Ponavadi stvari potekajo takole: udeležiš se jamarske šole, premagaš vse ovire, ki jih moraš kot tečajnik premagati, se naučiš vseh osnovnih jamarskih veščin, obiščeš po možnosti enostavno jamo ali dve in si rečeš: "Hja, zdaj pa grem že lohka v Gradišnico!". In si tam. Na robu velikanskega brezna dimenzij 25 × 35 metrov. Pred teboj je le vrv na katero se pripneš, pogledaš čez rob in pod teboj zazeva okoli 70 metrov globine. Če si iz pravega testa, se boš ob podpori krajšega adrenalinskega obliva začel previdno spuščati. V nasprotnem primeru pa te bo gotovo zagrabila teta Panika, te prikovala na steno in ti šepetala "Pejt gor madonca, kaj sploh delaš tukaj, si zmešan al kaj?". Ja, prvič je vedno najtežje.
Gradišnica pri Logatcu ima bogato zgodovino. Vhod je bil znan že v sredini 19. stoletja, prvi pa se je vanjo z vitlom spustil slavni raziskovalec našega podzemlja Viljem Putick leta 1886. Sledil je veličastnemu Krausovem hodniku, ki je pravzaprav ogromen rov dimenzij 30 × 40 metrov dolžine 120 metrov in se v Hauerjevi dvorani ustavil pred veliko črnino.
Takrat je prek 25 metrske stopnje s svojimi jamskimi delavci raziskal še ogromno Putickovo dvorano (širina 60 m, dolžina 160 m, višina 55 m), kjer je v skrajni točki pritočnega Južnega sifona dosegel globino okroglih 200 metrov. V času jesenskih nalivov dvorano hitro zaliva voda, ker pa se odtočni sifoni radi zamašijo (oziroma itak voda nima kam odtekati, ko pa je tudi naprej vse zalito) zalije dvorano skoraj do stropa. Po ocenah se takrat v dvorani zadržuje okoli 250.000 m3 vode. In to mesece dolgo. Na posnetku se Južni sifon nahaja za zadnjim jamarjem, voda pa se potem preliva desno v Cooler in levo v Štirno. Klik na povečavo!
In ker smo jamo obiskali v poletni suši smo se seveda še podali do dna Štirne in naprej v Šerkov rov. Že na vhodu v brezno so nas pozdravili zagozdeni hlodi, spodaj pa je situacija le še slabša. Takšna je že "od pamtiveka", a si voda vedno izbori svojo pot do izvirov Ljubljanice.
Že dolgo nazaj je bil en tak, običajen večer. Nič posebnega se ni dogajalo, ura je bila kot običajno že pozna in "tamala" sta se že umirila. Med sprehodom skozi kuhinjo se mi je pogled ustavil na afriški vijolici, ki se je kljub starosti čudovito razcvetela. No, torej se je natančno 1x tedensko zalivanje le obrestovalo. Saj ne, da bi bil mahnjen na rožice, ampak cvetovi Sanpavlij (kot jim tudi pravijo) so res nekaj posebnega, ki v svoji žametni strukturi zažarijo šele ob primerni osvetlitvi. Kako fantastično je to šele v stereo tehniki! Rože so čudovit poligon za makro 3D stereo fotografijo saj se ne premikajo. No, če se zadeve lotimo na prostem, nam jo bo hitro zagodel kak vetrič. Trik je namreč v tem, da v stereo fotografiji ne potrebujemo vedno dveh fotoaparatov. Dovolj je tudi eden, ki ga med dvema posnetkoma za določeno razdaljo premaknemo v levo ali desno stran. Vendar pa se v vmesnem času objekt ne sme premakniti "niti za las", saj se vsaka, še tako majhna razlika leve in desne slike v 3D stereu takoj opazi. Za makro posnetke potrebujemo še natančno makro-tračnico in makro-objektiv, no, jaz pa vseeno najraje poprimem za zvestega Olympusa 5060 s spoštljivim makro zajemom.
Nekaj ur mi je nato vzelo fotografiranje in še večer zatem, da sem serijo primerno tudi sestavil. Tako je nastala pričujoča 3D stereo serija, ki si jo lahko zavrtite na spodnjem naslovu. Ogled je mogoč s škiljenjem (cross-eyed) - v primeru, da vam je ta izraz tuj, pa predlagam obnovitev znanja z vajama, o katerih sem enkrat že pisal.
Ker pa se mi zdi, da bi lahko bila serija tudi boljša ali pa vsaj pestrejša in da rabi nekakšno novo preobleko, sem letos čakal še na travniške rožice, ki se ponavadi neugledno pozibavajo na okoliških travnikih. Seveda tudi one skrivajo marsikatera presenečenja, nekatera med njimi zelo velika - le "od blizu" jih je treba pogledati. Klik na galerijo!
3D posnetki so v "cross-eyed" načinu gledanja, kar pa seveda ni edina možnost, ki je na voljo. O pregledovalniku StereoPhotoViewer (Java) pa sem tudi že pisal.
Počitnice na morju ponavadi potekajo v ustaljenem ritmu. Jutranje vstajanje, lovljenje dopoldanskega sonca, opoldansko iskanje sence, ki se lahko v kombinaciji z jedačo in počitkom prevesi v zgodnje popoldne ter za finale čofotanje, namakanje in razna morska opravila do sončnega zahoda. Ostanejo le še razne aktivnosti pred spanjem in dan mine kot bi mignil. Vendar ima noč ob morju svojo moč, posebno če piha rahel vetrič in če se valovi nežno ustavljajo ob obali. Še vročina popusti, tudi vrveža ni nikjer, čudovit mir in temna noč. Je kaj lepšega za fotografa? Klik na galerijo!
3D posnetki so v "cross-eyed" načinu gledanja, kar pa seveda ni edina možnost, ki je na voljo. O pregledovalniku StereoPhotoViewer (Java) pa sem tudi že pisal.
V več kot desetletju pritiskanja sprožilca fotoaparata po slovenskih jamah je nastala kopica lepih fotografij ovekovečenih na diafilmu. Danes ga več ne uporabljam. Obdobje, ki sem ga zaključil pred štirimi leti, si prav gotovo zasluži manjšo pozornost v obliki knjige. In nastala je 80 strani dolga monografija nekega obdobja, prežetega s pristnim druženjem z jamarskimi kolegi in spoznavanjem slovenskega podzemlja. Pravzaprav, moj analogni "Best of":
Iskanje založnika za tovrstno knjigo lahko pokuri veliko energije, samozaložba je preveč tvegana, rešitev se sama ponuja v digitalnem tisku. Spletna stran blurb.com, ki ponuja naročanje digitalnih fotoknjig, ima poleg digitalnega tiskanja na voljo tudi spletno prodajalno. Kar je seveda nadvse priročno. Kdor si knjigo želi, jo preprosto naroči in jo prejme po pošti, zapakirano kot se spodobi. Čeprav gre za ameriško podjetje so cene povsem primerljive z našimi fotolabi - pravzaprav nižje tudi z vključenim stroškom poštnine in zaslužkom fotografa.
Na voljo sta dve knjigi, z mehkimi platnicami in običajnim 180 gramskim papirjem ter s trdimi platnicami in 220 gramskim papirjem. Zakaj dve? Razlika v ceni je več kot očitna, saj je s trdimi platnicami in debelejšim papirjem kar za 14 EUR dražja, torej je "budget" različica več kot na mestu. Kljub temu priporočam dražjo, knjiga je le knjiga. Vse fotografije so bile skenirane na bobenskem skenerju in preverjene na kalibriranih aparaturah doma in drugje ter po pregledu natisnjene knjige lahko le potrdim odlično barvno reprodukcijo diapozitivov.
Če na koncu še potrkam na dušo vseh, ki cenijo moje delo. Z nakupom knjige boste prispevali pomemben košček k mozaiku moje jamske fotografije. Za najboljšo predstavitev knjige pa bo prav gotovo poskrbel kratek filmček v kateri nastopata obe verziji knjige, tako z mehkimi kot s trdimi platnicami:
Pa še za konec. Če vam je knjiga všeč, lahko zanjo tudi glasujete ...
Gradišnica pri Logatcu ima bogato zgodovino. Vhod je bil znan že v sredini 19. stoletja, prvi pa se je vanjo z vitlom spustil slavni raziskovalec našega podzemlja Viljem Putick leta 1886. Sledil je veličastnemu Krausovem hodniku, ki je pravzaprav ogromen rov dimenzij 30 × 40 metrov dolžine 120 metrov in se v Hauerjevi dvorani ustavil pred veliko črnino.
Takrat je prek 25 metrske stopnje s svojimi jamskimi delavci raziskal še ogromno Putickovo dvorano (širina 60 m, dolžina 160 m, višina 55 m), kjer je v skrajni točki pritočnega Južnega sifona dosegel globino okroglih 200 metrov. V času jesenskih nalivov dvorano hitro zaliva voda, ker pa se odtočni sifoni radi zamašijo (oziroma itak voda nima kam odtekati, ko pa je tudi naprej vse zalito) zalije dvorano skoraj do stropa. Po ocenah se takrat v dvorani zadržuje okoli 250.000 m3 vode. In to mesece dolgo. Na posnetku se Južni sifon nahaja za zadnjim jamarjem, voda pa se potem preliva desno v Cooler in levo v Štirno. Klik na povečavo!
In ker smo jamo obiskali v poletni suši smo se seveda še podali do dna Štirne in naprej v Šerkov rov. Že na vhodu v brezno so nas pozdravili zagozdeni hlodi, spodaj pa je situacija le še slabša. Takšna je že "od pamtiveka", a si voda vedno izbori svojo pot do izvirov Ljubljanice.
Za celotno galerijo klikni tukaj!
