Bestažovca

Prejšnji vikend je bil spet čas za jamski fotošuting in prav prilegla se je krajša, a kljub temu zelo zanimiva jama Bestažovca na sežanskem koncu. Raziskali so jo leta 1974 in na koncu jame odkrili keramiko iz mlajše kamene dobe. Ker pa je današnji vhod v jamo 30-metrsko brezno, je bilo nadvse presenetljivo kako je lahko keramika sploh zašla v zadnje kotičke glavnega rova, saj so se praljudje globokih stopenj gotovo na daleč izogibali. Odgovor leži v sosednji udornici s spodmolom, ki je bil davno tega povezan z jamo, kasneje pa se je ta povezava sesula in zaprla dostop. Jama je danes na seznamu naravnih vrednot državnega pomena in daleč od ceste, a je bila kljub temu privlačna za onesnaževalce. V vseslovenski akciji čiščenja jam so jo očistili člani JD Sežana.

Po krajšem blodenju skozi razmočeno pritlehno rastje in nadležno grmičevje smo z GPSom jamo locirali do metra natančno, pa še vreme nam je bilo, kljub številnim nevihtam, ki so besnele naokoli, naklonjeno. Jani se je ukvarjal z opremljanjem, mi pa z obveznim čebljanjem o vsemogočem. Vmes smo iz zasluženega počitka zdramili še sovo in ravno, ko sem kot zadnji vpel desonder, se je ulilo izpod neba. Res je, da jama z 280 metri dolžine ni ravno med daljšimi, vendar te že spust v vhodno dvorano navda s posebnimi občutki, ki se prek naslednje stopnje le še stopnjujejo - občudovanje in spoštovanje, hm, tako nekako.

Na koncu glavnega rova pa je prav gotovo posebna atmosfera. Če si seznanjen s posebnostmi jame, so tvoji koraki umirjeni in pazljivi, povsod si lahko predstavljaš kamenodobne prebivalce pri svojih opravilih in tam na koncu jame, kjer bdi njihov nedotaknjeni malik - snežnobeli kapniki...

OK, dovolj nakladanja, takrat je bila jama seveda drugačna in ravno v tej, zdaj zadnji dvorani, rov, ki je bil povezan s spodmolom na drugi strani, prekine velik podor. Čeprav je v tem delu nekaj blata, prideš iz jame čist, kar je zadnje čase zelo prijetno (vsaj z moje strani, ko pogosto dobim kakšno blatno stometrco). No, po končanem fotošutingu pa nam je ostala le še pizza in nadaljnje debate. Več v galeriji.

Jamarska oprema

Med brskanjem po Life arhivu sem naletel na zanimivo fotografijo jamarja iz leta 1946, kako pozira pred kupom svoje opreme. V tistih časih je bilo jamarstvo velika avantura. No, pravzaprav je bilo tako z vsemi raziskovanji tistega časa. Iz današnje perspektive so bila oblačila popolnoma neprimerna za težavne razmere, razsvetljava je bila zapletena in nerodna, da ne omenjam plezalne opreme, ki je danes v neki popolnoma drugi dimenziji kot takrat. In kako je s tem danes?

Takole zgleda pri meni. Levo zgoraj sta kombinezona v PVC (ki je nepremočljiv če ni raztrgan) in kordura izvedbi (z dodatno zaščitenimi predeli), pod kombinezonom se večinoma znojim kar v bombažnih majicah, grejem pa se s podkombinezonom in nogavicami iz flisa. Ponavadi ne pozabim tudi na ščitnike za kolena, ker rezervnih kolen pač ne dajejo, roke si rad zaščitim s PVC ali običajnimi rokavicami (odvisno od razmer v jami), na noge pa nataknem kar ekstra vzdržljive škornje. Transport vsega mogočega in nemogočega je v jami najlažje opraviti s transportkami vseh velikosti (po domače prasicami, le najmanjšim pravimo ljubkovalno beer-bag), Peli kovčki (beri zgodbo) in kanistri, ki ponavadi končajo v prasicah. Za konec ostane le še kovačija, oziroma plezalna oprema, brez katere bi bila marsikatera jama nedosegljiva in pa čelada z električno razsvetljavo (karbidke so čedalje redkejše).