Jamska "štanga"

No, tudi takšni stebrički rastejo po jamah. Madonca, kako jim to uspe? Predvsem težko :-)

Zgodba o trpežnem kovčku

Na začetku je bila navadna fototorba, kasneje jo je zamenjala že malce bolj nobel, taka, za okoli pasu (na bratu Tiborju v Jami pod Debelim vrhom). In ker je včasih tudi premočila ter se vsake toliko časa udarila ob steno je bil skrajni čas, da si poiščem kaj bolj trdnega, a še vedno dovolj primernega za transport po jamah. Po prvih samogradnjah, ki niso vodile k nobeni pametni rešitvi (kot je bila na primer tale, sešita iz nekih cerad in podložena s stiroporjem) sta bili na koncu le dve možnosti - kanister ali pa kovček. V kanister je vedno težko kaj natlačiti, poleg tega pa nikoli ne veš kako se bo obnašal med premetavanjem po jami, zato je bila zadnja postaja kovček. Tisti čas je bila edina izbira Peli kovček, ponaredkov namreč še ni bilo na spregled. Bahali so se z izredno robustnostjo in vodotesnostjo, ponujali pa so tudi doživljenjsko garancijo, ki ni veljala le v primeru ugriza belega morskega psa in medveda. In ker še nismo okusili čarov Evropske unije, sem izkoristil obisk sejma Photokine leta 2000 in si nabavil prvi Peli kovček 1400 oranžne barve. Potrebno je bilo le še izrezati prostorčke za Olyja, fleš in drobnarijo in kmalu sva postala nerazdružljiv par na jamarskih akcijah.

Potem pa je prišla na vrsto črna sobota 2007 v jami TauTona. Po vhodni izkopani 10-metrski stopnji se je treba malce skloniti in povleči skozi ožino, takoj za njo pa se prične ožji meander, ki se po nekaj metrih prevesi v veliko dvorano. In kot zanalašč si pri prehodu skozi ožino nisem pripel Pelija. Trenutek nepazljivosti in že se je zapeljal po meandru. Plink, plenk, plonk in požrla ga je črna tema. Minile so dolge tri sekunde in nato je zamolklo zabobnelo...
S težkim srcem sem se spustil po 25 metrski stopnji in uzrl nesrečneža med kamnitimi bloki, kjer je sameval z zlomljeno klipsno, poškodovanim pokrovom in počeno stranico, pa še o-ring mu je nekako iztrgalo iz objema plastike. Ampak foto-roba je ostala nedotaknjena - in delujoča! Verjetno je marsikdo takrat slišal nekaj ogromnih kamnov, ki so se odvalili z mojega srca...

Dobro, prigoda se je srečno končala, mene pa je vseeno zanimalo, kako je z garancijo. V tem času so prejšnjima pogojema dodali še poškodbe kovčka, ki jih povzorči otrok do starosti 5 let. In v teh letih so začeli Pelije prodajati tudi v Sloveniji pri podjetju Dat-Con. Pa sem se pripeljal do Polzele, jim pokazal kovček, smo ga lepo pofotkali, se še malo pogovorili in se odpeljal domov z novim Pelijem 1400. Tastari pa se danes le še upokojensko nasmiha z vrhnje police na kletni stalaži. Kot spomin na luštne čase.

Ko fotografija postane Fotografija

Lastnikom vrhunskih brizgalnih tiskalnikov se bo tole pisanje verjetno zdelo nekaj samoumevnega. Če si že lastijo drag tiskalnik, gotovo ne varčujejo pri papirju in barvah. Ali pač? Kakorkoli, sam spadam v neko drugo kategorijo, med tiste, ki si tak tiskalnik občasno sposodijo in hočejo potem s čim manjšim stroškom stiskati največ kar se le da. Ker imam srečo, da si služim kruh pri računalniški reviji kjer se vršijo raznorazni preizkusi, sem v stiku s takšnimi aparaturami kar pogosto. Ponavadi predstavlja strošek le nakup črnil, papir različnih kakovosti pa se nam itak valja vsepovsod.
Tokrat je bilo le drugače. Preizkušali smo Canonov brizgalnik Pixma Pro9500 Mark II in našli še nekaj vrhunskih Canonovih FineArt papirjev. Matjažev "pa daj, probaj še s temi, pa da vid'mo kaj bo ratal" je bil dovolj, da sem nabral nekaj boljših posnetkov, namestil gonilnike, malo pofotošopal barve (ne hecajte se na nekalibriranem monitorju), izbral papir in pritisnil Print. Ven je prišlo nekaj, kar bi lahko opisal le z dolgim UUAAAAAUUUUU! To je to, odgovor na vprašanje, kaj je to Print (z veliko začetnico!). Čudovit barvni razpon, črna je res črna, detajli fantastični, nobenih digitalnih pridihov, občutek pod prsti neprecenljiv. Ah...

Seveda sem moral izkušnjo predebatirati z mojim tisk-mojstrom, ki je bil nad rezultatom prav tako navdušen, a vendar hkrati jezen, da sem lahko z originalnimi gonilniki, brez kakšnih posebnih RIP programov in tiskalniških kalibratorjev uspel stiskati enako dobro fotografijo, kot bi jo tudi on z vso mašinerijo in programjem, za katere je porabil ogromno denarja. No, tak pa je detajl fotografije poskeniran z ločljivostjo 1200 dpi:

In potem naletimo na cene. Običajna cena škatle z 20 kosi papirja FA-ME1 A3+ (Fine Art Museum Etching - bombažni brezkislinski papir) stane v tujini okoli 90 EUR, celoten set desetih kartuš več kot 100 EUR (kar recimo zdrži vsaj 20 listov in v vsakem primeru se ne izpraznejo vse naenkrat) in že pridemo do približne računice okoli 10 EUR na fotografijo. Aja, pa še na tiskalnik ne smemo pozabiti :-) Se splača? Se. Tako natisnjena fotografija je res Fotografija in kot obljubljajo naj bi natisnjene barve vzdržale vsaj 100 let. To bodo pravnuki veseli! Toplo priporočam...

Spet koledarji...

Pri jamski fotografiji je pač tako: vsem je všeč, nobeden pa jo ne rabi. Če ne drugače, se večini zdi docela prismuknjeno bloditi po temi, se valjati po blatu ter premagovati globoka brezna in ozke prehode. In to samo za eno ali dve fotografiji. Pa vendar je kar nekaj prostorčkov, kjer je jamska fotografija nadvse cenjena - največ na posebnih natečajih in koledarjih. Ker izhajata le dva, ki veljata za najboljša (založniške hiše SpeleoProjects in nemškega jamarskega društva) je zato gneča še toliko večja. In če tvojo fotografijo na koncu le objavijo, si lahko to šteješ v posebno čast, saj vsak koledar premore le 12 fotografij.

V tokratnem koledarju Speleoprojects je objavljena fotografija iz Martinske jame na kateri Petra zamišljeno zre v lepo sigasto zaveso, popestrila pa nam bo mesec november.

V nemškem koledarju pa je objavljena fotografija iz mojega jamarskega potepanja po južni Franciji. Fotografija je nastala v neki novoodkriti jami blizu mesta Olargues, kjer sva si skupaj s fotografom Max Wishakom vzela čas, dala na kup vso fotografsko opremo, ki sva jo premogla ter se kakšno uro hecala s postavljanjem razsvetljave. Res ni slaba.