovanja te jame, bo mukotrpno pospravljanje doletelo kar jamarje. Na žalost je kabel precej moteč in kazi podobo rova.

No, naša prigoda se je pričela v Bazovici, kjer smo se srečali z Luisom in še drugo ekipo, se kasneje čudili izkopanemu vhodnemu rovu z umetelno vdelanimi lestvami ter se spopadli s stopnjo velike dvorane. Od tu smo za obvezno ogledno točko izbrali vrata tunela in se kasneje spoznali z blatnimi stopnjami povezovalnega meandra. In ker nam je fotkanje vzelo preveč časa, si bomo zadnje galerije seveda ogledali kdaj drugič, za tokrat pa bo dovolj tudi trenutna galerija!

Akcija se je končala s picami v Bazovici, kjer so nas dodobra oskubili z visokimi cenami pijače in postrežbe, pa tudi pica ni bila nič posebnega. No, zato pa so pri nas obedovalnice polne Italijanov.

Davorjevo brezno

2010-02-03T21:00:00.001+01:00

Kot sem že enkrat prej omenjal, je z novimi jamami kar velik problem. Svoje vhode še prerade skrivajo in zato ni nič več nenavadnega, če je treba danes za dobro jamo pošteno pljuniti v roke. Kdor spremlja tale blog se bo spomnil zgodbe o Žirovcovi jami, tokrat pa smo na povabilo Davorja Mesareca, člana JD Hrpelje-Kozina, pokukali na Kozinski konec v okolico Kačič, v Davorjevo brezno. Vhod so na popolnoma neperspektivnem terenu odkopali lanskega aprila in se v šestih akcijah prebili do vodnega toka na globini -220 metrov.

Tokratna nedeljska akcija je bila predvsem fotografska, nagibajoča se bolj k dokumentarni plati kot pa kakšnim kreativnim izdelkom. Za cilj smo si zadali pofotkati vhodni del, veliko dvorano in vodni rov do slapu, kjer je za nadaljevanje potrebno navleči neoprene. To zabavo si bomo seveda privoščili kdaj kasneje, predvsem v toplejših mesecih.

Po vhodnemu 30 metrskemu breznu, pri vrhu ojačanemu z gradbenim odrom, smo sledili krajšim stopnjam in meandrom vse do vstopa v najglobjo vertikalo z 80 metri globine in spoštovanja vrednim imenom "Kačiški Lord". Ta se konča na globini -170 metrov, kjer se po krajšem meandru odpre velika in strma Arkadna dvorana velikosti 80 x 30 x 20 metrov. Pri njenem dnu so jamarji razširili krajši rov, kjer se pač malce zmočiš in prišli do stičišča rovov ter vodnega toka. V tem Meandru Tihe vode nas je čakalo še 400 metrov slikovitega rova s potokom, kotlicami in kapniškim okrasjem, vse do slapu, ki je tudi sicer bil naša zadnja točka.

Seveda pa se tam jama še ne konča. Po naslednjih 200 metrih je jamarje trenutno zaustavilo večje jezero z zelo nizkim prehodom, za njim pa jama seveda veselo šiba dalje. Ko smo prilezli ven, se nas je burja na srečo usmilila, kakšen zob pa je pokazal le mraz pri -4, saj smo bili utrujeni in premočeni. Kako zabavno bi bilo šele v neoprenih!

Več fotk v galeriji...

Poplavljen Rakov Škocjan

2010-01-25T16:01:00.015+01:00

Verjetno čudovita kraška dolina nedaleč od Cerkniškega jezera ne potrebuje kakšnega pretiranega opisa. V zadnjih letih je, predvsem zaradi internetnega priklopa in digitalnih fotoaparatov, marsikateri foto utrinek izpod Malega naravnega mosta železen repertoar raznih fotogalerij in fotoblogov. Kar je seveda čisto OK. Je bila pa pred leti, ko novodobnih tehničnih pomagal sploh še ni bilo, to osamljena dolina, kamor se izletnikom ponavadi ni ljubilo. Imel sem srečo, da sem veliko let mojega otroštva preživel v vikendu prijateljev mojih staršev, se tam prvič spoznal s skrivnostmi Tkalce jame, v poletni pripeki čofotal v Raku in odkrival prve taborniške veščine v okoliških gozdovih.
Ni naključje, da je bil Rakov Škocjan tudi tema moje prve 3D serije leta 2005, resda analogne na diapozitivih, a zato nič manj kakovostne. Serija podrobno pripoveduje o dolini in potoku Rak, od njegovega prihoda iz Zelških jam do ponora v Tkalci jami in čaka na digitalizacijo. Bo kmalu, obljubim.

Skorajda vsako leto se dolina povsem napolni z vodo in nastane eno samo veliko jezero, saj Tkalca jama ne zmore požirati ogromnih količin s Cerkniškega jezera. Ob rekordnih vodostajih narasla voda zalije tudi Veliki naravni most, ki se tako nehote prelevi v sifon, vendar ta pojav ni tako pogost. Konec leta 2008 se je zopet ponovil, vendar mu je do rekordne višine manjkalo še slaba dva metra.

Ni nam ostalo drugega kot odvezati kanuje, očistiti vesla in pofotkati dolino. Začeli smo pri Velikem naravnem mostu in končali pred vstopom v Zelške jame ter se vmes navduševali nad poplavljenimi drevesi in bruhajočimi pritoki. Hvala Salčiju za plovila, Stautu za manekenstvo in Ineski za dobro voljo v drugem delu veslanja.

3D stereo serija je v križno-okem (cross-eyed) načinu in upam, da vam je tistim, ki spremljate tale blog, že uspelo spraviti ptička v kletko :-) Zaradi velikosti priporočam ogled na Vimeo strani...

Žirovcova jama - prvič v letošnjem letu

2010-01-12T00:09:00.006+01:00

No, kot kaže si bo v Žirovcovi jami sledilo še kar nekaj fotosešnov. Prvi letošnji je bil namenjen fotkanju novoodkritih rovov v skrajnih delih severnega rova, kjer sta Milan in Jani preplezala težaven kamin, ga opremila ter se kasneje veselila dolgega in lepo zasiganega rova s poštenimi dimenzijami. Sveže zapadli sneg nam je onemogočil ležerno parkiranje "pri križu", smo se pa zato prijetno sprehodili po beli pokrajini in se ogreli že po prvih metrih jame. Medtem, ko sta Milan in Miha pridno raziskovala še en kamin, smo ostali v štirih uricah pobliskali 400 metrov rovov. Imam pa občutek, da mi jama zaradi tehničnih zapletov nikakor noče olajšati fotografiranja. Že prvič sta ga fleša sekljala in še sreča, da sem tokrat vzel tri, saj je pomožni odrekel sodelovanje že pri prvem posnetku. Za nameček je bilo proti koncu dovolj tudi "sužnju", ki mi je skušal dopovedati, da se bom moral zadeve lotiti kar po starem: "Pazi slikam! 3, 4, zdaj! Stisn!". No, ampak mi se ne damo! Za naslednjič bo tehnika zopet pripravljena, tako kot se spodobi. Klik na fotko za galerijo...

Ledena jama pri planini Viševnik

2010-01-03T23:30:00.003+01:00

V tem "krasnem" zimskem času mi misli velikokrat odtavajo v bohinjske konce k Ledeni jami pri planini Viševnik. V letu, ki je minil, nam ni uspelo niti enkrat vstopiti v njeno nedrje, čeprav smo leta 2008 odkrili nadaljevanje. Kaj je vzrok temu je težko reči, mislim pa, da prednjači pomanjkanje časa. In jama še šiba dalje, direktno v masiv, brez najmanjšega zadržka.
Prvič sem jo, na pobudo Aleša Lajovica, obiskal daljnega septembra 1990, ko je z nama vedril še Mravlja. Lajovicu je bila jama še posebej pri srcu, saj jo je obiskal že v mladih letih in po pričevanjih predhodnikov naj bi bilo v jami še brezno, vsaj 80 metrov globoko. Brez vodiča ali odličnega opisa podkrepljenega s fotografijami je jamo sila težko najti.

No, nam je bilo to z Alešem seveda prihranjeno, zato smo nočko preždeli na planini Viševnik (kjer sem se v majhni čumnati nad hlevom spopadal z Aleševim smrčanjem) in se naslednji dan prikotalili do jame. Potrebna je bila le še majhna plezarija in že nam je pod nos butnil prijeten jamski hlad. No, ni nam ostalo drugega kot nabrusiti dereze in se skozi majhno špranjo med steno in snegom spustiti v vhodno dvorano.

Vhodna dvorana je ponavadi dobro poledenela, vendar pa smo v kasnejših letih ugotovili, da se led spreminja glede na količino snega na vhodu. Takrat, ko ga zapre, se v jami spremeni prepih in se glavnina zraka pretaka skozi višje ležeča vhoda, vhodna dvorana pridobiva, naslednja pa izgublja velike količine ledu (no, to je le teorija, za kaj bolj resnega bi moral jamo obiskati večkrat ob različnih letnih časih). V takem stanju smo se tisto leto ustavili na robu brezna, v katerega sem se spustil do vodno-ledene brozge na 20 metrih globine. Kaj več, kot le pritisniti hitro fotko, mi seveda ni uspelo, pa tudi smisla ne bi bilo.

Lansko leto je bila situacija popolnoma drugačna. Brezna ni bilo več nikjer, namesto tega smo se lahko (sprva seveda previdno z dobro vrvno povezavo) prosto sprehajali po zaledeneli dvorani in se še malo afnali po ledenih slapovih. Bila je tudi enkratna priložnost splezati še višje do skrivnostnih zgornjih vhodov, a se nam je mudilo na druge konce.

Spustili smo se do že znanega dna v drugem delu jame, kjer pa je bilo skalnato dno povsem prekrito z ledom. Med drugim je zalilo tudi manjšo špranjo, kjer sem na akciji z Lajovicem in Mravljo našel baterijsko svetilko. Ta je namreč Alešu pred leti odfrčala po ledenem toboganu ter tam dočakala svoj bridki konec. Svetila seveda ni več.

No, pustimo tiste čase. Kot rečeno, prejšnje leto smo si jamo zopet ogledali in ob strani ledenega tobogana odkrili velikansko luknjo. Vse kaže, da se je v teh letih led na tem mestu vztrajno topil in odprl prehod v nove rove in dvorane. Glede globalnega segrevanja si seveda nismo belili glave, saj tudi ni dokaza, da je za stopljen prehod prav on glavni krivec. Po krajšem blodenju skozi prehode in prostore smo prispeli do velike dvorane iz katere na prvi pogled ni bilo več nadaljevanja. Ko pa smo ošilili poglede in očistili nosove, smo na skrajnem koncu sledili velikanskemu prepihu, naleteli na Prehod velikega pihalnika in se ustavili pred nekajmetrsko stopnjo. Potreben je bil še en obisk, na katerem smo prodrli v sistem rovov, ki brez zadržka vodijo v masiv. Kam, še ne vemo, a predvidevamo, da ima jama še dodaten višje ležeči vhod. Če nam ga uspe najti, bo to en lep "skozenjc".
Kakorkoli, na obeh akcijah sem pridno fotografiral in nastala je ena lepa 3D serija, ki si jo lahko ogledate spodaj. Pripravljena je v križno-okem načinu (cross-eyed). Pa veliko užitkov.

Natečaj Poslikajmo Slovenijo

2009-12-29T17:52:00.006+01:00

OK, kar se tiče fotografskih natečajev in objav, je bilo letošnje leto resnično plodno. Po jamskima koledarjema in španskima natečajema se bo leto končalo na najslajši način. Na razvpitem natečaju Poslikajmo Slovenijo si je fotografija vhodne dvorane Kačne jame prisvojila prvo mesto! Kar seveda ni kar tako, saj je bilo med prijavljenimi več kot 8000 fotografij, med njimi veliko prav tako čudovitih in neponovljivih. Ampak tako je na natečajih, prostor za nagrade je na žalost omejen. Hvala komisiji za pogum, da je za prvo mesto izbrala jamsko fotografijo, ki praviloma zapostavljena in ne samo pri nas, kjer imamo podzemlje prepredeno z jamami, ampak tudi v tujini.
Še beseda, dve o fotografiji. Na posnetku pozira Uroš Ilič, za njim z nekaj bliski steno osvetljuje Matjaž Kačičnik, za osrednji del je poskrbel Miha Staut, nad vsemi pa se bohoti meglica v dnevni svetlobi. Posneto na diafilm.

Nova številka revije Jamar

2009-12-25T19:22:00.007+01:00

Še pred Božičem je izšla nova številka revije Jamar, polna zanimivega in razburljivega branja o novih raziskavah in jamarskih dogodivščinah.

Več informacij na (trenutno še "neapdejtani") spletni strani revije. Prijetno branje!

Mošenac

2009-12-15T21:43:00.013+01:00

Tresla se je gora in ni se rodila miš! Namesto miši je odplaknilo polovico hriba, ki se iz Jelovice prepadno spušča proti strugi Save Bohinjke. Hudournik Mošenac, včasih le običajen izvir, je septembra 2007 pokazal vso svojo silno moč in razkril vhod v podzemni svet Jelovice. Jamo so raziskali kranjski jamarji, se informativno potopili v sifonu in za kasneje načrtovali spodoben potop. Ta je zaradi nenehnega zasipavanja podora malce vprašljiv in glede na nestabilne razmere, ki vladajo pod steno, pravzaprav nevaren. O prvem potopu so pisali tudi v promocijski številki revije Jamar:

Letos spomladi, ko je tudi mene pomatral prijatelj firbec, sem si Mošenac ogledal tudi sam. Pred tem so prijatelji z jamarskega kluba poskušali izvesti potop, a so jo na koncu jadrno ucvrli, jasno, zaradi nestabilnega podora. Baje se je začelo vse skupaj nekam sumljivo rušiti. To sem nekako pričakoval tudi sam, zato sem se podora lotil karseda pazljivo. Mahnil sem jo lepo skozi gozdni rob, se malce po gamsje lotil potočka, balvanov in ostalih kamnitih skulptur ter se povzpel povsem pod rob, si napasel pogled na Savo in vse skupaj na hitro pofotkal v 3D (rdeča nit mojega vzpenjanja je bil pogled na avto, parkiran ob vznožju hriba, ki je bil na koncu mojega vzpona videti kot mušica). Povsem na vrhu me je gnala radovednost še za ovinek, kjer se je podor nekam sumljivo skril, a mi je teta previdnost svetovala, da bo za prvič dovolj. Na koncu mi je še šepnila, naj ogled vhoda v jamo prestavim na kdaj drugič. Nikoli ne veš, morda bi se podor spet začel jeziti na nepovabljenega gosta. Spodaj pa kar klik na stereo galerijo.

Spet nagrada iz Španije

2009-12-05T11:50:00.008+01:00

Eden izmed letošnjih novoletnih cukrčkov bodo prav gotovo fotografske nagrade. Začelo se je odlično s prvo nagrado na festivalu Ribereno, nadaljuje pa se z drugo nagrado na festivalu Santfeliuenc. Nagrado si je tokrat priborila fotka iz Gradišnice, kjer smo se na hitro pohecali v stranskem breznu velike Putickove dvorane. Na štriku se je zibala Suzana, pod njo je s flešem strašil Lazo, Ines pa je na mokrih skalah stoično pozirala s pogledom navzgor. Aja, fotograf je bingljal na štriku in še z enim flešem razsvetlil osrednji ambient. Na spletni strani španskega društva so se tokrat pomatrali s panoramko, pregled vseh prispelih del pa bo verjetno v bližnji prihodnosti.

Dnevi stereoskopije, dan kasneje

2009-12-01T11:13:00.011+01:00

No, pa je spet za nami dvodnevni festival stereo fotografije. Zvrstilo se je kar 48 projekcij, med njimi tudi prvi slovenski kratki 3D film Rahele Jagrič in fenomenalne serije ameriškega avtorja Johna Harta. Kdor se je udeležil projekcij se bo gotovo spomnil fantastičnih posnetkov veslanja na divjih vodah Kolorada, "timelapse" posnetkov in 3D fraktalov. Serije, ki so nastajale nekaj let!

Čestitke vsem, ki so zdržali celoten 6 ur trajajoči program in se vidimo prihodnje leto v istem prostoru, vmes pa morda tudi še kje drugje.

Dnevi stereoskopije

2009-11-25T23:17:00.006+01:00

Bližata se dneva, ko imamo v Stereoskopskem društvu Ljubljana rezerviran termin za prikazovanje 3d projekcij in filmov. Letošnji dogodek se bo odvrtel v soboto 28. 11 in nedeljo 29. 11 na Institutu Jožefa Stefana v Ljubljani. Obakrat s pričetkom ob 17h. Vstop je prost, podrobnosti in program pa na naši spletni strani. Tokrat sodelujem s tremi projekcijami - Rakov Škocjan pod vodo (čolnarjenje po poplavljeni dolini), Igra svetlobe in senc 2 (makro posnetki travniških rožic in nekterih hišnih lončnic - part 2) ter Tek trojk (3D stereo timelapse teka trojk po ljubljanskih ulicah).

Petzlov fotonatečaj

2009-11-19T00:09:00.003+01:00

Glasuj za mojo fotko! In posreduj naprej :-)

Žirovcova jama

2009-11-13T13:23:00.013+01:00

Jam v Sloveniji je veliko, res veliko. Bližamo se že številki 9000 registriranih jam, kar se bo kot kaže zgodilo prihodnje leto, do magične številke jih manjka samo še par sto. Je pa res, da je večina slovenskih jam kratkih, saj je čurk do 30 metrov dolžine ali globine okoli 6000, nad 100 metri dolžine ali globine pa le okoli 1500 jam. Nič kaj impresivno! Kljub vsemu se vsako leto odkrije lepo število novih jam, nekatere so krajše, druge daljše, marsikatera pa je plod dolgotrajnega dela.

Kdor spremlja našo stran je mogoče že kdaj prestregel novico o Ferranovi buži, jami nad Staro Vrhniko, ki je dobesedno nastala iz nič, iz špranje velike 10 x 10 cm. Sledile so dolgoletne raziskave in številne ure prebite pod površjem. Danes je globoka skoraj 360 in dolga prek 2500 metrov. In ko je Ferranka že skoraj dahnila usodni konec (pa ni, še vedno se raziskuje!) sta Milan in Ljubo razširila novo špranjo na drugem koncu Ulovke in po številnih akcijah, ki skorajda niso vodile nikamor, odkrila podzemni kanjon višine do 40 metrov s stalnim vodotokom. Fascinantna jama je dolga že prek 2000 metrov in se še vedno raziskuje.

No, za prihajajoči Bilten v katerem bo članek o novi, Žirovcovi jami, je manjkalo kar nekaj fotodokumentacije, kar smo prejšnji vikend za prvo silo dopolnili Sneki, Beni in jaz. Več v galeriji.

Članek v NeDelu o jamarskih navdušencih

2009-11-11T18:30:00.000+01:00

Malce pozno, a da bo vsaj zabeleženo. V NeDelu je bil v zadnjo nedeljo 8.11. objavljen dvostranski prispevek z naslovom »Večina le stežka razume, zakaj rinemo v temo, v neznano, v blato«, o treh jamarjih, ki jame obiskujejo zaradi različnih vzgibov. Jerko raziskuje, Peter fotka, Rosana pa študira. Portet treh dolgoletnih navdušencev.

Objavljene so fotke iz Bestažovce in naši portreti, Jerko v delovišču vhodnega rova TT2, jaz se bašem po ožini v Ferranovi buži (foto: M. Ferran), Rosana pa pozira na štriku (foto: J. Jakofčič).

Sezona jamskih foto natečajev

2009-11-10T14:53:00.008+01:00

Vsako leto se proti veselemu decembru zaključujejo različni foto natečaji jamske fotografije. Prednjačijo španski, ki so hkrati najbolj radodarni, najde pa se vsake toliko časa tudi kak dodaten, bolj bienalno usmerjen ali pa še na daljši rok. Po poljskem natečaju, kjer me že praviloma sploh ne povohajo (pravzaprav sploh ne vem, če dobijo kako fotko), je pred kratkim priromala še odločitev žirije španskega festivala kluba Ribereno in evo, prislužil sem si kar prvo nagrado za fotko iz Burje, čeprav je to fotka, za katero sem gojil najmanj pričakovanj, drugo sta pobrala Kasia Bernacka in Marcin Gala, tretjo pa Andreas Schoeber. Na sliki se po vrvi ziba Miha Staut, pomoč pri osvetljevanju pa je ponudila še Ines Klinkon. Rezultati naslednjega španskega natečaja bodo znani 21. novembra, do takrat pa upam le na najboljše!

Pazi, netopir!

2009-11-02T00:25:00.000+01:00

Jame skrivajo marsikaj zanimivega, med drugim tudi raznovrstno živalsko zasedbo, ki surovega sveta praktično nikoli ne zapusti. Družno se gredo po jamah skrivalnice tudi netopirji, vendar jih uporabljajo le za pribežališča med dolgim zimskim spanjem ali pa kar tako, za krajši trening visenja na tankih nožicah. Te male grozdke bi zlahka skril v dlan, vendar se lahko takšna igra zanj konča tragično, predvsem pozimi med prezimovanjem, ko potrebuje mir in tišino. Takrat namreč hibernirajo in jim lahko vsaka nepotrebna aktivnost pobere dragoceno energijo.

Zatorej, netopirje nikakor ne vznemirjajmo! Tudi fotografiranje je lahko vznemirjanje. Saj se še spomnite zgodbe o nesrečnem fotografu, ki je bil oglobljen zaradi fotografije medvedke z mladičem, ki je bila očitno vznemirjena? Lahko pa poskusite ujeti nočno letenje netopirjev, kot to počnejo mojstri.
Drugače pa v Sloveniji deluje tudi Društvo za proučevanje in varstvo netopirjev, ki združuje vse, ki jih zanimajo netopirji in se nadvse močno in uspešno trudijo za ohranitev teh nočnih letalcev.
No, takole pred prihajajočimi zimskimi meseci ne pozabite na te male nočne letalce. Brez vznemirjanja prosim, tudi na podstrešjih ter vlažnih temnih prostorih in ne samo v jamah!

Bestažovca

2009-10-13T12:51:00.020+02:00

Prejšnji vikend je bil spet čas za jamski fotošuting in prav prilegla se je krajša, a kljub temu zelo zanimiva jama Bestažovca na sežanskem koncu. Raziskali so jo leta 1974 in na koncu jame odkrili keramiko iz mlajše kamene dobe. Ker pa je današnji vhod v jamo 30-metrsko brezno, je bilo nadvse presenetljivo kako je lahko keramika sploh zašla v zadnje kotičke glavnega rova, saj so se praljudje globokih stopenj gotovo na daleč izogibali. Odgovor leži v sosednji udornici s spodmolom, ki je bil davno tega povezan z jamo, kasneje pa se je ta povezava sesula in zaprla dostop. Jama je danes na seznamu naravnih vrednot državnega pomena in daleč od ceste, a je bila kljub temu privlačna za onesnaževalce. V vseslovenski akciji čiščenja jam so jo očistili člani JD Sežana.

Po krajšem blodenju skozi razmočeno pritlehno rastje in nadležno grmičevje smo z GPSom jamo locirali do metra natančno, pa še vreme nam je bilo, kljub številnim nevihtam, ki so besnele naokoli, naklonjeno. Jani se je ukvarjal z opremljanjem, mi pa z obveznim čebljanjem o vsemogočem. Vmes smo iz zasluženega počitka zdramili še sovo in ravno, ko sem kot zadnji vpel desonder, se je ulilo izpod neba. Res je, da jama z 280 metri dolžine ni ravno med daljšimi, vendar te že spust v vhodno dvorano navda s posebnimi občutki, ki se prek naslednje stopnje le še stopnjujejo - občudovanje in spoštovanje, hm, tako nekako.

Na koncu glavnega rova pa je prav gotovo posebna atmosfera. Če si seznanjen s posebnostmi jame, so tvoji koraki umirjeni in pazljivi, povsod si lahko predstavljaš kamenodobne prebivalce pri svojih opravilih in tam na koncu jame, kjer bdi njihov nedotaknjeni malik - snežnobeli kapniki...

OK, dovolj nakladanja, takrat je bila jama seveda drugačna in ravno v tej, zdaj zadnji dvorani, rov, ki je bil povezan s spodmolom na drugi strani, prekine velik podor. Čeprav je v tem delu nekaj blata, prideš iz jame čist, kar je zadnje čase zelo prijetno (vsaj z moje strani, ko pogosto dobim kakšno blatno stometrco). No, po končanem fotošutingu pa nam je ostala le še pizza in nadaljnje debate. Več v galeriji.

Jamarska oprema

2009-10-01T18:50:00.001+02:00

Med brskanjem po Life arhivu sem naletel na zanimivo fotografijo jamarja iz leta 1946, kako pozira pred kupom svoje opreme. V tistih časih je bilo jamarstvo velika avantura. No, pravzaprav je bilo tako z vsemi raziskovanji tistega časa. Iz današnje perspektive so bila oblačila popolnoma neprimerna za težavne razmere, razsvetljava je bila zapletena in nerodna, da ne omenjam plezalne opreme, ki je danes v neki popolnoma drugi dimenziji kot takrat. In kako je s tem danes?

Takole zgleda pri meni. Levo zgoraj sta kombinezona v PVC (ki je nepremočljiv če ni raztrgan) in kordura izvedbi (z dodatno zaščitenimi predeli), pod kombinezonom se večinoma znojim kar v bombažnih majicah, grejem pa se s podkombinezonom in nogavicami iz flisa. Ponavadi ne pozabim tudi na ščitnike za kolena, ker rezervnih kolen pač ne dajejo, roke si rad zaščitim s PVC ali običajnimi rokavicami (odvisno od razmer v jami), na noge pa nataknem kar ekstra vzdržljive škornje. Transport vsega mogočega in nemogočega je v jami najlažje opraviti s transportkami vseh velikosti (po domače prasicami, le najmanjšim pravimo ljubkovalno beer-bag), Peli kovčki (beri zgodbo) in kanistri, ki ponavadi končajo v prasicah. Za konec ostane le še kovačija, oziroma plezalna oprema, brez katere bi bila marsikatera jama nedosegljiva in pa čelada z električno razsvetljavo (karbidke so čedalje redkejše).

Jamska "štanga"

2009-09-27T17:20:00.007+02:00

No, tudi takšni stebrički rastejo po jamah. Madonca, kako jim to uspe? Predvsem težko :-)

Zgodba o trpežnem kovčku

2009-09-13T22:50:00.004+02:00

Na začetku je bila navadna fototorba, kasneje jo je zamenjala že malce bolj nobel, taka, za okoli pasu (na bratu Tiborju v Jami pod Debelim vrhom). In ker je včasih tudi premočila ter se vsake toliko časa udarila ob steno je bil skrajni čas, da si poiščem kaj bolj trdnega, a še vedno dovolj primernega za transport po jamah. Po prvih samogradnjah, ki niso vodile k nobeni pametni rešitvi (kot je bila na primer tale, sešita iz nekih cerad in podložena s stiroporjem) sta bili na koncu le dve možnosti - kanister ali pa kovček. V kanister je vedno težko kaj natlačiti, poleg tega pa nikoli ne veš kako se bo obnašal med premetavanjem po jami, zato je bila zadnja postaja kovček. Tisti čas je bila edina izbira Peli kovček, ponaredkov namreč še ni bilo na spregled. Bahali so se z izredno robustnostjo in vodotesnostjo, ponujali pa so tudi doživljenjsko garancijo, ki ni veljala le v primeru ugriza belega morskega psa in medveda. In ker še nismo okusili čarov Evropske unije, sem izkoristil obisk sejma Photokine leta 2000 in si nabavil prvi Peli kovček 1400 oranžne barve. Potrebno je bilo le še izrezati prostorčke za Olyja, fleš in drobnarijo in kmalu sva postala nerazdružljiv par na jamarskih akcijah.

Potem pa je prišla na vrsto črna sobota 2007 v jami TauTona. Po vhodni izkopani 10-metrski stopnji se je treba malce skloniti in povleči skozi ožino, takoj za njo pa se prične ožji meander, ki se po nekaj metrih prevesi v veliko dvorano. In kot zanalašč si pri prehodu skozi ožino nisem pripel Pelija. Trenutek nepazljivosti in že se je zapeljal po meandru. Plink, plenk, plonk in požrla ga je črna tema. Minile so dolge tri sekunde in nato je zamolklo zabobnelo...
S težkim srcem sem se spustil po 25 metrski stopnji in uzrl nesrečneža med kamnitimi bloki, kjer je sameval z zlomljeno klipsno, poškodovanim pokrovom in počeno stranico, pa še o-ring mu je nekako iztrgalo iz objema plastike. Ampak foto-roba je ostala nedotaknjena - in delujoča! Verjetno je marsikdo takrat slišal nekaj ogromnih kamnov, ki so se odvalili z mojega srca...

Dobro, prigoda se je srečno končala, mene pa je vseeno zanimalo, kako je z garancijo. V tem času so prejšnjima pogojema dodali še poškodbe kovčka, ki jih povzorči otrok do starosti 5 let. In v teh letih so začeli Pelije prodajati tudi v Sloveniji pri podjetju Dat-Con. Pa sem se pripeljal do Polzele, jim pokazal kovček, smo ga lepo pofotkali, se še malo pogovorili in se odpeljal domov z novim Pelijem 1400. Tastari pa se danes le še upokojensko nasmiha z vrhnje police na kletni stalaži. Kot spomin na luštne čase.

Ko fotografija postane Fotografija

2009-09-09T18:15:00.002+02:00

Lastnikom vrhunskih brizgalnih tiskalnikov se bo tole pisanje verjetno zdelo nekaj samoumevnega. Če si že lastijo drag tiskalnik, gotovo ne varčujejo pri papirju in barvah. Ali pač? Kakorkoli, sam spadam v neko drugo kategorijo, med tiste, ki si tak tiskalnik občasno sposodijo in hočejo potem s čim manjšim stroškom stiskati največ kar se le da. Ker imam srečo, da si služim kruh pri računalniški reviji kjer se vršijo raznorazni preizkusi, sem v stiku s takšnimi aparaturami kar pogosto. Ponavadi predstavlja strošek le nakup črnil, papir različnih kakovosti pa se nam itak valja vsepovsod.
Tokrat je bilo le drugače. Preizkušali smo Canonov brizgalnik Pixma Pro9500 Mark II in našli še nekaj vrhunskih Canonovih FineArt papirjev. Matjažev "pa daj, probaj še s temi, pa da vid'mo kaj bo ratal" je bil dovolj, da sem nabral nekaj boljših posnetkov, namestil gonilnike, malo pofotošopal barve (ne hecajte se na nekalibriranem monitorju), izbral papir in pritisnil Print. Ven je prišlo nekaj, kar bi lahko opisal le z dolgim UUAAAAAUUUUU! To je to, odgovor na vprašanje, kaj je to Print (z veliko začetnico!). Čudovit barvni razpon, črna je res črna, detajli fantastični, nobenih digitalnih pridihov, občutek pod prsti neprecenljiv. Ah...

Seveda sem moral izkušnjo predebatirati z mojim tisk-mojstrom, ki je bil nad rezultatom prav tako navdušen, a vendar hkrati jezen, da sem lahko z originalnimi gonilniki, brez kakšnih posebnih RIP programov in tiskalniških kalibratorjev uspel stiskati enako dobro fotografijo, kot bi jo tudi on z vso mašinerijo in programjem, za katere je porabil ogromno denarja. No, tak pa je detajl fotografije poskeniran z ločljivostjo 1200 dpi:

In potem naletimo na cene. Običajna cena škatle z 20 kosi papirja FA-ME1 A3+ (Fine Art Museum Etching - bombažni brezkislinski papir) stane v tujini okoli 90 EUR, celoten set desetih kartuš več kot 100 EUR (kar recimo zdrži vsaj 20 listov in v vsakem primeru se ne izpraznejo vse naenkrat) in že pridemo do približne računice okoli 10 EUR na fotografijo. Aja, pa še na tiskalnik ne smemo pozabiti :-) Se splača? Se. Tako natisnjena fotografija je res Fotografija in kot obljubljajo naj bi natisnjene barve vzdržale vsaj 100 let. To bodo pravnuki veseli! Toplo priporočam...

Spet koledarji...

2009-09-06T22:50:00.001+02:00

Pri jamski fotografiji je pač tako: vsem je všeč, nobeden pa jo ne rabi. Če ne drugače, se večini zdi docela prismuknjeno bloditi po temi, se valjati po blatu ter premagovati globoka brezna in ozke prehode. In to samo za eno ali dve fotografiji. Pa vendar je kar nekaj prostorčkov, kjer je jamska fotografija nadvse cenjena - največ na posebnih natečajih in koledarjih. Ker izhajata le dva, ki veljata za najboljša (založniške hiše SpeleoProjects in nemškega jamarskega društva) je zato gneča še toliko večja. In če tvojo fotografijo na koncu le objavijo, si lahko to šteješ v posebno čast, saj vsak koledar premore le 12 fotografij.

V tokratnem koledarju Speleoprojects je objavljena fotografija iz Martinske jame na kateri Petra zamišljeno zre v lepo sigasto zaveso, popestrila pa nam bo mesec november.

V nemškem koledarju pa je objavljena fotografija iz mojega jamarskega potepanja po južni Franciji. Fotografija je nastala v neki novoodkriti jami blizu mesta Olargues, kjer sva si skupaj s fotografom Max Wishakom vzela čas, dala na kup vso fotografsko opremo, ki sva jo premogla ter se kakšno uro hecala s postavljanjem razsvetljave. Res ni slaba.

Gradišnica ali Vražja jama

2009-08-27T19:19:00.019+02:00

Ponavadi stvari potekajo takole: udeležiš se jamarske šole, premagaš vse ovire, ki jih moraš kot tečajnik premagati, se naučiš vseh osnovnih jamarskih veščin, obiščeš po možnosti enostavno jamo ali dve in si rečeš: "Hja, zdaj pa grem že lohka v Gradišnico!". In si tam. Na robu velikanskega brezna dimenzij 25 × 35 metrov. Pred teboj je le vrv na katero se pripneš, pogledaš čez rob in pod teboj zazeva okoli 70 metrov globine. Če si iz pravega testa, se boš ob podpori krajšega adrenalinskega obliva začel previdno spuščati. V nasprotnem primeru pa te bo gotovo zagrabila teta Panika, te prikovala na steno in ti šepetala "Pejt gor madonca, kaj sploh delaš tukaj, si zmešan al kaj?". Ja, prvič je vedno najtežje.

Gradišnica pri Logatcu ima bogato zgodovino. Vhod je bil znan že v sredini 19. stoletja, prvi pa se je vanjo z vitlom spustil slavni raziskovalec našega podzemlja Viljem Putick leta 1886. Sledil je veličastnemu Krausovem hodniku, ki je pravzaprav ogromen rov dimenzij 30 × 40 metrov dolžine 120 metrov in se v Hauerjevi dvorani ustavil pred veliko črnino.

Takrat je prek 25 metrske stopnje s svojimi jamskimi delavci raziskal še ogromno Putickovo dvorano (širina 60 m, dolžina 160 m, višina 55 m), kjer je v skrajni točki pritočnega Južnega sifona dosegel globino okroglih 200 metrov. V času jesenskih nalivov dvorano hitro zaliva voda, ker pa se odtočni sifoni radi zamašijo (oziroma itak voda nima kam odtekati, ko pa je tudi naprej vse zalito) zalije dvorano skoraj do stropa. Po ocenah se takrat v dvorani zadržuje okoli 250.000 m3 vode. In to mesece dolgo. Na posnetku se Južni sifon nahaja za zadnjim jamarjem, voda pa se potem preliva desno v Cooler in levo v Štirno. Klik na povečavo!

In ker smo jamo obiskali v poletni suši smo se seveda še podali do dna Štirne in naprej v Šerkov rov. Že na vhodu v brezno so nas pozdravili zagozdeni hlodi, spodaj pa je situacija le še slabša. Takšna je že "od pamtiveka", a si voda vedno izbori svojo pot do izvirov Ljubljanice.

Za celotno galerijo klikni tukaj!

Rože v makro 3D-stereo tehniki

2009-08-20T01:00:00.002+02:00

Že dolgo nazaj je bil en tak, običajen večer. Nič posebnega se ni dogajalo, ura je bila kot običajno že pozna in "tamala" sta se že umirila. Med sprehodom skozi kuhinjo se mi je pogled ustavil na afriški vijolici, ki se je kljub starosti čudovito razcvetela. No, torej se je natančno 1x tedensko zalivanje le obrestovalo. Saj ne, da bi bil mahnjen na rožice, ampak cvetovi Sanpavlij (kot jim tudi pravijo) so res nekaj posebnega, ki v svoji žametni strukturi zažarijo šele ob primerni osvetlitvi. Kako fantastično je to šele v stereo tehniki!
Rože so čudovit poligon za makro 3D stereo fotografijo saj se ne premikajo. No, če se zadeve lotimo na prostem, nam jo bo hitro zagodel kak vetrič. Trik je namreč v tem, da v stereo fotografiji ne potrebujemo vedno dveh fotoaparatov. Dovolj je tudi eden, ki ga med dvema posnetkoma za določeno razdaljo premaknemo v levo ali desno stran. Vendar pa se v vmesnem času objekt ne sme premakniti "niti za las", saj se vsaka, še tako majhna razlika leve in desne slike v 3D stereu takoj opazi. Za makro posnetke potrebujemo še natančno makro-tračnico in makro-objektiv, no, jaz pa vseeno najraje poprimem za zvestega Olympusa 5060 s spoštljivim makro zajemom.

Nekaj ur mi je nato vzelo fotografiranje in še večer zatem, da sem serijo primerno tudi sestavil. Tako je nastala pričujoča 3D stereo serija, ki si jo lahko zavrtite na spodnjem naslovu. Ogled je mogoč s škiljenjem (cross-eyed) - v primeru, da vam je ta izraz tuj, pa predlagam obnovitev znanja z vajama, o katerih sem enkrat že pisal.

Ker pa se mi zdi, da bi lahko bila serija tudi boljša ali pa vsaj pestrejša in da rabi nekakšno novo preobleko, sem letos čakal še na travniške rožice, ki se ponavadi neugledno pozibavajo na okoliških travnikih. Seveda tudi one skrivajo marsikatera presenečenja, nekatera med njimi zelo velika - le "od blizu" jih je treba pogledati. Klik na galerijo!

3D posnetki so v "cross-eyed" načinu gledanja, kar pa seveda ni edina možnost, ki je na voljo. O pregledovalniku StereoPhotoViewer (Java) pa sem tudi že pisal.

Ko družina zaspi, se fotograf prebudi

2009-08-09T21:50:00.010+02:00

Počitnice na morju ponavadi potekajo v ustaljenem ritmu. Jutranje vstajanje, lovljenje dopoldanskega sonca, opoldansko iskanje sence, ki se lahko v kombinaciji z jedačo in počitkom prevesi v zgodnje popoldne ter za finale čofotanje, namakanje in razna morska opravila do sončnega zahoda. Ostanejo le še razne aktivnosti pred spanjem in dan mine kot bi mignil.
Vendar ima noč ob morju svojo moč, posebno če piha rahel vetrič in če se valovi nežno ustavljajo ob obali. Še vročina popusti, tudi vrveža ni nikjer, čudovit mir in temna noč. Je kaj lepšega za fotografa? Klik na galerijo!

3D posnetki so v "cross-eyed" načinu gledanja, kar pa seveda ni edina možnost, ki je na voljo. O pregledovalniku StereoPhotoViewer (Java) pa sem tudi že pisal.

Knjiga "Caves" na voljo

2009-08-03T20:29:00.024+02:00

V več kot desetletju pritiskanja sprožilca fotoaparata po slovenskih jamah je nastala kopica lepih fotografij ovekovečenih na diafilmu. Danes ga več ne uporabljam. Obdobje, ki sem ga zaključil pred štirimi leti, si prav gotovo zasluži manjšo pozornost v obliki knjige. In nastala je 80 strani dolga monografija nekega obdobja, prežetega s pristnim druženjem z jamarskimi kolegi in spoznavanjem slovenskega podzemlja. Pravzaprav, moj analogni "Best of":

Iskanje založnika za tovrstno knjigo lahko pokuri veliko energije, samozaložba je preveč tvegana, rešitev se sama ponuja v digitalnem tisku. Spletna stran blurb.com, ki ponuja naročanje digitalnih fotoknjig, ima poleg digitalnega tiskanja na voljo tudi spletno prodajalno. Kar je seveda nadvse priročno. Kdor si knjigo želi, jo preprosto naroči in jo prejme po pošti, zapakirano kot se spodobi. Čeprav gre za ameriško podjetje so cene povsem primerljive z našimi fotolabi - pravzaprav nižje tudi z vključenim stroškom poštnine in zaslužkom fotografa.

Na voljo sta dve knjigi, z mehkimi platnicami in običajnim 180 gramskim papirjem ter s trdimi platnicami in 220 gramskim papirjem. Zakaj dve? Razlika v ceni je več kot očitna, saj je s trdimi platnicami in debelejšim papirjem kar za 14 EUR dražja, torej je "budget" različica več kot na mestu. Kljub temu priporočam dražjo, knjiga je le knjiga.
Vse fotografije so bile skenirane na bobenskem skenerju in preverjene na kalibriranih aparaturah doma in drugje ter po pregledu natisnjene knjige lahko le potrdim odlično barvno reprodukcijo diapozitivov.

Če na koncu še potrkam na dušo vseh, ki cenijo moje delo. Z nakupom knjige boste prispevali pomemben košček k mozaiku moje jamske fotografije. Za najboljšo predstavitev knjige pa bo prav gotovo poskrbel kratek filmček v kateri nastopata obe verziji knjige, tako z mehkimi kot s trdimi platnicami:

Pa še za konec. Če vam je knjiga všeč, lahko zanjo tudi glasujete ...

Blatni "Dan potem"

2009-07-14T16:22:00.025+02:00

V jami je lahko vprašanje čistoče sila enostavno. Če si imel med akcijama dovolj časa in si opremo temeljito očistil, ti jo je prav gotovo težko umazati. Ampak prvič, ko se uležeš v blato, se dvomi hitro razblinijo. Z blatom postaneta najboljša tovariša in če je v jami primeren trenutek se lahko lotiš tudi izdelave skulptur in kipcev. Iz blata seveda. Obljudene jame v katerih ga ne primanjkuje (kot sta na primer Logarček ali Najdena), imajo določene dele v katerih jamarji sproščajo svojo domišljijo. Ponavadi gre za šaljive motive povezane z jebo na razne načine, saj resnost tja nikakor ne spada, v večini primerov pa je mogoče opaziti že prave umetniške vzgibe. Tole se mi je na primer utrnilo v zadnji dvorani Ferranove buže, medtem ko smo čakali na Miho in Milana, ki sta se močila v Ribarnici. Lucifer z lulčkom postrežno na pekaču.

Ko jamarska akcija zlagoma mineva in kljub krepki umazaniji na blato sploh ne pomisliš več, se pri avtomobilu z užitkom preoblečeš, umiješ v prvi gostilni in po obveznem okrepčilu odpraviš domov v toplo posteljo. Naslednji dan ponavadi sledi streznitev. Blato je še vedno tam, v avtu. Krčevito se oprijema opreme in je ne spusti. Saj bi jo prevažal v prtljažniku še kak teden ampak prtljažnik je namenjen tudi drugim stvarem, pa tudi sopotnikom vonjave po blatu in preznojenih cunjah ne ustrezajo, da ne omenjam opreme, ki se v takih razmerah ne počuti najbolje.
Vrhunec takšnega stanja se je pripetil prejšnji vikend, ko smo obiskali Mišino jamo, oz. Brezno ob Korenovi poti ob robu Černjavške doline na Nanosu. Do dol je šlo vse lepo in prav, nazaj grede pa so se vrvi izredno zapackale z blatom, ki ga je vsak jamar puščal za seboj. 190 metrov globoko brezno je namreč vrhunsko oblito z blatnimi nanosi, ki se na dnu vsaj podeseteri. Težava je bila v tem, da se pri vračanju nobena od prižem ni hotela zatikati, kar pomeni, da sem skoraj pri vsakem dvigu moral ročno spodbujati njune čeljusti k zapiranju - to pa je seveda obupno početje. No, veselica je seveda sledila kak dan kasneje, ko je bilo na vrsti čiščenje opreme. Tokrat sem "zadužil" še 170 m vrvi, ki je bila na začetku obarvana v lepo lešnikovo-čokoladno nianso, na koncu pa se je iz blatne gmote vseeno posvetil skorajda bel Edelrid. Ja, tudi (oz. predvsem) blato je del jamarstva.

Revija Jamar, 3. številka

2009-07-06T14:38:00.014+02:00

Moram obelodaniti novico o najnovejši številki revije Jamar, ki je izšla konec junija. Gre za to, da se revije lotevam kot "dečko za vse", od urednikovanja do oblikovanja končnega izdelka, če ne omenim še prevažanja stiskanih izvodov v avtu in pošiljanja po pošti. Ideja o pravi slovenski jamarski reviji (2× letno, v barvah, 48 strani, A4 format, vložen načrt) je zorela dolgo časa, v lanskoletnem marcu pa se je tudi uresničila, ko je izšla promocijska številka. Teme so povezane z jamarstvom in nekako zaokrožujejo delo slovenskih jamarjev v polletnem obdobju. Kako do nje pa je že druga zgodba. Najbolj zanesljiva je naročnina prek spletne strani, na voljo je tudi v trgovini Kod & Kam na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani. Seveda pa je možen nakup tudi aktualne ali pa kakšne prejšnje številke. Prijetno branje!

Jami v kamnolomu Drenov grič

2009-05-30T09:15:00.013+02:00

Blizu Drenovega griča se ob Lesnem Brdu nahajajo zanimivi trije kamnolomi. Najvišje ležečega še vedno izkoriščajo, najbolj znan med njimi pa je gotovo najnižje ležeči Kuclerjev kamnolom, ki je bil leta 1991 razglašen za naravni rezervat. Če sledimo cesti se nekaj 100 metrov naprej pripeljemo do srednje ležečega kamnoloma, kjer so z izkopavanjem prenehali že s koncem osemdesetih let. In v tem čudovitem skalnem amfiteatru sta se nahajala vhoda v dve jami, bogati s helektiti in aragoniti. Danes jam ni več, oziroma sta zasuti z industrijskimi odpadki, predvsem z ostanki kamnoseških del. Baje se temu početju ne da stopiti na prste, tudi iz najvišjih inštanc ne. Kot kaže imajo najemniki v načrtu popoln izbris kamnoloma, oziroma bolje rečeno - izdelavo lepe travnate uravnave. No, če so nekoč izkopali ves material iz kamnoloma, ga bodo sedaj lepo vrnili nazaj, vprašanje je le, kakšne kakovosti bo.
Kamnolom danes:

... in leta 1991:

Jami smo v devetdesetih JKŽ-jevci velikokrat obiskali, primerni sta bili tudi za jamarsko šolo, saj je bila obilica ozkih prehodov trd oreh za marsikaterega tečajnika. Odličen članek o krasu Lesnega Brda je napisal Aleš Lajovic in je bil objavljen v društvenem Biltenu na strani 42. Na tista leta je ostal edini spomin spodnji filmček iz leta 1991, ki je nastal bolj iz eksperimentalnih vzgibov, kot pa kaj drugega. Snemalo se je z neko analogno Hi-8 kamero, osvetljevalo s halogensko lučko in montiralo na U-matic analogni montaži. Glavni akter je brat Tibor, kamera se je valjala večinoma po mojih rokah, z montažo pa se je trudil Tibor na predpotopnih napravah. Filmček nima kakšne posebne vrednosti, je pa simpatičen dokument časa v katerem je nastal in spomin na jamo, ki jo kot kaže ne bomo nikoli več obiskali.

Tek trojk - 3D stereo timelapse

2009-05-30T08:22:00.007+02:00

Vsako leto se okoli 9. maja v Ljubljani zbere množica navdušenih tekačev, ki se s trasama dolgima 12 in 28 kilometrov spopadejo v trojkah. Ciljno črto lahko pretečejo le skupaj, kot neke vrste tekaški mušketirji - vsi za enega, eden za vse. Vsakič me mika, da bi se teka tudi sam udeležil in končno sem se ga, a na malce drugačen način. S stereo fotoaparatom in kolesom, od priprav pa vse do zaključka.

Jama Burja

2009-05-19T23:52:00.007+02:00

"Danes popoldan sem začel z raziskovanjem hriba, ki se nahaja zahodno od Kozine. Sem dobil špranjo iz katere piha da je strah, pravo neurje. Stojan, jutri gremo širit Burjo! Trese travo dva do tri metre daleč!!!" Takšno je bilo prvo Claudijevo navdušenje ob odkritju jame Burja letošnjega 15. januarja. V številnih akcijah, ki so se kasneje zvrstile, so jamarji raziskali 635 metrov rovov in dosegli globino 201 metra. Dih jemajoča prva vertikala, čudovite jamske tvorbe, veliki prostori in veselje ob odkrivanju neznanega. Ja, to je tisto pravo jamarstvo... Klik na galerijo.

3D stereo timelapse - tokrat malce daljši

2009-05-05T22:44:00.003+02:00

Nekaj postov nazaj sem objavil kratek testni filmček v 3D stereo tehniki rondoja v BTCju. V tem času jih je nastalo še nekaj, vse skupaj pa je naneslo okoli 2:30 minut zanimivega materiala. Prva dva kadra sta iz arboretuma Volčji potok pri otroških igralih z bazo 60 cm, ostali pa z bazo 180 cm. Kadra iz tivolskega nadvoza imata že preveliko stereoskopsko globino, oziroma sta že na meji motečega, saj se dogajanje odvija v daljavi. Drugače je pri BTCjevem rondoju, kjer se bistveni del odvija dovolj blizu fotoaparatov. Vsekakor bom moral biti zelo pazljiv pri izbiri baze. No, testiranj bo dovolj, čas bo za kaj bolj resnega, kar se bo verjetno zgodilo že to soboto, saj se bo odvijal tek trojk na 12 in 28 km.

Velika Šprinčnica

2009-05-02T15:18:00.007+02:00

Na zanimivo jamo me je opozoril Claudio, ko sem ga spraševal o jamah primernih za fotkanje. Saj ne, da bi jih v Sloveniji primanjkovalo, vendar pa je vsake toliko časa pravi užitek obiskati povsem neznano jamo, jo opremiti, "odkriti" vse rove in zraven še narediti kakšno zanimivo fotko. Tokrat nas je zaneslo v Veliko Šprinčnico blizu Povirja, vasi med Divačo in Sežano. Po pripovedovanju Clauida je najzanimivejši del jame notranje, popolnoma zasigano stransko brezno, ki pa ga nam na koncu sploh ni uspelo najti. Kljub temu smo si napasli radovednost v čudovitem fosilnem rovu in spoštovanja vrednem velikem breznu, ki se nadaljuje skozi ožine do zaključka v preozkem breznu na najnižji točki jame. Naslednjič pa gotovo obiščemo še skrivnostno stopnjo - po obširni debati o tem kje naj bi se nahajala, nam ne uide več. Klik na galerijo.

"Fullframe" novotarije v jamah

2009-03-30T17:36:00.032+02:00

Med preizkusom dveh težko pričakovanih DSLR-jev si seveda nisem mogel kaj, da jih ne bi preizkusil še v jami. Nikon D3x mi je delal družbo le nekaj dni, zato je bila vhodna dvorana Planinske jame še najboljša izbira, Canon 5D mk II pa se je pri meni ujčkal dlje časa in na koncu sva se na celodnevni akciji v Veliki Šprinčnici blizu Divače prav lepo imela. Z Nikonom D700 sva se ujela že lani poleti, ko sem užival v enotedenskem jamarjenju na jugu Francije (o tem kdaj drugič), tokrat je delal le družbo D3x. Nikonova zverina je zaradi velikega ohišja in teže morda preveč nerodna za nošnjo po jamah (neturističnih ;-), z objektivom 14-24mm pa prav gotovo. Ampak skupaj delata čudeže, predvsem pri dolgih ekspozicijah in visokem ISO. Fotografiral sem skupaj z D700 (dolge ekspozicije, različni ISO) in doma s Capture NX2 "razvil" RAW datoteke. Tole je nastalo:

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Nikon D700, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Že na prvi pogled je očitno, da je dinamični razpon pri D3x neprimerno večji, oz.boljši, hkrati pa je velika tudi razlika v ločljivosti. Vendar če povečamo posnetka, lahko opazimo, da posnetek z D700 vsebuje več podrobnosti in je tudi z interpolacijo malodane ostrejši!

Levo izrez Nikon D3x, desno izrez interpoliranega posnetka D700, spodaj izrez D700. Vse nastavitve so bile pri obeh fotoaparatih enake, vključen Normal D-lightning, enak čas osvetljevanja, enak objektiv, enaka zaslonka.

Na spodnjih posnetkih (povečave so 1/4 velikosti originalnega posnetka) pa si oglejte, kaj nastane z "navijanjem" RAW-a za +2EV pri Nikonu D3x. Na ta način "navijemo" enak posnetek, kot če bi fotografirali z ISO 400, pri ISO 800 pa fotoaparat že poseže po dodatnih algoritmih za zmanjševanje šuma (High ISO Noise Reduction). Z "navijanjem" podrobnosti ostanejo, šuma ni, le kaj bi se sekirali, če smo premalo osvetlili. Kot kaže, pa algoritem za zmanjševanje šumaže opazno vpliva na podrobnosti pri višjem ISO, saj sem boljše rezultate dobil z navitim posnetkom pri ISO 100 kot pri ISO 800. Podobne, vendar ne tako polikane rezultate lahko dosežemo tudi z D700 in 5D mk II. No, če sem iskren, nisem ravno pristaš tovrstnega manipuliranja, verjetno mi je to ostalo še iz časov diapozitivov...

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s, +2EV

Nikon D3x, ISO 800, 14mm, f5.6, 30 s, High ISO NR

In še izrezi:

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s

Nikon D3x, ISO 100, 14mm, f5.6, 30 s, +2EV

Nikon D3x, ISO 800, 14mm, f5.6, 30 s, High ISO NR

Pravo jamarsko akcijo pa sva obdelala z novo Canonovo "petico". Že na začetku se je zataknilo zaradi prenašanja fotoaparata, saj je kovček Peli 1400 prenizek, v 1300 poleg njega ne spraviš nič drugega, pravo mero za "opeko" ima šele Peli 1450. Navdušen sem bil nad avtofokusom, saj je kot za šalo izostril tudi najbolj oddaljene motive osvetljene z jamarjevo "čelko", posnel nekaj kadrov videa, naredil par dolgih ekspozicij in se posvetil nekaterim kapniškim detajlom. Galerija bo v naslednjem "postu", tokrat pa le kratka sestavljanka video posnetkov - kako se obnaša 5D mk II ob snemanju le z čelnimi Petzl Duo 14 LED lučkami.

Če povlečem črto, vsak fotoaparat je za jamsko fotografijo več kot odličen, iz katerega lahko brez težav izvlečemo vrhunski posnetek. Nikon D3x naredi največ, tudi v nemogočih pogojih, vendar za ceno, ki je malodane nedosegljiva. D700 nikakor ne zaostaja, z interpolacijo dobimo skorajda enak oz. boljši posnetek, vgrajeno ima tudi bliskavico, ohišje je vrhunsko. 5D mk II odlično ostri, ima možnost snemanja videa (kar se mi zdi res dobra poteza!) in prav tako izdela vrhunski posnetek. No, in nenazadnje, kdor ima preveč pod palcem, oziroma bi rad oživel idejo mecenstva, se toplo priporočam za en kos, kateregakoli :-)

Interaktivni prikaz različnih osvetlitev

2009-03-25T09:39:00.005+01:00

Kako predmet osvetliti, s katere strani bo najbolj primerno, kaj se z določeno osvetlitvijo doseže, bo sploh dovolj svetlo... Nekaj odgovorov si lahko poiščete sami prek interaktivne spletne strani.

Hyperstereo timelapse in BTC mravljišče

2009-03-13T21:46:00.011+01:00

Že nekaj časa nazaj sem se navdušil nad čudovitimi "timelapse" posnetki, ki jih na Vimeo pridno nalaga avstralec Keith Loutit. Posebnost njegovih videov je v navidezni pomanjšavi motiva, ki ga doseže s selektivnim ostrenjem. Gledalec tako dobi občutek, kot da bi gledal pomanjšan svet, poln majhnih avtomobilčkov, ladjic, valov in nenazadnje ljudi. S "timelapse" tehniko pa je ta svet še bolj navidezno pomanjšan.

Zanimivo je, da lahko podobno dosežemo tudi s stereo fotografijo. Predstavljajte si velikana, ki ima 1 meter med očmi. Visok bi bil okoli 27 metrov. In potem si predstavljajte, kako bi gledal na svet okoli sebe, vse bi bilo seveda pomanjšano. In prav to lahko dosežemo s stereo fotografijo, običajen razmak med fotoaparatoma povečamo in na ta način dobimo večjo stereo-bazo (ki predstavlja razmak med očmi), kar pojmujemo kot Hyperstereo. Uporablja se ga pri fotografiranju zelo oddaljenih motivov, na primer gora ali mest, domač pa je predvsem v geodeziji pri terenskih posnetkih iz zraka. Nekaj odličnih hyperstereo fotografij pokojnega newyorškega WTC stolpa je med gradnjo uspelo posneti fotografu Franku E. Schmidtu leta 1970. Priporočam ogled!
No, in potem je sledil le še korak do "timelapse" preizkusa. Pri tem gre za sestavljanko posnetkov, ki si jo na koncu ogledamo kot video posnetek. Kot nalašč se mi je zdel odličen poligon za tovrstno početje rondo v BTCju. Veliko avtomobilov in sprehajalcev ter veliko premikanja in ustavljanja. Posnetek je sestavljen iz 120 sličic ekspozicije 1 sec, vsaka pa zavzame 3 "frejme" v videu. Z bazo širine enega metra učinek liliputizma še ni dovolj očiten, a bo za prvo silo dovolj dober. Mislim, da tole kar kliče po izdelavi kratkega filmčka ;-)
Priporočam ogled na Vimeo strani z vključenim HD, pa tudi brez svetlomodro-rdečih očal ne bo šlo.

Dva nasveta za uspešno gledanje sterea brez očal

2009-02-17T23:09:00.014+01:00

Nekaj "postov" nazaj sem objavil fotogalerijo s stereo posnetki, v kateri je možna izbira načina gledanja stereo posnetka. Od kopice najrazličnejših možnosti je gotovo najbolj zanimiva, oz. uporabna metoda z barvnimi rdeče-modrimi anaglifnimi očali, saj si lahko posnetke ogledujemo brez posebnih vaj. No, če očal ni pri roki pa seveda nastopi težava kakšen način sploh izbrati. Najboljši način je s škiljenjem (cross-eyed view), kjer sta leva in desna slika zamenjani, lahko pa se trudite tudi z gledanjem v daljavo (parallel view), vendar je pri tem načinu velikost posnetka zelo pomembna. Torej, cross-eyed...
Ker marsikomu škiljenje povzroča kar nekaj težav, so se pametne glave domislile nekaj preprostih vaj. Najbolj znana je "spravi tiča v kletko", dobra pa je tudi "iz enega - dva" (ne mi zamerit, ker pametujem na veliko, ampak se mi zdi skorajda nujno poimenovati ta načina, vsaj zaradi splošne debate o škiljenju s prijatelji ob kavi). Pri obeh je priporočljiva predpriprava: postavi se pred monitor, desni palec približaj na okoli 20 cm daleč od obraza in si ga dobro oglej. Ozadje bo postalo motno. Še naprej se trudi z gledanjem v palec in ga odmakni. Potem pa...
Pri metodi "spravi tiča v kletko" se bo ptička znašla v kletki. Če ne bo uspelo v prvem poizkusu sta v pomoč tudi dve črni piki, ki ju je potrebno prekriti. Druga metoda "iz enega - dva" je morda zanimivejša, saj se bosta prikazali dve očesi, v vsakem primeru pa vaja dela mojstra. Ko se boste počutili polni zmagoslavja pa kar v galerijo, mogoče bo uspelo že z nekajminutno vajo.

Prvi način "spravi tiča v kletko"... Klik na sliko za povečavo...

Drugi način "iz enega - dva"

Jama, jamarji in netopirji

2009-02-01T10:05:00.002+01:00

Po dolgem času mi je zopet uspelo obiskati čudovito, z jezerci okrašeno Prepadno jamo, približno 20 minut vožnje južneje od Kočevja v bližini Suhorja. Jamo so odkrivali člani jamarskega kluba Železničar v zgodnjih šestdesetih letih (Bilten 2005, str. 10), nekaj rovov pa je bilo odkritih tudi kasneje. Na zadnji akciji ob koncu marca 2008 smo obiskali daljši rov z jezerci, tokrat pa smo se namenili še na drugo stran, izmerili nekaj "novih" delov (več kot 500 m), našli nov rov, malo pofotkali, pazili na netopirje ter po 12 urah prilezli nazaj do avtomobilov. Za pico-pivo pa je na žalost zmanjkalo časa... (slika -> galerija).

Canon EF 20mm f/2.8 vs Zuiko 21mm f/2.0

2009-01-20T20:08:00.005+01:00

Pred dobrimi petimi leti sem na nekem forumu prebral o možnosti uporabe starih Zuiko objektivov na Canonovih digitalcih s posebnim adapterjem. Zadeva se mi je zdela zelo uporabna in že sem v mislih natikal objektive na najnovejše digitalce (takrat je bil v špici še Canon D60). No, ko sem adapter nabavil, ga nataknil na digitalca in nanj zavrtel Zuikota sem bil z rezultati prijetno presenečen, a kaj ko je bila goriščnica večja za faktor 1,6. Za široki kot je bil uporaben le objektiv 21 mm, pa še ta je na koncu postal 30 mm objektiv. Šele s prihodom Canona 5D so lahko Zuikoti zaživeli kot se spodobi in ko je bila prva priložnost za preizkus, je seveda nisem hotel zamuditi.
V pričakovanju preizkušanja novega Canona 5D mkII pa nekaj povečav primerjave dveh objektivov s Canonom 5D: Zuiko 21mm f/2.0 in Canon 20mm f/2.8. Zuiko slovi kot odličen manualni objektiv, na strani 16-9 ga avtor uvršča na četrto mesto pred Canonovimi zum in fiksnimi objektivi. In res ni slab. Običajne težave (vinjetiranje, neostri koti) ima le pri odprti zaslonki, pri optimalni 5,6 pa se že pokaže v najboljši luči. Prav res me zanima, kako se bo Zuiko odrezal z novo "petko".

Novoletno okrašena Ljubljana v 3D stereo tehniki

2009-01-08T20:17:00.004+01:00

Nekaj zlajnanih utrinkov novoletno okrašene Ljubljane - v 3D stereo tehniki in z navitimi barvami. Ker je bil kar hud mraz in je pihal močan severni veter, so bile ulice ob 23h začuda prazne. Do galerije pa kar s klikom na sliko!

Stereoskopske projekcije v Institutu Jožef Stefan

2008-12-29T20:35:00.002+01:00

Kaj naj drugega rečem kot VABLJENI! Tokrat gostimo še nizozemske avtorje z odličnimi serijami, vse skupaj pa se bo odvrtelo 3. in 4. januarja (sobota in nedelja) ob 18h v Veliki predavalnici Instituta Jožef Stefan v Ljubljani (Jamova cesta). Podroben program je na voljo kot PDF na spletni strani društva.

Sobotno veslanje in Stereo Photo Viewer

2008-12-24T10:18:00.005+01:00

Sobotna ponovitev Rakovega Škocjana je minila brez zapletov. Vreme ni nagajalo, čolni niso puščali, temperatura ravno pravšnja, pa še firbcev ni bilo veliko. Nivo vode se je znižalo za dober meter, vendar je bil Veliki naravni most še vedno zalit. Nameravali smo se zapeljati še v Zelške jame, ampak je bil zaradi nižjega vodostaja tok prevelik. Kdaj drugič. Izbor fotografij si lahko ogledate z Java programom Stereo Photo Viewer (klik na spodnjo sliko!), ki se ga lahko poleg drugih odličnih in brezplačnih!! orodij sname s spletne strani Muttyan's Home Page. Stran japonskega avtorja velja za prvo postajo pri odkrivanju digitalne stereo fotografije.

Uporaba programa ni zapletena. Izbereš si lahko način gledanja stereo posnetka, nastaviš velikost, poženeš prezentacijo, ipd. Če nimaš rdeče-modrih očal lahko poskusiš s prekrivanjem slik (Cross-Eye, Parallel-View) s škiljenjem ali pa gledanjem v daljavo. Brez vaje bo malce težje, nekaj namigov na to temo pa prihodnjič.

Modifikacije prožila in sestava z bliskavico

2008-12-18T00:06:00.005+01:00

Med sobotnim fotkanjem se je pojavila še manjša težava, zaradi katere sem imel nekaj posnetkov zmazanih. Pri daljših ekspozicijah se je kljub postavitvi sistema na stojalo vse skupaj malce premaknilo, pravzaprav minimalno - za mišji lasek. Sprega je vseeno težka in bi jo moral pritrditi na močno stojalo, kakršen pa moj Slik ravno ni. Rešitev je seveda v žičnem prožilu. Zvečer je sledilo še malce lotanja in ker je vse skupaj prehitro minilo še izvedba z bliskavico Metz 45.

Sobotno fotkanje

2008-12-15T23:54:00.008+01:00

Po obilnem deževju je bilo jasno, da bodo vodotoki narasli. In tudi so. V Rakovem Škocjanu je dolino spet zalilo, vendar ne do rekordnih višav. Voda se je ustavila le meter pod rekordnim vodostajem izpred šestih let, vendar dovolj, da je Velik naravni most zopet poplavljen. Rakov Škocjan je bil poln radovednežev, jamarjev, potapljačev in ljubiteljev narave - sami znanci. Kar nekaj fotk je uspelo, pri Malem naravnem mostu pa me je na hitro pofotkal Andrej Stržinar, ki se je tisti dan z bratom namenil s kanujem preveslati dolino. Če bo vse po sreči bomo podvig ponovili v soboto...

In še nekaj stereo fotk za pokušino, tokrat v "anaglif" tehniki. "Sprega" se je odlično obnesla, nekaj težav s proženjem sem imel zaradi slabega spajkanja prožila, drugače pa vse tip-top!

Končana nova stereo "sprega"

2008-12-12T15:11:00.009+01:00

Po štirih nočeh žaganja, piljenja, vrtanja in vrezovanja navojev v aluminijaste profile, ...

... prek končanega izdelka, ...

... do lotanja žičk, diod in stikal prožila ...

... in do končne sestavljanke z dvemi Canoni 1000D!

Zdaj pa fotkat! Kdaj kasneje pa kaj več o sestavljanju tovrstnih zadevščin...

Slovo od Pentaxov K100D

2008-12-09T21:45:00.010+01:00

Moja prva 3D stereo sestavljanka je dobila novega lastnika. Čas je, da se mi pridruži nova "sprega", ki že dobiva končno podobo. Pentaxa sta popolnoma zadovoljiva za stereo fotografijo. Kljub 6 MP tipalu, ki danes ne povzroča več nobenega vzhičenja, so fotke popolnoma OK in za projekcijo več kot dovolj velike. Na žalost pa sta se Pentaxa slabše odrezala pri dolgih ekspozicijah - te pa rabim in to kar precej, saj je v jamah, kjer večinoma fotografiram, črna tema. Zakaj sem ju sploh izbral za stereo fotografijo? Majhno ohišje, le 10 cm baze, "manual" rokovanje, kvalitetna optika, enostavno žično prožilo - priporočam! Sem pa ravno danes prebral, da so se pri Pentaxu odločili prenehati s proizvodnjo novejših modelov K200D, ki so bili na tržišču od konca letošnjega januarja. Pomeni, da niso zdržali niti leto dni, prav gotovo zaradi slabe prodaje. Pomeni to počasen zaton Pentaxa?